UTVV, 100 milj dvorcev in tlake


Moja druga 100 miljka letos, med vsemi pretečenimi ultrami še vedno najljubša. Pa čeprav je peklo. In bolelo je vse, sklepi, mišice, kosti, tudi ponos ...


Na start sem se odpravil zelo motiviran, prepričan da sem veliko bolje kot mesec nazaj v Istri, na zadnjih treningih sem se dobro počutil, zadnje dni sem veliko razmišljal o teku, poskušal odmislit vsaj kako uro na dan vse ostalo in se v mislih odpravit v Vipavsko dolino.


Tokrat grem sam, Filip in Maja me bosta pričakala v cilju. V Vipavo grem dovolj zgodaj, da res v miru poberestartni paket, številko in GPS tracker in se pripravim, se dogovorim za javljanje iz proge v live studio, pozdravim z vsemi znanimi, ki jih je prav na tej tekmi verjetno največ in počakam na avtobus, ki naj bi zdaj enkrat prišel nekam v bližino tega trga, prepričan sem, da je pisalo, da je odhod iz trga.


Od daleč vidim Marijo, ki kliče, da bomo zamudili avtobus, da so vsi že tam, pograbim nahrbtnik in palice in za malo ogrevanja tečem na drugo stran, mislim da so rekli pred gimnazijo. Tam sta dva avtobusa, kup mladincev in čisto nobenega tekača. Na srečo opazim Anjo, ki se vzpenja na enega od avtobusov. Seveda. Samo še mene čakajo. Zvezde se vedno čaka.


Čez nekaj minut smo v Ajdovščini, tam so že preostali tekači, pijejo kavo, se bodrijo. Ne vem, zakaj sem mislil, da nas bo več, na startu je slabih 60 tekačev in 6 tekačic, trije smo taki, ki smo bili na 100 milj tudi že v Istri, Peter, Toni in jaz.


Vklopim GPS, ki sem ga namestil v desno naramnico nahrbtnika, to bo moj stik s svetom, tukaj bodo lahko vsi videli, kje se nahajam in se namestim za startno črto, tokrat spet ob boku elite. Vsaj na startu. Tako se bolje počutim. Levo in desno stojijo rimski vojaki, za njimi pa številni navijači. oboroženi z navijaškimi rekviziti in seveda mobilniki, da bodo lahko posneli start. Na drugi strani oboka je konj s še enim vitezom, ki nas bo popeljal skozi prve metre dirke. Nihče ni pričakoval, da bo res samo nekaj metrov, ampak konj se med množico ni dobro počutil, zbezljal je, vrgel vojaka s sebe in se zajetno pofigil čez celotno pot. Ne verjamem ravno v vraže, pa tudi ne več, če res obstaja taka, da ti prinaša srečo, če stopiš v konjski drek, ampak za vsak slučaj, škodit ne more ...


Elita se požene po cesti, nekaj časa jim sledim, spredaj sta Andi Mamič in Anže Sobočan, zavijemo levo v klanec in nekaj časa mi gre lahkotno proti Otlici, prepoznam nekaj delov poti, ki smo jo večkrat opravili na 8ur Otliškega okna. Navzdol mi gre še bolj lahkotno, skačem s kamna na kamen in prehitevam nekatere tekače pred seboj. Ne razmišljam o tem, da mi bo to kasneje vse bolj malo v korist, v tem trenutku želim skakati. Tudi pred objektive, ki se jim take volje z veseljem nastavljam. Tečeva z Andrejem, ki si je prvo 100miljko kupil za rojstni dan. Ne vem, če namenoma, ampak na ta dan praznuje.


