Our Recent Posts

Tags

No tags yet.

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru


"A si se spočil, al se boš na tekmi," je sms, ki mi ga je poslala Alenka in ga glasno preberem, da se vsi v avtomobilu nasmejimo do solz.

Z mano v avtu sta dva Korošca in en Notranjc, dialekti se mešajo in izvabljajo sila zanimive poglede. Navadili se bomo. Še pred startom bomo govorili en jezik, jezik ultramaratoncev, ki gredo na pot v neznano, na preizkušnjo svojih fizičnih in psihičnih sposobnosti.

"Nimam pojma kje sem ... Ponoči so me eni tipi na čudn način ugrabli (naredili svojo okrepčevalnico - prave nismo našli) in mi dali neko drogo v čaj ... V nekem momentu sem pobegnil in se skrival z nogami v vodi do jutra in po moje sem kej nakopal ... zdaj sem pa malo više šel po signal ... Probam kontaktirat organizatorja, on me bo našel po čipu. In seveda mu je treba celo zgodbo povedat ... pizda sm jezn, ratalo bi mi ... Ps: v redu sem." Ta sms ni izzval smeha na obrazih ljudi, ki so ga dobili. Oskar in Nika in punce v pisarni. Te so se besno lotile raziskovanja proge in moje sledi, ki jo je puščal čip ..

Ampak gremo na začetek, ta je star zdaj že več kot eno leto. Septembra 2018 me je Oskar opozoril na najdaljši italijanski (tudi evropski) ultra trail AVP 501 (501 km in 30000 D+) in takoj sem se navdušil, brez najmanjšega treznega premisleka in brez najmanjše ideje o tem, kakšna je lahko razlika med 100 in 500 kilometri. Še istega dne se je oglasil Kristi in začel malo mirit strasti, predlagal je, da pojdimo raje najprej (ne vem če je rekel najprej, jaz sem tako slišal) na Swisspeaks.

Kliknem na link in ošvrknem dolžino, z višinci se veliko ne ukvarjam. V tistem trenutku še ne tako zelo narobe, na sami tekmi pa je tej aroganci sledil mrzel tuš spoznanja. Pa saj sem vedel, da so višinci izjemnega pomena, ampak da na taki tekmi štejejo več kot dejanska dolžina, tega se nisem zavedal. Kliknem na stran za prijave. Vidim znesek. S telefonom preverim stanje na računu in že izpolnjujem prijavnico. Še isti dan sporočim Kristiju in Oskarju, da sem prijavljen na tekmo in upam, da se bosta čimprej prijavila tudi onadva.

Nekaj tednov pred dejanskim datumom sem edini prijavljeni Slovenec in potem končno kliče Kristi z dobro novico. Občina Črna na Koroškem in njena županja sta rešili problem financiranja in očitno greva oba. Kmalu se nama pridruži še Toni Lekše, za oskrbo vseh treh pa bo skrbel Peter Vujevič.

Za trening smo oddelali K24 ultra trail in tam sem izvedel, da sta se na tekmo prijavila tudi Anja in Tomi Klančnik, z njuno oskrbo Simono nas tako proti startu potuje 7, 5 tekačev in dva spremljevalca. Lepa številka.

Debate v avtu so bile tekaške, zelo kmalu sem popolnoma utihnil. Ob meni so bile izkušnje. Ob Toniju in Kristiju sem popolen newby, rookie, začetnik. Toni je bil že 14krat na Mont Blancu. Al je rekel 16x. Švicarske Alpe ima tudi v malem prstu, cesto pozna, ve kje moramo zavit in kje se ne splača, ker bo dražja cestnina. Pojma nimam, kam se podajam. Vem samo, da bi moral malo odspat. Ampak itak ne morem nadoknadit zamujenega, za mano je dolgo in naporno festivalsko poletje. V nogah in glavi še vedno posledice pretečene Jugoslavije. Predvsem asfalta. Neskončnega asfalta.

Ustavimo se na pumpi in filam se s hidrati. Testenine po havajsko (kilogram testenin s paradižnikom, veganskim sirom, suhimi brusnicami in ananasom). To moram pojest po poti za nafilat s prvo energijo in nekaj zaloge za na pot.

