ŠKRAPING TRAIL PAŠMAN; Gospodine, to nije običan maraton
- 15 hours ago
- 13 min read
Updated: 3 hours ago
Povabil me je gospod Franko z instagrama, ker so ob 20 letnici Škrabinga povabili nekaj gostov tudi iz Slovenije. Zame je bil gospod z instagrama, kasneje so mi povedali, da je lastnik portala 023. Seveda sem se počutil počaščenega in sem takoj pristal. Nisem razmišljal, da je Pašman daleč in bo potovanje dolgo, nisem zares dobro preveril datumov, še manj pa terena. Sem pa pogledal, kakšne so razdalje in ker ni bilo daljše, sem potrdil udeležbo na 45 km.Zabaval sem se ob telefonskem klicu organizatorke Jelene, ki me je opozorila, da Škraping ni navaden cestni maraton. Če bi bila navadna cestna dirka, me ne bi zanimala, sem jo poskušal pomirit, ampak je še kar opozarjala na zahtevnost terena, na škrape, po katerih se bo treba prebijati skozi celotno dirko. V glavi sem imel zahtevne terene na DUTu in 100 milj Istre in ni se mi zdelo, da bi bilo lahko kaj drugače. Ko sem ji še enkrat zatrdil, da vem, kaj delam in da 45 km zame ne bi smel biti problem, se je vdala.
Tako sem na pot odrinil s Flixbusom dan pred startom čisto prezgodaj zjutraj, da bi se po prihodu vsaj malo spočil in aklimatiziral. Malo me je grizla slaba vest, ker se je datum poklopil z največjim dogodkom, ki so ga v prvem letu delovanja organizirali v Odiseji, dogodkom ki sem ga ves čas podpiral, zdaj pa ne bom niti prisoten. Govorim o koncertu koncertov, She rocks, kjer se je 12 pevk na odru zvrstilo v različnih kombinacijah in odpelo številne rock klasike, vse pa je spremljal 60 članski orkester, zamisel in izvedba Maje Monrue. Kasneje sem pogledal delni posnetek in videl številne storyje navdušenega občinsta, ampak nisem mogel, mene je vleklo na ta tek. Rek "Gora me kliče" številnih gornikov in alpinistov, ki so ga nekateri pripisovali Tomažu Humarju, je v mojem primeru pomenil "trail tek me kliče", tokrat konkretni Škraping trail na Pašmanu.
Pot se je vlekla, ampak ko sem v Biogradu na moru končno prestopil na trajekt in me je grelo toplo morsko sonce, sem misli preklopil na otok in začel končno razmišljat o teku. Mislil sem, da bom na trajektu srečal številne tekače, saj nisem pogledal, koliko nas teče na najdaljši razdalji, niti ko sem med prijavljenimi iskal še kake Slovence, s katerimi bi se mogoče lahko zapeljal do otoka. Nisem bil uspešen v iskanju, ampak s tem ni bilo nič narobe, pote je bila sama po sebi zanimiv del te avanture.
Startni paket je prišel na moj naslov nekaj dni pred tekmo, na žalost prepozno, da bi naredil še malo več reklame za tek in morda zvabil še koga od svojih na to dirko. Morda naslednje leto, zdaj ko jim bom lahko povedal, kako je bilo. Medtem, ko to pišem, grizljam sladke škrape, ki simbolično ponazarjajo, kako bo zgledala pot pod mojimi nogami praktično vse okoli otoka. Nisem jih odnesel s seboj, na prevzemu štartne številke pa so mi dali še ene, še zadnje opozorilo, preden se vehementno podam v neznano. Nisem razumel namiga, tako kot nisem razumel telefonskega opozorila.
Organizatorka Jelena iz turistične organizacije Pašman se je razveselila mojega prihoda in me prijazno opremila z zemljevidom in GPS sledilcem. Ta se je zdel precej nesmiselen na razdalji 45 km, na otoku, kjer gre pot vesčas ob obali, ampak organizatorji so imeli svoje razloge, da so nas vseeno opremili z njim. Opravičila se mi je, ker so okoli nje skakali samo otroci, edini letošnji prostovoljci in je zato vse trajalo veliko dlje. Ni me zmotilo, imel sem čas, že dolgo nisem bil na tekmi en dan pred startom.
