PRED SONČNIM VZHODOM vzpon na Triglav, zahod, dva vzhoda, svetlobna aura ... in peklenski mraz

Triglav. Sliši se kot triglavi zmaj. Ki ga premagaš šele, ko mu oddrobiš zadnjo glavo. Pa že prvo si premagoval predolgo, premočna in preveč prebrisana je bila, vrat se je vesčas izmikal. Ampak na koncu si zmagovalec, lahko se pohvališ, ponosen si nase in ponosni so tudi vsi, ki te poznajo. Ampak ti zdaj želiš nekaj več.

 

Spomnim se tistega trenutka ... Ko sva hodila po nekem bregu nad hotelom sredi zasneženega gozda v Avstriji in mi je razlagala, da hoje v hrib ne razume, da ji je nek VD očim ubil željo po hribih, ko jo je v zgodnjih najstniških letih gnal vsak vikend nekam visoko. Prvič se je uprla ravno, ko so se podali na Triglav in ostala doma. Njen avanturističen duh je takat želel nekaj povsem drugega, zanimali so jo fantje na toplem in ne hladne kamnite stene. Jaz pa sem vseeno nadaljeval, da bi ji rad pokazal nekaj resničnega, nekaj kar te prebudi in najboljša možnost je, če skupaj prespiva na vrhu Triglava in se prebudiva v sončni vzhod. Takrat je samo zmajala z glavo in se vljudnostno nasmehnila in nisem pričakoval, da bova to kdaj v resnici naredila.

 

Po nekem čudnem obdobju, ki je sledilo temu, da sem do nje več kot enkrat bil kreten, sem pretekel od doma do njenih vrat in tam pred njimi igral podoknico, so se zvezde spet počasi poklopile in kmalu je sama, na moje veliko presenečenje in istočasno zadovoljstvo predlagala, da bi lahko na vrhu Triglava dočakala, ne le sončni vzhod, ampak moj 44. rojstni dan.

 

Teden pred vzponom je bila moja glava naravnana samo še na to. Sam sem bil v zadnjih dveh letih kar nekajkrat na Triglavu, večkrat sam kot v družbi, med projektom #standupmaratonec v sodelovanju z #gremovhribe smo na Kredarici izvedli celo stand-up nastop. Preveril sem svojo opremo in ugotovil, da bo prav vse treba kupit na novo, saj že leta nisem bil v hribih kot pohodnik in na Triglavu pač še nikoli nisem prespal. Potrebuje se nov, večji nahrbtnik, ki bo zdržal večino opreme za dve osebi, dve lahki samonapihljivi blazini in dve topli spalni vreči za spanje pod nulo, čeprav je bila napoved za noč vseeno kakih pet stopinj nad ničlo. Par kupov oblačil in velik kup hrane. 

Pot proti Alpam sva štaratala zelo ležerno, iz Maribora krenila šele krepko po deveti in zaprt trojanski tunel je kar sam poskrbel, da sva se morala ustaviti na krofih. Filip je ostal pri dediju v Mariboru in treba je bilo še poskrbet za Reo, ki je dobila svoje mesto pri Niki in njenih cimrih. Ko želja postane resničnost, nas včasih negativno preseneti in Rea se ni pokazala kot najboljša nočna družba, zgleda jo bom moral navaditi na hojo po klinih. Z asfaltne ceste v Mojstrani sva proti dolini Kot zavila že krepko čez poldan in oddelala še makedamski del, ki pripelje do začetka najine pešpoti. Srce je zaigralo, po telesu sem začutil prijetno gomazenje, posledica pozitivnega nemira, i ga podoživljam ponovno tudi sedaj, ko tole pišem.

Senca zadnjega drevesa ob makadamski cesti se je ravno sprostila, da sva lahko vanjo postavila Volvota, vse ostalo je bilo zasedeno in pričakovala sva kar nekaj družbe na poti ali vsaj gnečo v kočah. Temu sicer ni bilo tako, tako da zgleda so to bili Ljubljančani, ki so parkirali najbližje svojim službam.

Na Triglav se gre sicer že zgodaj zjutraj, nama pa se še kar ni nikamor mudilo. V Kotu sva najprej pojedla kosilo in vroče sonce naju pri tem ni prav nič motilo. Ker sem k doma kuhanim makaronom pozabil priložit vilice, sva morala improvizirat in že sem izkoriščal svoje taborniško znanje rokovanja z nožem, s katerim sem ošilil nekakšne trizobe za napikovanje makaronov. Do naslednjič se naučim narest vilice. Ali pa bolje ... naslednjič jih ne bom pozabil doma.

