KNAP TRAIL 2026 ... pa si ga dobil zdej ... SNEG

S temi besedami me je pričakal Ici na vhodu v Delavski dom v Trbovlje. Sneg, ki je meni in še nekaterim predstavljal neko novo avanturo, drugačno, čeprav težjo tekmo in predvsem spomin na začetke Leonovega Knap traila, ki smo se ga samo še spominjali, predvsem po tem, da je to bil res zimski izziv, ko se je gazilo in rinilo v neskončno belino. Sneg, ki je njemu in Čipki prinesel dodatne organizacijske težave in se ga zagotovo nista veselila pol tako, kot smo mi, vsaj nekateri od nas, mislili, da se ga veselimo.

Začetek januarja je že četrto leto zbral v Trbovljah na startu 120 tekačev na T'dougi razdalji z dobrih 50 km dolžine, in 2500 višinskimi metri. Vsekakor je to tekma, ki si jo vsako leto zapomnimo po izjemni organizaciji dream teama zakoncev Deželak, ki sta odlično zmotivirala tudi učinkovito ekipo prostovoljcev in zato vse teče kot namazano. In vsekakor tudi tekma, ki te v vsakem momentu preseneti s prelepimi razgledi na hribe vse naokoli. Če nekomu rečeš, da greš tečt v Trbovlje, zagotovo nima tega občutka, ampak ko prideš tja, je zgodba povsem drugačna. In ja, zasneženost zagotovo še malce pripomore k čarobnosti.

gležen kak mesec pred tekmo, v živo še precej huje kot na tej sliki

Ampak nazaj na začetek. Zame je bila tekma na knap od samega začetka oz. predvsem pred začetkom. Ko sem si nekaj tednov nazaj pri spustu z grmade, poln gnevnega razmišlanja, zvil levi gleženj, da je ogromna oteklina skoraj strgala nogavico, nisem vedel, kaj bo to pomenilo za januarsko druženje v Zasavju, ampak je bila sanacija precej uspešna in sem že na Tjašinem šmarnogorskem everestingu lahko oddelal 17 vzponov v 24 urah. S pekočo, nepojasnjeno bolečino v drugem, desnem gležnju, ki se je pojavila prav na tisto jutro in ki je izginila pri vsakem vzponu in se ponovila pri vsakem spustu.

V soboto zjutraj zgodaj vstanem in lovim vlak ob petih. Železniško postajo prenavljajo, zato so vsi vlaki čisto na drugem koncu. Čisto vsi. No razen tega enega in edinega, mednarodnega, na katerega grem danes jaz. Otovorjen s torbo in palicami z ukuleletom iščem bližnjico in Rea mi sledi, skačeva tudi čez tire, saj bi drugače zagotovo zamudila. Ne najdeva še sedeža in vlak že drvi proti Trbovljam. Drvi je morda malce premočna beseda za to hitrost, pri kateri bi zmagovalka Knapa na 30km gotovo bila prej na končni postaji. Kako je to švignila mimo mene.

Od postaje je konkreten sprehod do startno ciljnega prostora, google pravi dobro uro, lahko bi razpolovil, ampak ne pred startom take tekme, tako da do Delavskega doma pridem 20 minut pred startom. Tu so verjetno čisto vsi pred mano, večina že pripravljena za pogon v hrib. Ni bilo časa za pozdravljanje, Ivija na hitro pozdravim pri ogrevanju že pri trgovini, številnih znanih sploh videl nisem, druge pa le na hitro, kot na primer Katja ali celo samo od daleč.

Prijava gre gladko, ko mi prostovoljka reče za osebni dokument, ji malce influensersko oholo namignem, naj me še 1x pogleda. Nasmehne se in me istočasno najde na seznamu, potem pa mi še ponudi pomoč pri pripravah, saj oba veva, da je časa zelo malo. Natoči vodo v moje bidone in potem tisti najbolj nezaželjeni del tekme, ok je treba polne bido spraviti v premajhne žepke na trail nahrbtniku.

Zaželim si redbulla in ko mi ga da v roke, zunaj že odštevajo. S palicami v eni roki, redbullom v drugi in Reo pod nogami, se pridružim premikajoči gmoti kar s strani, tik pred tepihom, ki nas pofočka na startu. Nimam se niti časa pritožit, kr tepih ni rdeč, že se z gmoto tekačev premikam po skoraj edinem asfaltnem delu trase. Letos pazim, da Rea ne zaostane. Glasna glasba jo lahko zmede in v množici tekačev me ne najde, ampak tokrat sva mimo prve policijske kontrole lepo eden zraven drugega. Zavijemo s ceste v sneg in redbull mi je naenkrat odveč, zato ga stisnem v žep, odločen, da ga popijem nekje na kaki ravnini ali kar okrepčevalnici.