Sledil je sprehod po plaži, filanje z ogljikovimi hidrati, priprave oblačil in predvsem počitek. Upal sem, da bo tega dovolj, saj sem zadnje leto, predvsem zaradi slabšega poslovnega obdobja, ki se kar ni hotelo končat, bil precej utrujen.
Zjutraj smo se ob 7h naložili na avtobus in se odpeljali v Ždrelac. Med čakanjem na bus sem spoznal ostale tekače in prvič zares dojel, da nas je samo 25, čeprav je na dogodek bilo prijavljenih preko 1600 tekačev in sprehajalcev, vsi ostali so šli na krajše razdalje, največ na 6 in 12 km. Ker nas je tako malo, se hitro razvije pogovor, v oči pade moj ukulele, ki sem ga za to tekmo snel s palice v zadnjem trenutku, ko sem po slikah ugotovil, da nihče ne teče s palicami. Po dolgem času z mano tudi ni bilo Ree, predvsem ker ni smela na avtobus, zelo kmalu pa nam bo jasno, kako dobra je bila ta odločitev. Starejši, izkušenejši škraping tekač se pohvali z rokavicami in ni mi jasno zakaj, zaj je že zdaj ob sedmih zjutraj dovolj toplo, da jih ne potrebuje. Vsakemu svoje, si mislim in se spomnim na Marjana, ki ga vedno zebe v roke.
Pred startom oddelam še medijske obveznosti, očitno so res dobro poskrbeli za to, da se je vedelo, da je znani Slovenec (C liga) prišel na Pašman, ko pa sem na start zakorakal z ukulele, so se vse kamere (beri obe) zgrnile name in tudi fotografi so sledili. Tako da, dragi moji, v Zadru in na Pašmanu sem zvezda svetovnega formata, bil sem v glavnih novicah obeh lokalnih televizij in to ni kar nekaj, hehe.
Celo pot sem razmišljal, katero hrvaško pesem naj zapojem na startni črti tik pred odštevanjem, da vlijem malo dobre volje sebi in sotekmovalcem, pa tudi vsem navijačem na startu. Na koncu pa sem se odločil za slovensko, tako, ki bi jim lahko bila všeč, ki so jo morda slišali, jo bodo prepoznali. In tako, ki paše na start vsake dirke, kjer vsi verjamemo v njen tekst. Takoj ko sem začel z "Vem da danes bo srečen dan, ... ", so se mi pridružili s ploskanjem v ritmu in ko sem ga pel drugič, so nekateri že peli z mano ...
In takoj zatem smo odšteli 10 sekund in se pognali po plaži.
"Je proga dobro označena?" jih vprašam, tiste, ki so že bili.
"Ni označena, vesčas tečeš ob morju, gremo okoli otoka nazaj do Tkona."
Izstrelimo se in gremo, začnem dobro, imam lahke noge in dober občutek. Jutranje sonce že počasi ogreva ozračje in nadejamo se zelo lepega in toplega vremena. Hitrejši tekači gredo naprej in takoj je jasno, kdo bo lovil stopničke. Jaz o njih ne razmišljam, prišel sem se imet dobro, naužit morskega zraka in odtečt še en dober trail.
Ujame me Zvonko in naslednjih nekaj kilometrov tečeva skupaj, zvem, kako je pristal v tehničnem sektorju policije in koliko ljudi ima pod sabo, na Škrapingu je že bil, ampak prvič teče najdaljšo razdaljo. V tistem trenutku z desno nogo prestopim visoko ostro škrapo, leva pa ji ne sledi pravilno iz kolenom usekam po, kot želetka ostrem kamnu, ki mi v hipu prereže vse plasti kože in še nekaj plasti spodaj. Za nekaj trenutkov se moram ustavit in se prepričat, da je še vedno dan, saj so bile zvezde nekaj trenutkov močnejše od sonca. Tudi moj sotekač se za trenutek ustavi, ampak le toliko, da vidi, da bom lahko nadaljeval, potem pa nadaljuje nekaj korakov pred mano.