Zgrešimo odcep. Morda pa Toni le ne pozna vseh poti. Čeprav je res, da na napako opozori pred aplikacijo. Ta preračunava, vedno bo našla pot do cilja. Ampak nam se zdaj že mudi. Čeprav smo startali zgodaj, zdaj lovimo prvi limit. Limit za prevzem startnih številk, ki je ob 18h. Ne vem še, da je to samo eden od limitov, ki ga bom lovil v naslednjih dneh. Daje me nervoza.

Klančniki kličejo, če poberejo še naše startne številke, ampak tudi oni še niso tam. V klanec jih ujamemo, začnejo se prve težave z avtomobilom, ki je preveč naložen. Ni dovolj treniral.

Prispemo nekaj minut pred zaprtjem, zadnji smo, ki dobimo svoje startne številke. Ponavadi me take stvari ne motijo, tudi čez ograjo sem že skakal, da sem ujel številko, ampak tokrat sem vedno bolj nemiren.

"V Švici se ne sme spat zunaj, lahko pa postavite šotor malo bolj v gozd, da vas nihče ne vidi in bo v redu za en dan. Ampak tega vam jaz nisem rekla," je bila prijazna prostovoljka. Nekako smo računali, da bomo lahko prespali v športni dvorani, čeprav so informacije na spletni strani govorile drugače.

Pristanemo v campu, kjer je še nekaj tekačev. Nihče nas ne ustavi, ko gremo mimo recepcije, zato se najprej lotimo postavljanja šotorov. Sledi hrana in zadnje priprave.

Anja in Tomi sta sprintala celotno progo in jo sestavila. Razgrnjena je očitno večja od mene.

Všeč mi je vagon sredi campa in ker so vrata odprta, kmalu postane naš zadnji kotiček pred spanjem. Tu lahko napolnimo baterije, pošljemo zadnja sporočila v Slovenijo, ker je v vagonu tudi internet in se celo malo pogrejemo, ne zmanjka pa tudi časa za šalo. Danes nam je še do šale.

Spoznamo Irino in Aleksandra iz Rusije. Vesela sta, da lahko z nami delita vagon. Pa saj ni naš. Vseeno sta vesela. Noč je mrzla, ampak spalne vreče so tople, tla so trda, ampak hrbet je navajen. Zbudimo se v rosi, veseli, da nismo sledili prvi ideji, da bi prespali kar brez strehe nad glavo. Zbudili bi se premočeni kot miške in verjetno nesrečni še pred dejanskim startom.

Sledi preizkušanje opreme za kuhanje in še zadnje pakiranje. Že tretjič sem vse stresel iz nahrbtnika in ponovno zložil. Včeraj smo dobili tudi 50 litrske torbe, ki jih je treba pametno napolnit, da bo na tranzicijskih točkah vedno dovolj opreme za nadaljevanje. Kaj daš not, nimam pojma.

Kamp zapustimo pred deveto, ko se odpre recepcija. Lepo po balkansko smo se izmuznili plačilu. Nismo ponosni na to, je pa vseeno dober občutek. Al smo pa malo ponosni na to, ampak ni tako dober občutek. Ne vem. Smo pa prihranili 30€ na osebo. Ampak saj tudi nismo naredili neke škode.

Na startu v Oberwaldu je vrvež. 300 tekačev, ki se izmenjujejo pod startnim lokom in skušajo narediti kako zanimivo sliko. Čeprav je startni lok brezvezen, sponzorski, nevšečen, tudi mi pademo pod skušnjavo. Je treba imet sliko s starta. Sam, v dvoje, vsi skupaj ...

Poskušam najt miren kotiček v dvorani, da zmeditiram svojih obveznih 10 minut, v katerih si vizualiziram pot in končno tudi cilj. Čeprav ne vem, kako zgleda, mi to n avsaki tekmi zelo pomaga. Zmoti me Kristi, ki me kliče na skupinsko fotografiranje. Spoznam kanadčanko Heleno iz Montreala in na hitro izmenjava nekaj besed. Ugotoviva, da sva nekaj časa živela v isti četrti, kako je svet majhen.