Na Otlici me že od daleč pozdravlja znan obraz. Saš Kravos, nekdanji organizator odlične akcije Z glavo na zabavo, katere del sem bil prva leta tudi sam. Pohvalam hitro sledi obvestilo, da sem pozabil zapreti okno na avtomobilu in ker bo kmalu verjetno deževalo, bi bilo to treba nekako rešit, pa tudi drugače ni dobro puščat avta polnega stvari kar tako odprtega sredi Vipave. Razložim mu kje je ključ, potem pa še prostovoljci na okreščevalnici in zagotovita mi, da bosta uredila, zato pozabim na težavo in se posvetim teku. Pred kočo se poskusim še povezat z live prenosom, ampak vidim, da se v studiu nekaj dogaja in režiser me da na hladno. Ne čakam, izklopim telefon in nadaljujem.


Vzpon na Golake je pasji, ampak grizem, na vrhu me pričaka mrzla burja, ki piha skozi oblačila in neprijetno hladi. S hriba navzdol proti okrepčevalnici gre hitro, tam me ustavijo in skušajo dobro nahranit. Prepoznajo me in hočejo, da jim povem eno šalo. Nekaj zimproviziram, dovolj, da jih nasmejim in me spustijo naprej. Še enkrat poskusim vklop v live studio, kar nekaj časa pustim odprt link. Želim si kar takoj pohvalit okrepčevalnico in označbe na progi. Vse je res vrhunsko, takoj nam je jasno, da bo to čisto drugačna tekma, kot je bila Istra mesec dni nazaj.


Po pričakovanjih smo se zdaj že precej razgubili, ni nas veliko in vsak tekač ima povsem svoj tempo. Ujameta me z dva Italijana, ki sta v hrib precej močnejša od mene, stežka držim korak z njima, ko pa se proga spet obrne navzdol, jima za nekaj časa ubežim.


Od daleč slišim harmoniko in se poženem v hrib. Z vrha se odpre pogled na čarobni gozd pod mano, pot je osvetljena z lučkami, glasba je vedno glasnejša. Ugasnem čelko in se predam trenutkom, pohitim proti ognju in ogromni ekipi prostovoljcev, ki veselo pojejo, harmoniki se pridružijo udarci na boben. Na daleč me pozdravljajo z aplavzi in raglami, po mikrofonu slišim svoje ime, zavriskam ob zvokih harmonike in jih samo malce razočaram, ko ne sežem po sveže narezanih klobasah. Padajo petke, naliva se čaj v bidone, poskusim nek okrogel kolaček in ga v trenutku skoraj izplunem. Ne vem, kaj sem pravkar dal v usta, ampak ni bilo dobro. Okus rešim z ogromno kosi pomaranče. Telefon je vesčas priključen na live, vendar me v studiu očitno nihče ne registrira, zato ga prekinem po nekaj minutah in že grem dalje po osvetljeni poti, dokler lučk ne zmanjka in že sem spet sam v temačnem gozdu s čelko, ki mi osvetljuje pot v klanec. Še zadnjič se ozrem nazaj proti Mirni gori in jih pohvalim v mislih, tole je bil res presežek. Jebemti da tudi rokerju včasih paše harmonika, takole ko so možgani na off.


Na poti v hrib poskušam poslat Maji posnetek z Mirne gore in ugotovim, da je telefon šel v sleeping mode. Poskušam ga zbudit, pa ga samo še bolj zaklenem. Očitno sem ostal brez telefona do konca proge. To je lahko precej sitno. Še posebej, če si se dogovoril z organizatorjem, da se boš javljal s terena v živo.


Kmalu sta tu spet Italijana, kar dolgo se tako prehitevamo gor in dol po progi ... Dokler v nekem trenutku ne izgineta in prepričan sem, da sta me pustila za seboj, v cilju pa sem ju srečal premražena, ker so ju tja pripeljali.




Proti Vitovljam se začnejo prve težave, začnem izgubljati moč in počutje je izjemno slabo. Ne morem normalno teči v dolino in to me vedno znervira. V dolino je moja disciplina, tukaj lahko ubežim tekmovalcem za sabo, tukaj lahko ujamem kakega pred sabo. Ampak ne danes. Razen Italijanov, na spustih ju gladko puščam za sabo, vsakič se pozdravimo, kot da se vidimo prvič. V hrib prehitevata onadva mene, spet se pozdravljamo in smejimo.