Ko si koleno opomore in lahko pojačam ritem, ga dohitim in poskušam prehitet. Ni najboljša ideja, saj teren na tem mestu zahteva stoprocentno zbranost, česar pri prehitevanju nimamo in spet mi štrcne v poškodovanem gležnju. Zakolnem in poskočim, ne pustim pa se ustaviti. Vem, da je edina pot, pot naprej, saj bo gleženj zatekel v trenutku, ko se bo umiril.
Upočasnim tempo, saj moram zdaj pazit na vsak korak, levo koleno in desni gleženj sta odpovedala poslušnost, ni pa to vplivalo na um, ki je hotel dalje.
Zvonko pred mano se ustavi ob zastavici in še dobro, da ga vidim, saj se drugače verjetno ne bi ustavil in preluknjal številke 1, ki je potrjevala, da sem pravilno tekel mi mo prve kontrolne točke. Sledi tudi prva okrepčevalnica, kjer si napolnim mehke bidone z vodo, pojem napolitanko, zaigram prostovoljcema en komad in nadaljujem. Zavem se, da tečem z ukulele v roki in se ustavim še toliko, da jo stlačim v nahrbtnik, pri čemer me prehiti slovenski par, baje sta stara znanca te preizkušnje.
Teren postane neprimeren za tek, preskakovati je treba skale, vijugati, se vračati in iskati boljšo rešitev, ampak še vedno je zabavno in uživam v vseh teh manevrih, v šumenju morja na moji desni, v oglašanju galebov nad mano in v toplini sonca, ki prijetno greje.
Kmalu zatem ob morju vidim dva ribiča, iz hiše na levi pa pride Zvonko in me pokliče, saj bi drugače nadaljeval pot mimo druge okrepčevalnice, kot nekateri drugi tekači, med njimi tudi Matej iz Lenarta, ki sem ga sicer klical nazaj, ampak neuspešno, bil je zatopljen v svoje misli, mene pa je preglasilo glasno morje, ki je ravno tam butalo ob skale. Kasneje ga spet dohitim in ni zadovoljen, da je izpustil okrepčevalnico, ampak oba sva prepričana, da bo šlo do naslednje. Tudi ribiču eno zaigram in smeji se ideji, da bom to delal celo pot. Zdi se mu dobra ideja, na nekaterih okrepčevalnicah postane zelo osamljeno.
Če je le možno, poiščem potko kak meter več od obale, ki ponudi vsaj par korakov mehkejšega terena. Včasih gre po privat zemljišču, včasih zaide v gozdiček, včasih se nadaljuje in vrne na obalo, spet drugič se prekine in moram poiskat najboljšo rešitev, da se vrnem na škrape. Tekma se spremeni v strategijo, to že dolgo ni več tek. Kak meter betonskega pomola ali lesenega balkona ribiške hiše sta balzam za podplate in vse, kar se nad njimi vzpenja do glave, odkar sem na Škrapi strgal tudi levo supergo, to ni več bitka samo za moje telo, ampak tudi mojo opremo.
Na travi se sončita dva zgodnja obiskovalca morja, malo naprej od njiju pa pod škarpo leži, s tekmo na videz nepovezan mladenič in bere knjigo. Dvigne glavo in mi ponudi vodo, ki jo seveda z veseljem sprejmem, saj sonce zdaj že dobro suši usta. Voda je plastenkah v čebru, z roko mi pokaže kje, nato pa se posveti knjigi in ne sliši niti ko se mu zahvalim. Preden nadaljujem, moram slikat še njegovo barko, s katero po moje ne bo prišel daleč, ker je iz kamna. Ampak glede na njegovo zainteresiranost, bi lahko bil tudi gliser, pa bi on dalje bral knjigo na obali in lovil sončne žarke.