Vremenska napoved ni slaba, ni pa najboljša. Obljubljajo nam kar nekaj deževja in na vrhu seveda sneženja v prvih dveh dneh, potem pa naj bi se normaliziralo. Treba je pripravit dodatno zimsko opremo in na prvi tranziciji bodo preverjali, če smo jo dodali v nahrbtnike.

Deset sekund pred deseto začnemo odštevat v francoščini in med glasnim navijanjem se poženemo med lesenimi hišicami, potem pa kar hitro v klanec. S Kristijem začneva nekje v sredini kolone, začetni tempo držim z njim, prepričan sem, da bi sam začel prehitro. Ampak tudi on je začel zelo hitro.

Na začetku še opazujemo lepo urejene hišice ob poti, kasneje nas tudi te ne bodo več zanimale, z mislimi bomo uprti sami vase.

Asfalt se hitro konča in že smo na kozji poti, ki se precej strmo vzpenja. Starta ne vidimo več in lesenih hišic tudi ne. Tudi nas več ne zanima, pogled je uprt naprej, proti cilju, no al pa vsaj proti prvi okrepčevalnici, nekakšnemu vmesnemu cilju.

Kakor smo šli gor, tako gremo zdaj dol, le veliko hitreje. Mehur me za trenutek ustavi in izgubim Kristija. Ujamem ga v Ulrichenu, kjer si je na hitro privoščil Radler.

Odlično založena miza mu ni bila dovolj, suho in sveže sadje, slano in sladko pecivo, čaj, navadna in mineralna voda, sir in suhe mesnine ... Če bo tako do konca, bo super.

Simona in Peter me že na daleč pozdravljata in obveščata, da je Kristi tukaj. Mi trije imamo za support Petra. Na prvem mestu je to Kristijev support, ostalo bomo videli sproti. V začetni fazi smo še bolj skupaj.

Odložim palice, da nalijem vodo v bidone, zagrabim pest rozin in šibam dalje. 500 metrov kasneje me ujame Francoz in mi kaže na roke. Prazne ... Se že vračam po palice, Kristi pa mi medtem pobegne in za nekaj časa ostanem sam.

Prvi dvig nad 2000 metrov proti Moussmatu in za njim Schassmatu mi že data po gobcu. Prvi tekači me začnejo prehitevat, prestavit moram v nižjo brzino in loti se me prva slabost. Poskušam spremenit dihanje, poskušam zrigat slabost iz sebe, ne gre.

Na srečo se teren obrne in proti naslednji okrepčevalnici v Reckingenu gremo spet precej strmo navzdol. Ujame me Toni in nekaj časa tečeva skupaj. Strinjava se, da sem prehitro začel, čeprav se mi res ni zdelo tokrat. Ampak posledice kažejo resnično stanje.

Pred naslednjo okrepčevalnico me dohitita še Tomi in Anja in v Reckingenu smo spet vsi zbrani. Slabost poskušam rešit s slanimi presticami in Coca colo, to pijem skoraj izključno na tekmah, ampak nikoli tako zgodaj.

Pri odhodu gremo mimo table, ki napoveduje hudo nevihto v večernem času. Nihče ni navdušen, ampak prav dosti si pa tudi ne belimo glave s tem, razmere bodo za vse enake. Startamo skupaj, poskušam jih lovit v klanec, ampak kot da bi imel zategnjeno ročno zavoro. Ne morem jih dohajat, zato upočasnim. Sledi varljiva ravnina, ki napoveduje težak vzpon.

Simona gre del poti z mano, potem se obrne in gre lovit naslednjo okrepčevalnico. Pot z avtom naokoli je precej daljša in zahteva precej potrpežljivosti.

Mi zavijemo desno v klanec. Pot gre strmo navzgor in dobesedno zaletim se v krave, ki stojijo na poti. Jaz ne morem okoli, one pa tudi nimajo neke želje, da bi se mi umaknile na tej strmini, pa čeprav jih pastir zadaj preganja v dolino. Počasi se le sporazumemo in ko vmes poseže še razigrani pastirski pes, se le premaknejo in me spustijo mimo prosti Chumeffurgu (2656).

