Zapisi komika, ki teče

Zjutraj sem se zbudil v Ljubljani in najprej oddelal nekaj stvari, ki niso povezane s hojo v hribe. Počitek med nedeljskim in ponedeljkovim vzponom je najdaljši, pa vseeno ne prinese tiste svežine, ki bi jo za 14. dan potreboval. Odhod iz Ljubljane je načrtovan kar zgodaj, Boštjana poberem pri reaktorju in že sva na poti proti Koroški. Prijatelji iz društva Never give up ravno v teh dneh organizirajo fogodek 10 krogov za 10 nasmehov, v katerem v 10 dneh pretečejo 10 maratonov

Zjutraj se zbudim sam na senčnem parkirišču pri žičnici v Žekovcu. Nisem dobro spal, vso noč sem se premetaval, ampak jutro se začne v pričakovanju novega dne, v pričakovanju še enega lepega vzpona. Sončni žarki me spravijo iz spalne vreče. Pripravim si obilen zajtrk z domačimi jajci, čebulo in arašidovim maslom. Proteinska bomba. Skuham si čaj in pripravim kavo za Boštjana, ki jo bo po fotografiranju poroke, zagotovo rabil, Niko in komike, ki prihajajo. Malce zamujajo in jaz

Zbudili so me lokalni gozdarji, ki so se glasno spraševali pred Jerryjem, če imajo zdaj v Gornjem Gradu kamp. Premaknil sem se na bencinsko črpalko in objavil včerajšnji blog, nalil malo bencina in odbrzel na zborno mesto. Prvi ljudje so se že zbirali in večina jih je krenila proti vrhu pred načrtovano uro štarta. Tu je tudi že Katarina, ki danes nadomešča Boštjana in je malo živčna. Dobila je natančna navodila in mislim, da bo vse OK, ampak seveda je težko parirati super fot

Nisva računala, da bova ponoči imela še “športni program”. Lokalni fantje so prišli preverjat ročne zavore in pnevmatike na svojih avtomobilih in zganjat hrup v mir pod kamniškimi vršaci. Na srečo ni trajalo predolgo in sva lahko mirno zaspala. Zjutraj so me zbudili sončni žarki in pretakanje vode, ki je potrkalo na polni mehur. Pripravila sva si obilen zajtrk in posnela par kadrov za Balkan Campers video. Jerry mora dobiti svoj video zapis, preveč je fajn, da ga ne bi delila

Tole je bilo za nekaj časa zadnje kosilo v Ljubljani. Že tako jih je bilo veliko več kot sem pričakoval na začetku poti. Objamem Niko in grem po Boštjana in Katarino. Za las uidemo jubljanski gneči in že smo na poti proti Kranjskemu Raku, kjer je izhodišče našega naslednjega vzpona. Jane nas nestrpno pričakuje na parkirišču, dva mimoidoča gospoda se ustavita z avtom in nas pozdravita, ker me prepoznata kot “tistega s televizije, ki ima neke maratone”. Ampak z nami ne gresta,