Podobno zainteresiran je tudi ribič nekaj sto metrov naprej, ki sedi na terasi svoje bajte in drema. Dvigne glavo in ker mislim, da sem ga zmotil, seveda pozdravim, on pa mi odvrne nekaj kot: "nisem pogledal tebe, vsake toliko dvignem glavo, da vidim, če se je kaka riba ujela v škrape. Veš tako jih lovim, same pridejo k meni." Škrape lahko za nekatere torej pomenijo življenje, za druge pa tudi smrt. Ampak to so samo ribe, pesketarijanci pravijo, da so manj razvite, bolj glupe in zato jih lahko jejo, čeprav v osnovi živali niso na njihovem jedilniku. Kar nekaj časa imam nasmeh na svojem obrazu v misli na ribiča, ki lovi ribe na srečo. Kaj sem pa pričakoval, v Dalmaciji smo.
Naslednja okrepčevalnica je miza na soncu pred borovim gozdičkom. Vidim jo čez zaliv, ki izgleda precej suh, zato ga prečkam. No, poskušam ga prečkat, ampak tisto, kar je izgledalo kot suha zemlja, je v resnici črno blato, v katerega se z vsakim korakom pogreznem do gležnjev. Neuspešno poskušam zadržat tekaške superge na nogah, ampak nekako le prilezem čez. In potem razočaranje, ko ni vode, na okrepčevalnici je nekaj stopljenih čokoladnih bananic, s katerimi si postrežem in nekaj raztresenega čipsa, nikjer pa ni nobene tekočine. Saj bom zdržal, na srečo sem se pri kamniti ladji dobro napil.
Pot me vodi mimo zaprtega bara Kiks, mislim, da je bilo to ime, ali pa sem si to tako zapomnil, ker sem tam konkretno kiksnil in zgrešil smer poti. Ob vodi ni šlo, pot se je končala v morje, zato sem izbral makedamsko cesto in nadaljeval po njej, ko pa se je ta konkretno oddaljila od obale, sem se vrnil in iskal drugo rešitev, kako priti nazaj do morja. Ko sem bil že v tretje neuspešen in na vrhu makedama, sem poklical organizatorko in ta me je našla po GPS sledi in mi povedala, da se moram vrnit k morju, ni pa mi znala natančno povedat, kako. Povedal sem ji še za "suho" okrepčevalnico in je rekla, da delajo na tem, da dotočijo vodo, ni ji bilo jasno, kako je lahko vode zmanjkalo, saj je pred mano bilo le 12 tekačev.
Vrnil sem se do točke, kjer sem se obrnil prvič, ker je bilo treba v vodo. Na drugi strani zaliva vidim tekačico, ki je nekako očitno prišla tja, ampak ker me ne sliši, je ne morem vprašat, kako. Ni druge, čas je za umivanje blata s čevljev, pa čeprav s slano morsko vodo. Ta tukaj ni bila visoka, pa tudi ne premrzla, zato sem jo kar pogumno prečkal nekaj metrov od konca zaliva. Voda v čevljih me je osvežila in spet sem tekel, kmalu sem ujel tekačico pred sabo, ki je bila popolnoma brez moči. Spregledala je okrepčevalnico pri ribičih, ni se razumela z mladeničem s knjigo in posušena okrepčevalnica je bila zanjo hud udarec, razmišljala je o tem, da odstopi. Dal sem ji svoj gel, sadno kašico in pol bidona z vodo, potem pa sva nekaj časa tekla oz. hodila skupaj. Zaostala je, ko je teren spet postal zelo težak, ampak je rekla naj je ne čakam, da bo v redu.
V tem trenutku so mi šli po glavi slovenski športniki. Nisem bil kot Nika Prevc, veliko bolj kot Jakov Fak. Ta, ki se bori do konca, pa čeprav ni več tako hiter, da bi bil lahko zadoljen. Na žalost pa nisem bil kot Janja Garmbret, saj je sledil konkreten del proge, kjer je bilo treba prečit steno s plezalnimi sposobnostmi. Kamni so bili osti in prsti so krvaveli, naslednji dan i-phone ni prepoznal odtisa na sredincu, s katerim ga ponavadi odklepam. Zdaj sem razumel rokavice pri izkušenem škraping tekaču. Pod mano je morje, nad mano je močno poraščeno z grmičevjem, ampak v nekem trenutku se mi zdi, da vendarle moram splezat gor. Slaba odločitev, ampak tega nisem vedel dokler nisem bil že konkretno v grmovju. Čutil sem, kako mi ostre veje parajo kožo na nogah, ampak me to ni ustavilo, pot nazaj dol bi bila verjetno še težja.