V Vitovljah poskušam z juho, dobra je, ampak se moram vseeno silit z njo. In bel kruh, ta ponavadi uredi vse. Tokrat ne. Ujameta me Peter in Toni, nekaj časa ju že čutim za seboj. Zdaj nekaj časa tečemo skupaj ali blizu eden drugemu. Pri rokerjih v Grgarju se malo dlje zadržim. Moram odstranit kamenčke iz čevljev in ko so noge bose, kar sam padem v vodoravni položaj na vojaški postelji ... Paše mi muzika, odpojem dva komada in že se počutim veliko bolje. Izprosim telefon, da napišem sporočilo Maji. Da bo vedela, da ne bova mogla bit v kontaktu, ker je moj telefon umrl. Fantje lupijo trdo kuhana jajca in odločim se, da si dvignem nivo moškosti z dvema, močno soljenima, ki ju na hitro stlačim vase. Rešiteljici. Ni več slabosti, zdaj bo šlo lažje naprej.


Grizemo proti samostanu na Sveti gori, Frančišek se nam posmehuje s kamna, čutim malce mizarjevega sina v njem :) ... Temi se pridruži dež in vidljivost je vedno slabša, ampak čutim da so mi rokerska jajca dala malo dodatne energije, spust proti Solkanu je zato spet užitek, prehitim še dva tekmovalca, ki me tudi po ravnini ne moreta ujeti. V Mostovni imajo žurko, techno glasba nabija skozi stene. Na vratih je napis, da je samo za povabljene, tako da očitno meni ostane samo nadaljevanje proti trgu EU (kakšno razočaranje, res sem pričakoval nekaj večjega, bolj mogočnega) in mejnemu prehodu, kjer nas pričakuje enota milice s pripadnikom neuvrščenih.


Salutiram Toniju in Petru, ki tudi ne zgledata več sveže. Pred nami je še več kot 100km in zavedamo se, da bo to zelo težka tekma, če smo že zdaj tako sesuti.


Raziskujemo vrtove goriškega dvorca, dvignemo se nanj z ene in potem še z druge strani, ni nam čisto jasno zakaj in predvsem nam ni všeč v tej deževni noči. Peter naju za nekaj trenutkov zapusti, poišče si neko zavetje, kjer se bo malo spočil. S Tonijem nadaljujeva skupaj po ravnini proti Renčam. Dež je konkretno razmočil tla in blato spominja na 100 milj Istre v zadnjih kilometrih pred ciljem, čeprav na srečo ni tako lepljivo in čevlji ne pridobivajo dodatnih kilogramov.


Na makedamski cesti naju prehiti Peter. Kot da je pojedel neka poživila, kot raketa gre mimo naju. Pravi, da je nekaj minut odspal kar stoje. In to mu je dalo toliko moči, da je kar poletel mimo naju. Tudi Toni malo pospeši ob reki, jaz ne morem. Nekaj časa delam družbo poškodovanemu tekaču, ki bo v Renčah odstopil. Srečen je. Še nikoli ni šel tako daleč, pravi. Kar pogumno, da greš prvič prav na 100 milj v Vipavo. V njegovem primeru niti ne tako zelo bistro.

Začutim odrgnine med nogami. Naredil sem napako na startu in namesto B pantena namazal navaden vazelin. To ni nič. Švic ga spere, sol razje kožo, zmanjka pa zdravilnega učinka. Komaj čakam Renče, kjer bom mogoče lahko saniral zadevo. Na mosu pred kulturni domom imava s fotografom čas za krajši foto session. Ker ga prehitim s prvim skokom, ponovim še enkrat, z druge strani.

Topel ričet iz vojaške termovke zelo paše, Toni se baše s kompotom in kremšnito, hči je lepo poskrbela zanj. Jaz se prijavim za krajšo masažo nog s pištolo, da mi malce strese razbolele mišice. V tem me dohiti Draga, ki je ravno začela dobivat na moči in se počuti odlično. Nekaj časa pot nadaljujeva skupaj, preko Cerja, ki je mogočen spomenik. Naredi vtis name, ko z Drago vstopiva v novejši stolp.