Nahrbtnik je bil spakiran, čevlji dvakrat zavezani, avto zaklenjen ... Naložim si ga na hrbet, ne avto, nahrbtnik in takoj me preseneti s svojo težo. Še enkrat preverim, če mogoče le nisem dvignil avta zraven. V svojih tekaških vzponih na različne slovenske gore nikoli ne nosim viška teže, vztrajam pri res najnujnejši opremi, nekaj tekočine, kak gel in osnovna prva pomoč z astro folijo, tokrat pa si nadenem kolikor je pač šlo, da ne bo na koncu zmanjkal kak kos toplega oblačila ali požirek prepotrebne tekočine. 

 

Zagrizeva v od sonca razbeljeni hudournik in v trenutku mi je jasno, da hoja v hrib v zgodnjih jutranjih urah ni samo kaprica starejših pohodnikov, ki po polnoči ne morejo več spat, pa se še v temi podajo od doma, ker kakih drugih športnih aktivnosti tako ali tako niso vajeni že nekaj časa.

 

Opazujem grme borovnic in mislim, da jih letos ne bo kaj dosti, kaj kmalu pa mi družinica, sklonjena nad zelenje pokaže, zakaj so grmi prazni. Zavijeva mimo njih v gozd, da bi se malce skrila pred vročimi sončnimi žarki in končno se pot začne vzpenjati. Pa ne tako malo nedolžno vzpenjati, takoj nama pokaže zobe in že grizeva s koleni v prsih, pri čemer ogromni nahrbtnik ni prav nič v pomoč.

Skupine pohodnikov se v vročem nedeljskem popoldnevu že vračajo v dolino in se ponavljajo s šalo "še malo pa bosta na vrhu". Oni so šli na Triglav že včeraj, prespali na Kredarici in zjutraj osvojili vrh, potem pa v dolino. Nekateri me prepoznajo in čas je za promocijo dogodka #Standupmaratonec #Krožnik48, v katerem bom med 18. in 20. septembrom 48 čimbolj tekel, vmes hodil in se sploh na svojih nogah premikal okoli Rožnika z namenom zbiranja denarja za otroke iz socialno šibkih okolij. Letos bo to še toliko bolj potrebno in čeprav me je Korona v maju že ustavila, se na nadomestni termin ne bom dal. Tekel bom in če ne bo šlo drugače, bom tekel sam in denar zbiral s pomočjo smsov UP5 na 1919. Vendar ljudje obljubljajo, da bodo letos spet z mano. Vsekakor upam, da bomo lahko izvedli projekt čimbolj po načrtih, z vsem načrtovanim spremljevalnim programom za otroke in odrasle.

 

Hodiva po gozdu in pot nama teče po obrazu, zaliva nama oči in kaplja na tla. Maja me odlično spremlja, malce sem sicer prilagodil korak, kar z ogromno težo na hrbtu niti ni bilo posebno težko, nisva pa se nič ustavljala ali se kako drugače mudila na poti. Vseeno je kar presenečena, ko rečem, da nama gre dobro in sva naredila kakih 10% vzpona. Raje bi slišala, da sva blizu polovice, ampak takrat gozda že dolgo ne bo več, da bi naju varoval pred sončnimi žarki ... Pritečejo dekleta v majicah Ultra trail Vipava valley in čeprav sem vesel znanih majic, me vseeno za trenutek razžalosti misel na vsa letošnja odpovedana tekmovanja, na katerih bi v dobri družbi premagoval kilometre do cilja. Ampak dobro družbo imam predvsem danes in skupaj premagujeva strmino. Obrnem se k njej in jo poljubim. Nič ne sprašuje, samo vrne mi poljub. 

 

Mimo naju se spuščajo pohodniki vseh dimenzij in nekatere kasneje uporabim za motivacijo, ko se Maja prvič vpraša, če ji je bilo treba tega. Ampak se strinjava, da so še večji problemi v gorah kot je kaka kila preveč in od tu dalje uporabiva za motivacijo nekatere komike, ki so se v preteklosti že povzpeli na vrh naše državice.