Slišim tekačico, ki se dere in me sprašuje, če je zgoraj pot. Ko ugotovi, da sem to jaz, obupa. Obupa tudi nad tekmo in ko jo naslednjič vidim, se pelje v gumenjaku potapljaškega društva, ki skrbi za varnost obnemoglih na progi. Čoln pride tudi do mene, ko se nekako le prebijem nazaj na pravo pot in dobim plastenko vode. Ura je 12, oni pa me sprašujejo, če bom odstopil, ker sem zdaj zadnji in grem prepočasi, da bi lahko prišel v limitu. Obljubim jim, da bom pohitel, oni pa mi povejo, da sem približno na polovici oziroma že čez, zato se računica zagotovo izzide. Na žalost niso imeli pravega podatka in do polovice je bilo še kar nekaj, ampak jaz sem jim v tem trenutku verjel. Tako njim kot sebi in svojemu telesu, ki je imelo še dovolj moči. Pri spustu me vrže na hrbet in slišim, kako ukulele v nahrbtniku zahrska. Prepričan sem, da se je nekaj zlomilo, ampak nočem preverit, bom že videl, ko bom naslednjič poskusil nekaj zaigrat, do takrat pa upam na najboljše.
Malo sem razočaran nad tekačico, ki sem ji dal gel in kašico ter velik del svoje vodne zaloge, zato da je kilometer kasneje sedela v čolnu in se peljala diskvalificirana v cilj. Simbol mojega življenja, kjer velikokrat postavljam druge pred sebe, z njimi delim vse kar lahko, v zadnjem življenskem primeru tudi njeno telo, zato da potem sam ostanem včasih tudi brez vsega. Ampak to ne bo spremenilo mojega delovanja v tej smeri, razočaranje nad ljudmi je hipno, pomoč v trenutku, ki jo nekdo potrebuje, pa rešuje lahko tudi življenja. Nehvaležnosti ne smemo obsojat, z njo se morajo spopadat tisti, ki ne morejo mimo nje, jaz pa imam pred sabo ostre škrape, ki jih moram premagat, da pridem do cilja. Tekačici bi pomagal še enkrat, tudi zdaj, ko vem, da bo končala v čolnu.
Filozofsko razmišlanje prekine verjetno najlepši del poti, kjer gremo konkretno v borovo senčko in tukaj se celo za trenutek ustavim, da v miru vdihnem vonj po borovcih. Proti meni se požene mali pomarinec in glasno laja, vendar vidim, da je vesel, zato ga dvignem in nekaj korakov tečem z njim v rokah. Ni mu čisto jasno, kaj se mu je pravkar zgodilo, ampak ko ga vrnem na tla, me veselo zasleduje. Medtem ga lastnica že kliče k sebi, slišim, da je Slovenka in z možem, ki je domačin, sta postavila dodatno vodno okrepčevalnico, ki pride še kako prav. Opravičita se mi, ker me je mala kosmata žverca napadla, pa samo zamahnem z roko in jima povem, da je bilo v prvih kilometrih podobno srečanje z malo bolj nevarnim in veliko večjim psom, videti bolj grozeče. Na vratih tablica "pozor oštar pas" vrata pa odprta in pes teče proti nama z Zvonimirjem, pri tem pa kaže svoje čekane in renči. Sicer se psov praviloma ne bojim, ampak ta kombinacija mi ni bila všeč, zato sem se kar oddahnil, ko je lastnik na drugi strani ograje vendarle ugotovil, da je slabo zaprl vrata in glasno odpoklical svojega čuvaja. Slovenka mi pove, da je do cilja precej več kot računam in to mi malo pokvari računico. Sicer ni čisto prepričana, ampak tako sta se pred njo pogovarjala Slovenca.
"In ukulele nosiš sabo?"
"Ja, prej sem še nekaj igral, zdaj pa mislim, da je zlomljen. Če se vidi, mi ne povedat."