V Taboru mi zelo mladi prostovoljec ponudi Juho. Ima veliko izbiro, pravi, da on kuha. Vzamem pradižnikovo in ga pohvalim, pravim da bi moral v Master chefa, ker dobro kuha. Ne kvarjamo se s tem, da je juha iz vrečke. Ko mu Draga pove, da sem jaz tekmoval v master chefu, mu zrastejo krila. Verjetno za okrepčevalnico v Taboru ni skrbi, tam bomo zdaj imeli kuharja za vse nadaljne edicije tekmovanja.


V Preserju ponujajo palačinke, spomnim se, kako so mi teknile na prejšnji ediciji, tokrat pa si želim naprej in vzamem samo eno polovičko.


Naslednja odlična kuharska dogodivšina je Grad Lože. Tam mi takoj ponudijo pizzo in jo spečejo čisto svežo zame. Stopljena mozzarela je vrhunski dodatek na tem delu proge. Zasedim se v hladu, sicer razpadajočega dvorca in grizljam pizzo. Isti prostovoljec, ki mi je spekel vegetarijansko pizzo, mi prinese pečeno meso z žara. Čisto, če bi si slučajno premislil. V tem trenutku izgleda vse precej preprosto, pogovarjam se z ljudmi okoli sebe, splakujem pizzo s cocacolo in se smejim, ampak realnost se spremeni že, ko vstanem in se postavim na noge. Treba je nadaljevati čimprej, zahvalim se za gostoljubje in nadaljujem.

V Podnanosu je mirno, noč je utišala vse, tudi vedno glasne navijače na okrepčevalnici Vipavskih tekačev. Te so ponavadi pozdravljali v Abramu, da so nam dali krila za zadnje kilometre pred ciljem, tokrat so imeli nalogo, da nas poženejo v hrib proti nanoškemu stolpu. Kasneje izvem, da nočna ekipa ni bila Alenkina, da so se zamenjali. Mladenič me pričaka na križišču in steče pred mano preko ceste, da mi pokaže pot proti osnovni šoli, kjer me pričaka nekaj prostovoljcev že pred vrati. Zvabijo me k sebi na toplo, kjer mi na mizo položijo vrečo s stvarmi za preoblečt in preobut. V tem trenutku se mi zdi nepotrebno, ampak že zelo kmalu sem vesel, da sem se vsaj za nekaj časa preoblekel v suhe stvari.


V tem trenutku v prostor vkoraka Filip in mi že na daleč kaže svoj novi Lego katalog, ter mi hiti nekaj razlagat. Čeprav sem si pred tem na poti vizualiziral njun prihod v Podnanos, sem vseeno zelo presenečen, ko ju zagledam z Majo, kako prihajata proti meni. Od utrujenosti ne pokažem navdušenja, še presenečenje je skrito pod plasti prebičane kože. Začenja se druga noč brez spanja, kar realno pomeni tretja, saj noč pred tekmo res slabo spimo. Ampak sem vesel, zelo vesel, taka presenečenja ti dajo krila, zaradi tega je pot v nadaljevanju lažja.


Jem lazanjo in pijem vse mogoče tekočine, Filip mi nataka sok in čaj, cocacolo in spet sok. Natoči zase, malo spije in potem da meni. Pozabim na redbull, ki sem si ga pripravil v vrečko, da bi bil vzpon na Nanos lažji. Na WCju poskusim sanirat vnetje med nogami s kremo za dojenčke. Maja pravi, da to reši vsako težavo z vnetji. Seveda samo dokler se dojenček ne odloči it na 100 milj, tega še niso preizkusili.