Ici nas bodri ob poti, ko v račji kolonici gazimo v prvi hrib tekme, izskočil je iz svoje knap pande, za katero se vsako leto poženemo v bolj ali manj neznano od starta. Takoj čutim, da bo šlo danes po polžje, ampak se vseeno zrinem mimo počasne kolone, v kateri sta tudi Jože in Tjaša. Kasneje seveda padejo komentarji na to. "Seveda gremo počasi, če je Tešky spredaj", "Kam se ti je pa prej tako mudilo?" ... Ko me le nekaj sto metrov kasneje prehitijo vsi, ki sem jih obšel malo prej, pa še velik del ostalih, je bilo jasno, da tokrat ne bom lovil uvrstitve, niti izboljševal kakega rezultata, super bo, če v cilj pridem pred limitom, nastavljenim na 12 ur, na tiho pa si zaželim priti pred temo in si zadam nekakšen cilj, da tokrat spet ne rabim prižgat lučke. Če bo le bolečina v desnem gležnju ostala zmerna, obladljiva.

Rea mi kaže pot, hitro ve, katere zastavice so prave; my-i-phone

Na cesti pred drugo policijsko kontrolo me prehiti Peter Macuh. Zgleda svež. Kasneje, v cilju, mi prizna, da je bila to bolj navidezna svežost in je tudi njemu Knap dal vetra. Malo za njim z Reo potegneva mimo prijateljev v modrem, ki so letos vseprisotni.

Pogled s ceste v lepoto vse okoli nas, my-i-phone

Prehiti me Dare Šmid in pravi, da danes bo pa predzadnji ... Najraje bi ga nekam poslal, saj je s tem namignil na mojo uvrstitev, takoj za njim. Z njim me prehitevata še dve dekleti. Ampak saj je vseeno, za zadnje mesto človek dobi celo poseben sprejem v cilju. Malo se nasmejimo, gremo kratek del poti skupaj, potem pa spet ostanem sam

Še zadnje hiše preden zavijemo čisto v nenaseljen gozd. Odprejo se balkonska vrata in slišim znan glas, le nekaj trenutkov za tem pa v roza pižami na balkonu vidim kolegico Ivano. Se je zbudila, da je lahko malo navijala. Ampak je bil mraz verjetno prehud in je na hitro pobegnila nazaj v toploto doma.

dejansko je bil lani sneg, pa so čisto pozabili nanj; okrepčevalnica Kal 2025, my-i-phone

Pri prvi okrepčevalnici naslonim eno palico na mizo in drugo dvignem ob telo, da ukulele dobi svoje mesto in nastane imrpvizirani refren pesmi o knap trailu, na melodijo knapovskih Orlekov (Ko so lipe cvetele). Medtem mi prostovoljka nalije topel čaj v bidon, da bom vsaj naslednjih par minut pil nekaj neledenega. Medtem ko pijem svoj prvi deci coca cole (nikoli tako zgodaj v tekmi ne posežem po njej) in imam od mrzle pijače občutek, da sem si v grlo zlil žiletke, na tekmovalčevo vprašanje: "Nismo še na 10, ne?" sledi odgovor: "bolj sedem, osem." ... in iz naostrenega grla kar izleti, v stilu malega Janezka: "na kurcu te n..." Ni zgražanja, samo smeh. "Tu pri koči pod Mrzlico se vse sme," razložijo prostovoljke. Polepšal sem jim dan s pesmijo, se mi zdi. Poženem po gazi proti Mrzlici in se zahvalim za prijaznost. Tekači pred mano so dobro opravili svoje delo, meni ni več treba utirati poti v snegu, v tem delu še ne, ker je pot precej obljudena tudi v teh, zasneženih dneh.

na Kalu prvič razveselim ekipo prostovoljcev z razglašenim brenkanjem; foto: Jernej Tratnik

Progo sem zdaj že poznal, saj sem tukaj že četrtič, ampak še vedno ne vem točno, če sem si pravilno zapomnil, kje se kam zavije, ampak trasa je bila res dobro označena in bi se težko izgubil.