Spet se zaplezam v grmovje, ker se naveličam skalnate obale in spet izgubim ogromno časa, ampak ko se mi spet približa reševalni čoln, sem še kar prepričan, da oni ne vejo, da jaz lahko pridem do konca v limitu. Resnica pa je ta, da je do cilja še veliko zalivčkov in rtov, ki jih je treba obkrožit, tako da so imeli prekleto prav. Dajo mi plastenko vode in mi zabičajo, da moram konkretno pospešit, če hočem prit do cilja pred polnočjo.
Optimistično poskakujem s kamna na kamen in preskakujem luknje, v glavi računam, koliko je še do teme in koliko do cilja, ampak ne izzide se več. Poskušam pohitrit tempo, ampak koleno in gleženj ne morete hitreje čez ta teren.
Ko me končno ujame noč in si nataknem lučko, še vedno zaupam svojemu občutku in grizem v kamenje. ko pa vzamem telefon, da pogledam, koliko časa še imam, vidim 13 neodgovorjenih klicev. Nekaj jih je od organizatorke Jelene, drugi so od neznane hrvaške številke. Jasno mi je, da je tudi ta številk od nekoga iz organizacije in da moram poklicat nazaj.
Ko mi glas na drugi strani pove, da je is gorske reševalne skužbe, se začnem smejat, s čimer ga seveda razjezim, sam ne ve, kaj mi je v resnici smešno. Ampak kar ne morem se nehat smejat ob ideji, da na otoku z enim malim gričkom in neskončno obalo, mene kliče gorski reševalec. Neizprosen je. Ne smem nadaljevat tekme, ker ni varno. Ker tudi GPS ne dela dobro in ker v temi ne bodo vedeli, kje me najt, če bi šlo karkoli narobe. In ponoči gre lahko marsikaj narobe. Predam se. Pridejo pome s kombijem. Šele ko jim v kombiju pokažem, kakšno lučko imam, vidijo zakaj sem bil prepričan, da bi tudi ponoči zmogel. Ampak ne bi v limitu, to sigurno ne. Tudi Zvonko in Matej, ki sta bila pred mano, sta prišla precej čez limit. V planu je bilo, da odigram en komad, ko prikorakam v cilj. Napisal sem ga med potjo. O tem, kako je na plaži lepo in kako je na škrapah grdo. In kako smo vsi. malo nori, ker to delamo. Ampak smo nori na dober način. Jo prišparam za naslednje leto.
Oraganizatorji so me peljali na večerjo in za mizo je bilo veliko smeha, največ na račun natakarja, ki je že dva dni v službi in ni imel več fokusa. Najprej ga je seveda povsem iz tira vrglo, ker sem jaz želel nekaj vegetarijanskega, ampak tako na zabaven način. Pa je šla Jelena kar direktno do kuharja in je ta obljubil, da se bo potrudil za specialnega gosta po principu, vaši prijatelji so moji prijatelji. Saj ne bi bilo težko, če jim ne bi že ob 17h zmanjkalo testa za pizze. Na koncu super zadovoljen, sem pa pojedel svoj krožnik veliko prej, preden je polovica omizja (bilo nas je 5) dobila. Ker natakar je, no pač, bil že na koncu. Hvala za tole dobro večerjo, vsekakor.
In potem sem hotel sem it spat, pred tem pa še poiskat avtobus in ga rezervirat, ampak sem obsedel s Slovenci, ki so tekli na krajših razdaljah. Med njimi je bila še ena povabljenka, Manca Korelc, obsedenka z jezeri. Niso me spustili, ampak na koncu se je sedenje izplačalo in namesto Flixbusa so me do Zagreba odpeljali štirje prijazni Štajerci, naprej pa seveda ni šlo brez Eldarja ...
Škraping je bil naporen, 45 kilometrov vsekakor ni kratka razdalja na takem terenu, z razbitim kolenom, zvitim gležnjem in strganim čevljem pa imam le eno misel: "Škraping, se vidimo spet naslednje leto." Vse kar me zares boli, je dejstvo, da domov nisem prišel z izjemno lepo FINISHER medaljo.
Comments