Malo predolgo se zadržim, ampak telo se ne pritožuje. Poljubim Filipa in Majo ter zakorakam ven iz hodnika. Ko že hočem oddit, me Filip kliče nazaj. Prišla sta Iztok in Alenka. Prihitela sta, da me pozdravita na okrepčevalnici, ki sta jo že nekaj časa nazaj zapustila. Na hitro izmenjamo nekaj besed, potem pa me Alenka pospremi do začetka vzpona. Nihče od nas v tem trenutku niti približno ne ve, kaj me čaka. Čeprav je bilo že precej mokro v zraku in smo slutili, da bo kmalu začelo deževat. Tisti dež, ki ga drugo noč naj ne bi bilo več, ker je prvo noč padalo, kolikor je mislilo.


Zdi se mi, da mi gre dobro, dokler ne začne pihat burja in z vseh koncev zbirat meglo na kup. Kot kak border collie, ki je z vseh koncev prignal ovčice v eno veliko belo gmoto. Pleše so dobile eno ogromno belo lasuljo.Potno lasuljo iz katere kaplja vedno bolj močno in vedno bolj na gosto. Skrijem se za skalo, da mi veter ne odnese dežnih hlač in anoraka, ki ju poskušam navleči nase. Za skalo je trnov grm in zapletem se vanj. Le stežka mi uspe, da ne strgam vsega, kar oblačim, žrtvujem nekaj kože na zapestju za to.


Veter mi skoraj ne pusti, da bi šel nazaj na pot, pritiska me k tlom. Zapičim palice in nadaljujem. Ampak kam sploh grem. Niti ene oznake poti ne vidim. Če sprožim palice pred sebe, ne vidim njihovega konca, tako gosta je megla. Vsake toliko se mi vendar zazdi, da se je pred mano nekaj zasvetlikalo in teh svetlečih pikic se oprimem kot pijanec plota. Čeprav tu ni nobenega plota in kar naenkrat sem pri robu prepada. Vrnem se nekaj metrov nazaj, tu je pot. Te poti se moram držat. Na srečo sem že večkrat hodil tukaj in upam, da organizatorji niso kaj spremenili trase od zadnjič ko sem tekel tukaj.


Veliko časa kasneje se mi zazdi, da je nad menoj neka rdeča svetloba, da je megla malce rdečkasta. Bi to lahko bila rdeča luč na vrhu stolpa? Naredim še korak in se skoraj zaletim v ograjo, ki obdaja ta stolp. Vidim jo šele, ko se je dotaknem. Sledim ji do prehoda in potem na dvorišče pred stolp. Tu je bila okrepčevalnica pred leti, se mi zdi ... Grem proti vratom in ko sm čisto pri njih, se mi zazdi, da bi lahko bil nekdo not. Odprem jih in vstopim med prostovoljce, ki se pripravljajo, da gredo v dolino. NIč jih ne vleče v meglo, jaz jim pravim, da naj počakajo, če se jim res ne mudi na kaj pomembnega. Ker se ne vidi nič.


Kliče Anja in prostovoljec mi jo da na telefon. Prosi, če lahko pospremim Angležinjo v dolino. Angležinjo, ki ima zelo zanimive ideje tega, kako bi ji organizator moral zorganizirati nadaljevanje njene poti, ker v tej megli pač ne more v dolino. Seveda jo bom pospremil. Nekaj časa jo čakam in končno se le primaje iz sobe, kjer je navlekla nase vso obleko, kar jo ima. In ko rečem, kar jo ima, ne mislim, kar ima s seboj, ampak pač kar ima doma v Angliji. Pa ne le ona, celotna njena razširjena družina. In vse to je prinesla s seboj in ima zdaj oblečeno. Pod vsem tem je verjetno suha, zdaj izgleda kot dobro nahranjena medvedka.


Jaz ugotovim, da sem vse oblekel narobe. Hlače mi lezejo dol, ker imam zadnji del spredaj. Ampak zdaj se mi ne da, bom že nekako do cilja. Večkrat jih bo treba potegniti gor, to je vse. Zgornji del pa je tudi obrnjen navzven. Ne vem, če zaradi tega spusti kaj več dežja skozi, ampak vseeno mi je. Moker sem že in še bolj moker bom, greje pa me vseeno in to mi trenutno največ pomeni.