Počasi zapuščava gozd in prideva na skalnat teren. Pogledi so veličastni. Ogromne sive gore, ki na trenutek grozijo, da se bodo preveč približale in naju pojedle vase, potem pa naju spet sprejmejo, obsijane s sončno svetlobo. Pogled tja gor na vrh, kamor bova najverjetneje enkrat danes prilezla nama pove, da ni časa za ustavljanje. Debeli kamen. "Vidiš ... če je on prišel do sem, boš tudi ti do vrha."

 

Zelo zgodaj opaziva prve snežne zaplate in če se ne bi prej pozanimal, bi me verjetno zdaj skrbelo, da bo kasneje še veliko huje in bova lezla po snegu v hrib, čeprav smo že julija. Tako pa pričakujeva nekaj prehodnih snežnih zaplat, ki bodo bolj razgibale pot kot dejansko predstavljale težavo.

Noga stopa po kamniti poti, a če je le možno, zavijeva na zeleno travo, da je stopinja malce mehkejša in noga morda ne bo tako hitro utrujena. In ko tako znova zavijem na zeleni tepih, me preseneti bližnje srečanje s kozorogom. Stal je le nekaj metrov od mene in me gledal. z roko in tihim "pssst" ustavim Majo in že vlečeva telefone, da zabeleživa enkratnost trenutka. Tu še ne veva, da se nama bodo kozorogi prikazovali še celo pot in tudi v tem pogledu je bil tokratni vzpon nekaj tako zelo posebnega. Se pa kozorogu midva nisva zdela nič posebnega, ni se dal prav dosti motit. Ko mu je bilo dovolj fotografiranja, se je mirno odpravil mimo naju proti dolini.

Spustil se je precej napično, ampak ta še ni bil tako zelo predrzen, kasneje je eden švignil mimo naju po gladki steni, kjer sva midva lezla s klina na klin proti vrhu. Zalotiva celo skupinico, ki se igraje zaletava z rogovi drug v drugega. Spomniva se na Filipa, ki se takole rad kdaj z glavo zaleti v naju, da vsi vidimo zvezde. 

 

"Kaj je zdaj #standupmaratonec, te bomo čakali," je hudomušna, ko jo spustim naprej, sam pa grem napolnit bistro vodo v izpraznjene steklenice, da bova imela tekočino do vrha. Pitje je v tej vročini seveda izjemnega pomena in če se še tako trudiš, piješ premalo, ker se ti ne da stegnit po čutaro ali pa je ta prazna, ko ti je končno uspelo.

 

Ugledava Staničevo kočo. Seveda je jasno, da se v hribih ne moreš zares veselit koče, dokler se ji toliko ne približaš, da se je lahko skoraj dotakneš, kajti dolžine so prav tukaj zelo varljive in pot nikoli ne gre naeravnost do koče, ki si jo želimo. Gor in dol in dol in gor, pa spet malo gor in dol, naposled pa samo še gor. Po treh urah tako prvi, zasluženi postanek z vročim čajem in prvimi sendviči. Zložil sem več različnih, vsi pa so bili na bazi arašidovega masla.

Postanek ni tako dolg, saj je pred nama še lep del poti in želiva si ujet sončni zahod prav na vrhu, kjer je najlepši, pa vendar dovolj dolg, da preizkusiva sendviče, ki sem jih zložil. Kikirikijevo maslo s piškoti in domača brusnična marmelada. Kisla. Maja pa bi vseeno še kumarice. Hmmm ... Potem se skoraj popečeva s čajem v snow monkey termovki, ki je ohranila toploto veliko bolje, kot sva pričakovala.

 

Nadaljujeva pot proti Kredarici, do katere naj bi bilo še eno uro hoda. Takole v visokogorju so tablice kar precej realno napisane, predvsem zato, ker se računa, da sem pridejo malo bolj pripravljeni pohodniki. Žal ni vedno čisto tako, ampak ta del me v tem trenutku ne zanima. Tudi Maje ne. Čez eno uro bova na Kredarici in pojedla bova nekaj toplega.