Sonce je prijetno grelo, ko smo se vzpenjali na Mrzlico in hoja je bila prijetna. Palice so bile večinoma v pomoč, vsake toliko pa bi jih tudi najraje zabrisal v hosto, ko so se zapičile v globoki sneg in jih je bilo treba dobesedno vleči ven.

zelo redek moment, ko Rea zapozira kamermanu. Sreča na Mrzlici, foto Matej Vajt

Razgledi z mrzlice so pvi sladkorčki današnjega dne. Številni popotniki tukaj obrnejo in končajo pot za danes, mi gremo naprej. Pot je gladka in vsake toliko vidim odtis padlega tekmovalca pred seboj. Lansko leto me je tukaj streslo, letos bom bolj previden. Tudi zaradi bolečine v gležnju. Odločim se za rob, tako da ne stopam na shojeno gladko pot, ampak na mehek sneg. To me dela čisto malo počasnejšega, ampak varno pritečem do otroških igral, prekritih s snegom, nato pa mimo koče na Mrzlici in dalje po cesti. Številne motorne sani kratijo mir in smradijo ozračje z ispušnimi plini in vesel sem, da se trasa hitro umakne nazaj med drevje in čeprav je pot tukaj strma in gladka, ne bi nikoli zamenjal za glasno in obljudeno cesto.

na sončni strani Mrzlice, foto Matej Vajt

Temperatura se je povsem spremenila, saj na tej strani hriba ni bilo prav nobenega sonca, objela nas je celo meglica. Šele zdaj sem začutil, da sem med tekom povsem premočil superge, saj je zazablo v prste na nogah, prvič pa sem v žepih poiskal tudi rokavice, ker se je napovedal hlad tudi v dlaneh. Do tega mesta in še kar nekaj kilometrov naprej praktično ni bilo kopnega dela poti, sneg je včasih zamenjala plundra, drugič led. Na srečo nikoli toliko gladek, da bi obžaloval odločitev, da verižne derezice vendarle pustim spakirane v torbi in jih ne nosim s seboj, saj mi je občutek veleval, da jih ne bom potreboval. Začuda je tokrat občutek bil pravilen in bi me večino časa bolj ovirale.

Po strmem toboganu prehitim punco v belem, ampak po mislih mi gre čisto druga pesem iste zasedbe, kateri zamenjam nekaj besed in ta se mi potem vrti po glavi večino poti.

Fantje na drugi okrepčevalnici so bili na prvi pogled čista različica punc na prvi, greli so se ob ognju, nabijali glasno glasbo, da so v megli sploh opozorili nase. Seveda nič drugačni v prijaznosti in ustrežljivosti, da ne bo pomote in ko so ugasnili glasbo, sem tudi njih navdušil z refrenom nastajajoče Knap himne.

Na bolj redkih mestih tečem, v hrib mi ne pusti slaba pripravljenost, v dolino pa pekoča bolečina v sredini desnega gležnja, tu in tam pa se le prisilim, da dam obrate malo na več in po prvih korakih je večinoma dobro, um se navadi na špikanje in gremo. Seveda je tek otežkočen tudi, ker je gaz preozka ali pa je sploh ni, zamenjajo jo luknje v snegu, ki jih je za vse nas vrisal Ivi, potem pa smo mu sledili vsi ostali. Ne vem, zakaj so vsi tekači tako suhljatih nog, da ne naredijo bolj konkretno široke poti, po kateri bi en Tešky lahko normalno hodil. Rea veselo poskakuje v snegu, gre iz luknje v luknjo, dokler je v enem trenutku ne vidim več in slišim praskanje in pritajeno piskanje. Luknja je bila ravno toliko velika, da se je zataknila v njej in moral sem jo potegnit ven. Ni je ustavilo, naprej je veselo poskakovala in se veselila snega, ki ga kar ni zmanjkalo.

eden od srečnih momentov v zasneženem gozdu, foto Robi Verbajs

Počasen tempo je dajal veliko možnosti za razmišlanje. Nisem eden tistih tekačev, ki so teči začeli, da bi razčistili s stvarmi, ki jih žrejo, da bi pozabili na službene obveznosti, razprtije z ženo ali kaj podobnega, to se je sicer pojavilo kasneje, ampak nikoli niti približno v tolikšni meri. kot prav na tej tekmi. Dejstvo, da sem v letih po koroni šel čez najslabše obdobje, tako poslovno, kot osebno, je velikokrat vplivalo tudi na moje tekaško udejstvovanje, treningi so bili zdesetkani, redkeje sem v njim zgolj užival, tekme so postale zmaga napora nad užitkom, čeprav sem v cilju še vedno čutil čisto srečo. Tudi pisanje bloga je zato zamrlo in čeprav sem se večkrat vsedel za računalnik in začel tipkat, ni uspelo. Številni nedokončani zapiski me sicer spominjajo na nekatere tekme, nisem pa teh spominov nikoli dovolj zaključil, da bi jih poslal v svet.