Hočeva že oddit, ko pride naslednji tekmovalec. Mislim, da je Čeh. Prosi, če lahko počakava še njega, ker si sam ne upa v dolino v tej megli, boji se, da bi se izgubil tukaj čisto pri koncu. Seveda ga počakam. Požirek čaja in košček kruha potrebuje, pravi. Čisto malo. Jaz pa ga pomirim, da naj si vzame nekaj časa. Ker zdaj ne bomo zmagali tekme, če bo on hitel, zdaj smo kjer smo in minuta več ne bo spremenila ničesar. Zmagovalec je seveda že nekaj ur v cilju. Pa ne le on, tudi kar nekaj drugih tekmovalcev.


Vmes govorim z Boštjanom in ga vzpodbudim, da vendarle nekaj naredijo s tem delom proge. Ker za mano je še nekaj tekmovalcem in prepričan sem, da so še bolj utrujeni od mene, noč in megla pa ne bosta kar tako odšli s tega pobočja. V cilju izvem, da so postavili dodatne zastavice za označitev proge.

Podamo se v mrzlo, deževno in megleno noč. Spet pomaga to, da vem, da je treba nadaljevati po makedamski cesti in zato uberemo kar hiter tempo. Čez nekaj časa se megla malce razkadi in Čeh pravi, da mu je tempo prehiter in tudi da je zakuhal in se bo slekel. Ni ga treba čakat, zdaj se je megla razkadila in bo šlo naprej brez spremstva. Tudi Angležinja bi si slekla kak kos, seveda če jo počakam. Zdaj vidim, koliko kosov oblačil ima na sebi in rečem ji, naj sleče precej tega, ker drugače se bo skuhala pred Abramom in potem sploh ne bo mogla do cilja, ki ji toliko pomeni. Ker ona je tukaj zaradi točk za UTMB. In zato njej res veliko pomeni, da pride v cilj. Kot da ni vsem. Kot da je kdo prišel na tekmo in si je že na začetku rekel, da mu cilj nič ne pomeni.


Gremo dalje in megla postane redkejša, vidljivost je že 2 zastavici. Čeh že drugič reče, da ga lahko pustiva zadaj, če hočeva nadaljevati hitreje in ko pohitrim tempo, se tudi Angležinja odloči, da bo šla raje z njim kot z mano. Dež vliva po meni s sunki vetra in res je občutek kot da nekdo stresa z vedra vodo samo po meni. Ni mi všeč, ko narava tako grdo dela z mano in poskušam it čim hitreje naprej, da bi čimprej minilo. Skušam ugotovit koliko imam še do Abrama, skušam priklicat spomin na prejšnjo 100 miljko, ki sem jo tu že odtekel, pa sem pri tem zelo neuspešen. Vsakič ko se mi zdi, da vem, kje sem, se pojavi nov ovinek, ki napoveduje, da še nisem tam.

Vendarle zagledam hišo pred seboj in šotor pred njo, trije ali štirje prostovoljci ploskajo in me vabijo vanj. Mislil sem, da bom tukaj samo spil požirek čaja in pojedel nekaj na hitro v stoje, ampak me je kar prilepilo na stol. In ko se v takem stanju vsedeš, ne moreš kar takoj naprej. Sploh če si pod šotorom, zunaj pa stresa vodne stolpe, pod katere boš prej ali slej moral stopit.


Lučka že tretjič odda znak, da je baterija čisto na koncu. Ker tečem po makedamski cesti, si jo drznem odklopit za nekaj časa. Oči se navadijo na temo in upam, da je cesta enakomerno urejena in da ne bo kje kake luknje, ki je ne bom videl, ampak ker ne vem, kako točno je speljana proga proti cilju, si pustim malce baterije za slabši del, ki bi lahko sledil makedamski cesti.