 

Nahrbtnik zdaj že grdo reže rame, ampak ne pokažem preveč bolečine, hočem biti močan, moram biti vzor novopečeni pohodnici ob meni, Pot se malo spusti in v šali se pritožujeva tako nesrečni izbiri poti proti Triglavu. "Še čisto malo, pa bova dol na Triglavu," ji navržem in v smehu pot malce hitreje nadaljujeva vse do koče na Kredarici, ki ponudi prostor za naslednji postanek. Na žalost je to edina možnost, ampak ne vem, kdaj bom spet z veseljem stopil v ta prostor presuhih ajdovih žgancev, hladnega kislega zelja in merice medu za 2€, da o smrdečih aluminijastih WCjih sploh ne govorim. Nekdo se je pač odločil, da bo to kočo oskrboval po liniji najmanjšega odpora in enako je prikazal tudi v (ne)prijaznosti do svojih obiskovalcev. So pa skrbni recimo pri izvajanju neumnih koronskih predpisov. V kočo greš lahko seveda samo z masko in če čutiš bolezenske okvare pljuč, nikar ne hodi na toplo. Ker verjetno sem s temi koronskimi simptomi prilezel do sem in preden me pobere, ga bom predal še ostali družbi, ki ga bo seveda tudi takoj konzumirala na tem svežem, malo redkejšem zraku. Na srečo ne bova tukaj prespala. Razumem višje cene, razumem, da je bilo treba vse pripeljati s helikopterjem, ampak neprijaznost bi lahko pustili v dolini, ko boste naslednjič prosili vojsko, da za vas naložijo helikopter. Tako kot se sive Kredarice in koče v luknji najprej zares razveseliš, tako si srečen, ko greš naprej.

Vremenoslovec mi pove, da bo na vrhu 3 stopinje topleje in to me zavede. Sredi mrzle noči nama ta podatek ne bo prav nič pomagal, hehe. 

 "Tukaj bi lahko naredili most," se pritožuje Maja, ko se spuščava navzdol po hribu, preden se začne strmo plezanje po klinih navzgor proti Malemu Triglavu. Vendar zelo hitro prekine nezadovoljstvo skupinica mladih kozorogov, ki nama presekajo pot in tudi kasneje, ko morava precej navpično prečkat sneg in nama je skoraj malce neprijetno, za boljšo voljo poskrbi kozorog, ki gre mimo naju suvereno, kot da hodi po nogometnem igrišču.

Postaja precej hladneje in stopiva malce hitreje. Ali pa je to zato, ker se sončni zahod že bliža in midva ga resnično nočeva zamudit. Tako morda ne opaziva čisto vsake žalne tablice, ki opozarja, da je tukaj izgubil življenje še en planinec, največkrat zaradi strele, ki ga je pospravila s stene v dolino. Vseeno malo trdneje primeva za klin ali jeklenico, ko lezeva navzgor ali po vrhu grebena.

Prečkava še zadnjo snežno zaplato. Ta je postavljena precej navpično in hoja po njej ni tako zelo prijetna. Mimo naju na čevljih prismuča mladinec, ki se želi malce postaviti pred nama. Njemu je tako zelo fayn, da pozabi odvit in se odpelje predaleč. No ... pa saj ima dovolj energije, bo že zlezel nazaj. Midva se z njim ne bova ukvarjala, imava preveč dela s tole strmino.  

 Na vrhu ni dosti ljudi, sončni zahod si z nama ogleda le par Čehov, ki najprej uprizori še "zgoraj brez" foto session, kar se ne zdi toliko neprimerno kolikor je hecno ...

Vseeno sva vesela, da sva tam, saj se lahko izmenjamo pri fotografiranju in bova imela nekaj skupnih fotk od daleč, pri čemer se nisva rabila ukvarjat s poskušanjem pravega kadra.

Aljažev stolp ni večji od preoblačilnice na kakšni dalmatinski plaži in Maja to asociacijo izkoristi precej dobesedno. Tam je nihče ne vidi, pa še kako stopinjo je topleje, ker ne piha veter.

Seveda ne morem brez svojega "signiture" skoka, potem pa Čehoma vseeno razložim, da jaz na njunem mestu ne bi prespal na vrhu in da je tudi kazen za to lahko precej visoka. Glejta ... nista povabljena na moj rojstni dan, rad bi ga dočakal samo z Majo in zdi se mi veliko bolj romantično, če bova sama, kot v čehički družbici ... 