Letošnji Knap je bil zame nuja, pa čeprav bi kdo rekel, da je gnev bolje reševati doma na kavču, posebej če veš, da boš z nekaterimi ljudmi, ki so te razočarali, soočen prav na teku samem. Ko me je Maja poklicala že ob 4h zjutraj, da mi zaželi srečno na teku in predvsem pri lovlenju vlaka, sem bil oborožen z malo več, kot če bi na tek šel čisto sam.

na tej tekmi so redki pogledi name z zadnje strani, foto Jernej Tratnik

Misli preseka hitri tekač, ki se mu umaknem v globoki sneg, da ga ne oviram, saj mi je takoj jasno, da gre za prvega tekača s t'srednje razdalje in slutim, da bo malu za njim pridrvel še naslednji, jaz pa ne smem biti tisti, ki bi kakorkoli vplival na rezultat. Prav na tem mestu je sneg verjetno najslabše shojen in gaz najbolj ozka, zato je umikanje kar naporno, še posebej Rei, ki ne vidi ven iz globoke poti. Ampak naslednjega tekača še nekaj časa ni in ko pride, je to najhitrejša tekačica 30 kilometrske razdalje, Lucija Krkoč. Kljub silovitemu tempu si vzame nekaj sekund zame, da me vpraša, kako mi gre in jaz ji zatrdim, da odlično. Umaknem se še tretjemu in tik pred pokopališčem na Sveti planini še četrtemu. Ta se mi res najlepše zahvali in skoraj pokloni za to gesto, jaz pa samo rečem: "ah nič takega, ti loviš tretje mesto, jaz pa limit." Ne vem, če me je razumel, smejal se ni. Te tahitri nimajo smisla za humor, pomislim in se poženem proti okrepčevalnici.

šaljive vzpodbude navijačev na Sv. planini

Odločen sem, da na tej odprem red bull, ki ga še kar nosim v žepu, saj smo skoraj že na polovici in energijo bo dobro malce dopolnit. Ampak ni bilo potrebno. Poleg tega, da je za energijo na tej okrepčevalnici skrbel odličen moderator in motivator na mikrofonu, s katerim sva celo spregovorila par besed, so imeli razstavljeno celo paleto red bull okusov, tudi zimskega z okusom ingverja, ki mi je res sedel v tem trenutku. Pločevinka s starte očitno nadaljuje pot v žepu. Vprašanje, kako je teči celotno progo po snegu, mi da možnost, da se opravičim Iciju in Anji, ki sem jima celo leto težil, naj letos poskrbita za sneg in ko je ta zapadel prvič sem seveda vriskal in spet težil, naj ne pustita, da skopni. No, zdaj pa mam ... ni lažje, težje je. Ne drži čisto moja teorija, da se bo razlika med tadobrimi in mano s tem zmanjšala, povečala se bo. No, seveda me nista slišala, ker sta bila skoraj 30 km stran, ampak jaz sem se vseeno malce bolje počutil, ko sem to povedal v mikrofon. In upam, da bosta tole prebrala. Obljubim, da ne bom več težil :D Pred energijskim napitkom še topla juha, ki je pravi balzam, lepo pogreje želodec in za nekaj trenutkov tudi premaga mrzlo ozračje na tem, spet senčnem delu proge.

Punca v belem, s katero sva vmes že 2x zamenjala poziciji, zdaj vidim, da je Zala Daša, pride povsem brez energije in ko odidem še ne daje vtisa, da bo nadaljevala, ampak slišim, kako jo moderator bodri in upam, da je uspešen.