Čeprav gre navzdol, počasi napredujem. Tema brez luči in utrujenost sta seštevek, ki ne pusti hitrega teka v dolino. Dež preneha in zasliši se prvo ptičje petje. Torej bo kmalu jutro in ptiči ne morejo več spat. Ali jih je zbudil dež in zdaj čebljajo, preden se spravijo nazaj v spanec, jezni na močno deževje, ki jim je zmočilo gnezda in perje.


Hiše. Asfaltna cesta. Tokrat sem je prvič vesel, do sedaj sem jo preklinjal vsakič, ko se je postavila pod moje noge. Zdaj pa napoveduje konec poti, konec tlake. Ulica se zoži in zavije v desno, pred seboj zagledam ciljno ravnino. Tiho je, nikogar ni nikjer, jaz pa vseeno pospešim in v cilj spet pritečem. Z desne se mi približujejo avtomobilske luči, če bi prišel kak trenutek kasneje, bi me še povozil, pomislim. Ampak ne pogledam, kdo je. Lepo mi posveti v cilj in parkira za menoj.


Ker je GPS odpovedal, me nihče ne pričakuje v cilju. Vzamem kolajno s kupa in si jo nadenem okoli vratu, težka je kot se za težko tekmo spodobi, ima obliko rimskega ščita. Potem poiščem vrata v dvorano in se sesedem na prvi stol. V naslednjem trenutku je ob meni Tomislav in me sprašuje, kaj rabim. Samo telefon. Da pokličem Majo. Zdaj bi njo ob sebi. Nekaj časa zvoni v prazno in prepričan sem, da je zaspala, česar ji ne bi mogel zamerit, saj se zelo dolgo nisem javil in pot s Podnanosa je trajala neskončno dolgo. V resnici se je s Filipm pokala iz avta in ni mogla takoj dvignit. Ona je bila tisti avto, ki mi je posvetil v ciljno ravnino. Ker ni vedela, kje se gre, je prišla kar tu in pripeljala skozi cilj, samo da bi me ujela.


Filip zaspi na blazini ob mojih nogah, jaz pa na hitro zmečem ričet vase in se preoblečem v nekaj suhih cunj. Ostalo bom v apartmaju, ki ga je Maja najela v bližini. Naslednje jutro ugotovim, da niti ni tako blizu, ponoči ne dojemam prav dobro.


Zjutraj ujamemo podelitve in čestitamo nekaterim soborcem, ki so tudi tu. 38 ur je ogromno časa, ampak vseeno sem prehitel kar nekaj tekačev. Kar niti ni tako pomembno. Prišel sem do cilja. Vsem ni uspelo, veliko jih je odstopilo.


Vipavskih 100 milj je najlepših 100 milj. Pa čeprav verjetno najtežjih. Vzdušje na okrepčevalnicah mi bo odmevalo v glavi še nekaj časa in naslednjič pridem malo bolj pripravljen. In ko me bo kdo vprašal, na katero trail tekmo naj gre, mu bom zagotovo predlagal Ultra Trail Vipava Valley. Brez pomisleka.



Le še dan nas loči od starta dobrodelnega tekaško kulturnega dogodka #Standupmaratonec, kjer bom na Rožniku v projektu Krožnik48 tekel 48 ur in verjetno odtekel spet dobrih 250km. Upam, da vas bo čimveč zraven v tej dogodivščini, družbo bom rabil tako podnevi kot ponoči ... Tekli bomo počasi, vmes tudi hodili, na vrhu pred gostilno pa nas bodo zabavali umetniki vseh mogočih vrst, stand-up komiki, glasbeniki, tu bodo vse mogoče joge in kolegi športniki ... SE VIDIMO 20.5. - 22.5. (štart 16h - zaključni standup 17h)


PS: Ker mi je crknil telefon, sem čisto vse fotografije pobral iz uradne UTVV facebook strani. Hvala vsem fotografom za odlične fotografije.



#standupmaratonec #gremovhribe #fayn #inov8slovenija #buffslovenija #craftslovenija #nalgeneslovenija #iglu #medex #magea #nevergiveup #alive #painandplessure #čenebolinarobedelaš #ultramaraton #trailmaraton #ultratrail