Zgrožen ugotovim, da je prva vlaga, ki se je naselila na vrhu z nama v nekaj minutah popolnoma zmočila vse kose oblačil, ki niso bili skriti v nahrbtniku. Seveda ni prizanesla niti spalnim vrečam in čeprav je vsaka od njiju primerna za udobno spanje pod ničlo, naju je hitro povsem shladilo. Nekaj časa sva se grela ob vzhodu krvavo rdeče polne lune, ki je bila tako zelo velika in tako zelo blizu. In ko sva se povsem slekla, nma je bilo bolj toplo, kako čudno deluje narava. Potem sva nekako poskušala zaspat na samonapihljivih blazinah, ki sem jih seveda moral napihnit s svojimi pljuči, kar je zgledalo tako, da je vsake toliko eden od naju zaspal in malce zasmrčal, potem pa še malo drugi in potem sva se pogovarjala o tem, kako nobeden ni še nič spal in tako nekajkrat, da sva komaj čakala sončni vzhod, da bo tega konec. Moja teorija o tem, da v spalki najbolj greje, če si čimbolj slečen, me ni prepričala, mokra spalka se mi je lepila na kožo in do jutra sem na sebi imel že 4 sloje toplih oblačil.

"Prav toplo vama pa ni blo, ne," naju zjutraj prebudijo prvi glasovi obiskovalcev sončnega vzhoda na vrhu. Dva para in dve ženski, to bo najina družba malo čez peto, ko bo vstalo tudi sonce. Vrhunsko je. Stojiva zavita v eno spalno vrečo in gledava proti svetlikanju na obzorju, ki se počasi spremeni v rdečo kroglo. V hipu pozabiva na ne najbolj prijetno noč, ki sva jo bolj malo prespala. 

Tudi nesrečni padec neznane pohodnice, ki je v iskanju dobrega kadra s fotoaparatom s skale padla direktno na hrbet, ne zmoti dobrega vzdušja med vsemi. No, na srečo ni bilo tako grozno, kot je najprej izgledalo, lahko bi pa to bila res ena od najbolj neumnih zgodb, povezanih s poškodbo na Triglavu. Ko prilezeš čisto do vrha, nič te ne boli, premagal si vse navpične vzpone, potem pa padeš s kamna pri fotografiranju in se grdo poškoduješ.

Vesel sem, da nisva niti v skupnici tistih, ki bodo porabili celoten spomin za nešteto enakih fotografij, niti tistih, ki so samo lovili vzhod, zdaj pa že hitijo v dolino, ker se jim nekam tako zelo mudi. Le stojiva v tišini, zavita v spalno vrečo in uživava vsak trenutek sončevega spektakularnega vstopa v šesti julij 2020. Hello 44. Počutim se popolnoma enako, ampak vseeno tako visoko. To je to, Pri 44 letih, si očitno zelo visoko. Naj bo to znak za prihajajoče leto, nov zagon, ki ga bom potreboval v pokoronskem obdobju novih začetkov.

Ostaneva sama in zasliši se Luis Armstrong in What A Wonderful World. Iz doline je pritrogala tablico in mini zvočnik, da bova lahko poslušala prav to pesem. Verjetno bi v kakem drugem trenutku to obsojal, morda bi se mi zdelo neumno, ampak tokrat ne. Hitro sem pograbil trenutek in oponašal petje v navidezni mikrofon.

Tablica in zvočnik. Jao ... Ampak pravo presenečenje šele sledi. Posede me na skalo, ki je pred pol ure zvrnila fotografinjo s sebe, me zavije v spalko in mi porine tablico v roko. Pred nama je filmski začetek novega jutra. Pol ure bo trajalo, pravi in že se začnejo njene prve besede na ekranu. Nekaj opisa tistega dne v letu 1976, ko sem prilezel na svet. Že tukaj se je potrudila maksimalno, ampak potem ... Preko 50 vas je bilo, posamezniki, dvojice, skupine ... ne morem verjet, kako vas je nabrala skupaj, kako ji je uspelo dobit posnetke vseh vrst od komikov, glasbenikov, družine, prijateljev ... Tako kot je včeraj po licu tekel pot, so zdaj stekle solze. Verjetno od včerajšnje megle, ker fantje ne jokamo. Tudi nos je še od noči ravno zdaj utekočinil svojo sredico, da sem presmrkal nekaj časa ... 

Kar obsedel sem brez besed ... Ganjen in srečen. Na vrhu Slovenije. Po sončnem zahodu, vzhodu krvavo rdeče polne lune, sončnem vzhodu, svetlobni auri ... zdaj še posnetki mojih prijateljev zmontirani v najlepšo darilno voščilnico.