Spet se srečamo s policistoma, ki sta presenečena, da ob meni še vedno vidita Reo. Ne moreta verjet, da bo pretekla 51 kilometrov, jaz pa nisem pri volji razlagat, da je to zanjo mačji kašelj. Pot gre po zasneženi, a zvoženi cesti, poparkirani z avtomobili na obeh straneh navzdol in poženem se v srednje hiter tek.

lanski sneg, ista tabla :D

Mimo mene švigajo tekmovalci s krajše razdalje vse do točke, ko se naši progi razcepita in potem ostanem sam vse do naslednje okrepčevalnice in skoraj povsem sam tudi do cilja. Nadaljujemo na najtežji del preizkušnje, dolgi vzpon na Čemšeniško planino. Za mano ni več veliko tekmovalcev, zato me letos tukaj nihče več ne prehiti v tem, najtežjem delu, vidim celo eno osebo pred menoj in skušam se ji približati, saj mi je red bull očitno dal malo dodatne energije in naenkrat me več ne skrbi limit in vedno bolj verjamem, da bi lahko uresničil željo priti pred temo.

z Reo ob nogi je vse veliko lepše, Foto Robi Verbajs

Tudi psihološko sem, kar se razdalje tiče, v povsem drugačni poziciji, ker prvič ne razmišljam, da je bila ta okrepčevalnica že čez pol in se s številkami skorajda ne ukvarjam. In v, sicer precej mračnih mislih o zavoženih projektih in družinskem življenju, pa o frendu, ki je pokazal, da to ni, takrat ko sem mu najbolj zaupal prav v tem, pot v hrib precej hitro mine in že se spuščam dol proti koči. Tam me spet najprej pričakajo mulci na motornih saneh in jezni oskrbnik, ki jim razlaga, da so se nastavili in da itak tukaj nimajo kaj iskat ...

iskanje obveznega lončka za juho in pijačo, foto Jernej Tratnik

Okrepčevalnica na Čemšeniški planini spet ponuja toplo juho in za trenutek celo sedem na klop v koči. Tekmovalka pred mano se je zadržala malce predolgo, zapomnil sem si jo po unicorn pajkicah. Do cilja je sicer še kar nekaj kilometrov, ampak gospodje pravijo, da zdaj gre pa smao še navzdol, zato še 1x pritisnem na plin in zdrvim v dolino. Sicer ni čisto 15 km in niti približno ni samo navzdol, ampak recimo, da smo iz tahudega ven in bomo kmalu na toplem.

Spust s Čemšeniške je bil sicer precej na glavo, ne sicer najbolj pogumno, ampak brez padcev in nepotrebnih zdrsov jo zvozim po naravnem toboganu. Uspe mi, da sem vso tekmo ostal na nogah, kar je, glede na mojo statistiko precej nenavadno. Temu je sigurno botrovala večja previdnost zaradi zvrnjenega gležnja, pa tudi padec v četrtek na Grmadi, kjer sem malce potolkel kolena in strgal najboljše Robin Hoodove hlače.

proti predzadnji okrepčevalnici, foto Tom As Ivačič

Do cilja sta še dve okrepčevalnici, prva na Znojilah, kjer so me res veseli. Pozdravljajo me z glasnim ploskanjem in vzklikanjem mojega imena. Očitno so veseli, da bodo tudi oni šli lahko kmalu domov, saj nas je na progi le še nekaj.

Ree so povsod veseli, foto Tom As Ivačič

Postrežejo pa zagotov z najboljšim čajem na celotni tekmi. Začinili so ga z dodatnim sladkorjem in limono. Ne morem si kaj, da ne bi nalil še dodatnega kozarčka, preden odrinem. Čas pa je izkoristila tudi Rea, ki je od prostovoljke izprosila košček sira. Pa naj ji bo, ne bom ji čisto vsega prepovedal, čeprav drugače res pazim, da je izključno športno hrano, ki ji jo odmerim pred tekmo in tudi vzdolž nje. In da se dovolj hidrira, seveda.

Sneg na celotni progi je botroval k temu, da smo prišli do cilja skoraj povsem čisti, brez blata na čevljih in celo nogah in riti. No vsaj tako sem mislil, ko sem bil že tako blizu Trbovelj, da sem skoraj vohal čevapčiče v cilju. Pravim skoraj, ker je do cilja vseeno bilo še slabo uro in ker v cilju seveda ni bilo nobenih čevapčičev. Je bila pa odlična gobova juha, ki je spremenila svet na lepše. Ampak tukaj, to slabo uro pred ciljem, je sneg na poti izginil in zamenjalo ga je ogromno blata in tako smo v cilj vseeno prišli precej bolj umazani, kot smo mislili še nekaj minut nazaj.

tik pred temo lep pogled skozi smreke

Stemnilo se je, ampak je sneg levo in desno vseeno bil dovolj bel, da nisem prižgal lučke, ki sem jo sicer namestil nazaj na čelo. Torej mi je na nek način uspelo, čeprav priznam, da sem kakih 5 minut zgoljufal. Še zadnja uličica, ki je tudi osvetljena in pod seoj že vidim tudi usmerjevalca, ki mi pokaže pot ob cesti in potem samo še čez cesto in v cilj. Slišim nekaj glasov, ki se derejo "dejmo Tešky" in končno tudi moderator Žiga X po miktofonu oznani, da v cilj prihajava z Reo in ljudje v cilju zaploskajo. Razglasitev sva seveda že zamudila, zato je ljudi v cilju malo manj, ampak vseeno je dobro vedet, da te ljudje z veseljem pričakajo. Če bi prišel pol ure kasneje in s tem spustil naprej še 4 tekmovalce, bi me pričakali s šampanjcem in rdečo lanterno. Še dobro, da mi ni dober, bom pa naročil, da naslednje leto imajo za vsak slučaj tudi brezalkoholno verzijo.

Takoj ko pridem čez cilj in mi nataknejo finisher kolajno, ugledam Petra in Ireno Macuh in jima takoj rečem, da rabim prevoz do Ljubljane. Še ene epopeje s Slovenskimi železnicami danes ne bi preživel. Ravno gresta na juho in povabita me zraven. Seveda. Super. Skoraj pozabim Reo, ki me ob vrvežu v cilju in glasni glasbi spregleda, ampak se najdeva in že je z mano in počiva na lesenih tleh, medtem ko se mi grejemo z juho.

Preoblečem se in ravno prihajata zadnja dva. Nek običaj je, da se zadnjega slavi skoraj toliko kot prvega. Ampak samo tukaj v cilju, kjer dobi šampanjec, roko, fotko ... Potem se na njega pozabi. Tako kot tudi na vse nas ostale, ki nismo prišli v cilj prvi. Ampak mi pa ne bomo pozabili na tekmo, niti na sneg, niti na odlično organizacijo. Zagotovo se spet vidimo.

In če strnem svoja občutja na tekmo, o kateri se je veliko govorilo tudi pred njo med kolegi Grmadarji. Niti približno se ne vidi, da je Knap manjši trail, da je praktično je vse na dveh ljudeh, na Iciju in Čipki, ki sta postavila tudi nekatere varovalke, da dogodek varno izpeljeta od začetka do konca. Medtem ko Ici trasira, se usklajuje s časomerilci, se dogovarja o zadnjih detajlih z okrepčevalnicami, tja sam zvozi potrebna okrepčila, na nekatere celo kurišče, tudi drva, se vmes dogovarja z gostincem za hrano v cilju za tekače, dogovarja se za prenos v živo s Svinjske okrepčevalnice in še ogromno stvari, ki jih mi sploh ne vidimo, ker sami mogoče nikoli nismo ničesar organizirali, ima Anja čez registracije in izdajo številk, kjer gre lahko narobe ogromno stvari, koordinira prostovoljce, ki ji sproti odpovedujejo prisotnost, pripravlja medalje in pokale, z žensko roko ureja prireditveni prostor, nadzira polnjenje štartnih paketov in spet ogromno stvari, ki jih mi ne vidimo, seveda je tukaj nekje bila tudi prijava prireditve, pa usklajevanje policije, ki smo jo letos videli ob progi, pa gasilcev in reševalcev ... Za njiju ni nedelje, ni praznikov, ves prosti čas sta vložila v tekmo in tudi ko gremo mi že domov, onadva morata še vse pospravit in uredit, da za nami nič ne ostane, tako v startno ciljnem prostoru, kot na celotni progi. V glavah pa jima itak že šiba naslednja tekma. In kaj mi reče Ici, ko mu rečem, da sem prišel peš od železniške postaje? "Ja kaj pa nis poklicu, da te pridemo iskat." Noro.

In za vse to se jima jaz kot samo eden od tekačev na progi, ki se počutim cel čas blazno dobrodošlega in vem, da nisem nobena izjema, lahko samo zahvalim in potrdim, da se z veseljem spet vrnem.

#standupmaratonec #ultramaratonecnorec #borcinorci

#inov8slovenija #buffslovenija #craftslovenija #nalgeneslovenija #medex #redbullslovenia #basicallyfruit #nevergiveup #painandplessure #čenebolinarobedelaš #ultramaraton #trailmaraton #ultratrail