OK greva dol ... Dišijo nama štruklji na Kredarici, se bova ustavila in jih pojedla, potem pa hitro dol do avtomobila. Ker imava veliko oblačil na sebi, je moj nahrbtnik izjemno lahek. No, ni lahek, samo lažji je ... Klini so navzdol precej zoprni, ampak zmoreva tudi pot navzdol do Kredarice. Tam naju počasti še prihod vojaškega helikopterja, ki verjetno pripelje hrano, mogoče bodo štruklji zares sveži.

Sledi razočaranje, ker zjutraj štrukljev ne strežejo, strežejo samo zajtrke. Jezno mi gospa za šankom kaže na tablo in me skuša prepričat, da na njej piše vse to, na tabli pa nobene besede o spremembi jedilnika ob določeni uri dneva. Pa tudi, kje piše, da ne morem jest štrukljev za zajtrk, kakšnen argument je spet to.

Pojeva omleto s sirom, to pač dobiva. Prijazno odnesem pladnje nazaj v kočo. Tega tudi nikoli več ne bom naredil, na Kredarici zagotovo ne. "Kaj ne vidiš, da sem pravkar pomila po tleh?" je jezna starejša gospa za šankom, "zgleda bova morale zaklepat vrata," navrže proti mlajši gospodični na drugi strani sobe. Potem pa jo razjezita še dva Čeha, ki sta prišla naročit klobaso za 10€. In to v času, ko je koča odprta. Kako si drzneta. Ampak imata masko, to je OK.

 

Vojaški helikopter se še malo igra nad našimi glavami, da odnaša partičke in plastične steklenice naokoli ... Vsakemu svoje veselje, hehe.

 

Greva ... nazaj dol. ampak zakaj je potem spet gor ... Najraje bi se spremenil v triletnega Filipa, saj bi tako lahko zdaj sedel na tla in po otroško ne več vstal in nadaljeval. Nekdo bi me že pobral in nesel v dolino. Ampak le za trenutek. Lep sončen dan v hribih z Majo in nič ne more pokvariti mojega dobrega počutja.

 

Pri Staničevi koči se ustaviva le za trenutek, naslednji postanek bo šele v dolini. 

Pot pri sestopu na momente izgleda še bolj strma. Maja na trenutke ne verjame, da sva tukaj včeraj hodila, ni se ji zdelo tako težko. Pot tudi meni ni bila lahka, ona pa je imela še grozno bolečino v kolenu, ki je definitino nisem zavidal. Tako sva šla navzdol bolj počasi. Videl sem, da ji je težko, ampak tega ni na veliko razglašala. Ni hotela pokvarit najlepšega izleta mojega življenja. Poskušam jo malce razvedrit in obujam spomine na včerajšnje dogodke. Recimo na fanta, ki je peljal svojega Pikija pogledat slap pod Triglavom. Piki ni pes, kot ste verjetno že sami uganili, ampak prav všeč ji pa tam tudi ni bilo in če ni našel slapa, mu je zvečer verjetno to tudi povedala. Pa ne z besedami.

 

Od daleč gledava razbeljene kamne hudournika. Zdijo se tako zelo blizu, ampak minute tečejo in vsak pogled je samo občutek, da se nič ne približujeva. Vanj se vseeno na koncu spustiva čimkasneje, šele ko že tretjič reče, da bova mogoče šla mimo avtomobila, če se ne vrneva v strugo. Spet naletiva na borovnice, tokrat imava malo več sreče in na grmih dejansko zagledava modre kroglice. Privoščiva si jih, vsak nekaj in malo posladkava svoj utrujeni ego. Volvo naju čaka pod spokojnim drevesom. Sam v senci, vsi njegovi kovinski prijatelji so odšli, verjetno že včeraj. 

 

Vrh Slovenije ponovno osvojen. Vsakič prinese nekaj novega. Tokrat je prinesel močnejšo vez v najino ljubezen. Misel, da skupaj lahko zmoreva več. Veliko več. Prinesel je še močnejšo željo.

In lakoto. Greva hitro jest.

Včasih gremo na rekord. Včasih dojamemo bistvo in gremo samo v pravi družbi ... 

 

Tukaj je tudi njen zapis na majamonrue.com

 

Za vse tiste, ki niste toliko za branje, sva posnela tudi video

 

aja ... sem ga prilepil na konec ... 

 

#loveisintheair #standupmaratonec #ultramaratonecnorec #borcinorci 

 


 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

PRED SONČNIM VZHODOM vzpon na Triglav, zahod, dva vzhoda, svetlobna aura ... in peklenski mraz

July 14, 2020

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com