Pot proti vrhu je pravi mali pekel, glavo si poskušam razvedrit na različne načine in pozabit na strmino, v katero grizem. Pomaga dećko, ki gre mimo mene z ukulele privezano na palico. Na startu sem ga že videl igrat in zdaj sem se spomnil na to. Ko prilezem do vrha, ravno zaključuje svojo pesem in odhaja dalje. Car.

Vročina pritiska in skoraj bi si želel krajše nevihte. Nekaj manjšega, ne prehudega, samo da se malo shladi.

Naslednjo okrepčevalnico zagledam že od daleč in zapodim se proti njej. Ampak ker je treba slediti zastavicam, je seveda treba it še malce naokoli, da ne bo tako preprosto.

Najem se krekerjev in napijem slane juhe, ki pomiri želodec. Pa ne le želodec, tudi mene, ta nepredvidena slabost je bila cela sitnost. Sicer sem jo z dihanjem uspel tlačit nekam v sebe, ampak preprosto se nisem mogel zbrat in uživat.

Zapodim se navzdol po hribu in brez slabosti spet začnem uživat. Za mano je dober maraton in noge že čutim, ampak to bo zelo kmalu v redu, če se slabost ne bo povrnila in bo glava lahko spustila uživanju, da se naseli vanjo.

Preden pridemo v mesto Fiesch, nas čaka en doooolg viseč most, na katerega se zapodimo in seveda mi spet skoči v želodec. Končno sem se rešil slabosti in upam, da mi tole ne bo spet vsega pokvarilo. Pritisnem na gas, da bo hitreje konec in s tem verjetno naredim malo večjo dramo skupinici za seboj, ampak bolje jaz njim, kot oni meni.

Po stopnicah navzgor, čez tunelček, še malo stopnic, potem pa po asvaltu navzdol in pred seboj zagledamo dvorano, v kateri je prva tranzicija. Pred vrati so Toni, Anja in Tomi. Razveselim se jih in začnem peti "kdor ne skače ni Slovenc". Oni počasi odhajajo dalje, nahranjeni in spočiti, jaz se šele lotim tega.

Topla hrana paše, še bolj pa solata. Simona mi naloži enega in drugega in napolnim svoje zaloge, potem pa se zleknem kar na stole in zaspim za dobre pol ure.

Nadaljujem v trdo temo. Pot začneva z Japonko in skupaj iščeva prve zastavice, ki naju odpeljejo iz mesta naprej v noč. Do naslednje okrepčevalnice je 20 kilometrov in zelo konkreten vzpon. Zavedam se, da bom noč preživel na poti do nje in upam, da sem si s hrano dovolj opomogel.

Pod nadstreškom in pred njim v deke zaviti počivajo tekači. Tudi mene premami ležslnik in starejši gospod me pokrije z deko, ampak ne ostanem dolgo. Napijem se tople huje in poskušam vase spraviti čimveč trde hrane. Poiščem WC in ugotovim, da so notri postelje. Če se uležem nanjo, je konec, pravi eden od ekipe. To ne ustavi Kitajca ob meni, vrže se na posteljo in ostane tam. Ne vem, mogoče ni dobro razumel, upam da mu bodo vendarle pustili naprej, če se izkaže tako. Nekateri si oskrbujejo žulje v kotu, jaz ne pomislim niti, da bi si sezul čevlje. Raje nadaljujem dalje v noč, ki se počasi svetli.

Ogromno polje kamnitih gmot, ki se premikajo, ni prijetno sprehajališče in vesčas je treba pazit na gležnje. Počasi se premikam in iščem pravi kamen, na katerega bom stopil.

Vsake toliko so kamnite gmote zložili in iz njih naredili malo bolj urejeno pot in tukaj lahko korak pohitrim, na trenutke tečem, celo poskakujem ...

Prečiti je treba ledeniški sneg in na srečo je pot precej lepo shojena, da ne drsi v dolino in ker je bilo že prej mogoče videt hiško, v kateri je okrepčevalnica, sem se kar malo hitreje pognal proti njej.

Medtem ko na okrepčevalnici filam zaloge in predvsem spet skušam nafilat svojo energijo, prostovoljci že počasi pospravljajo. Očitno sem precej na repu kolone, ki se je od starta do tukaj že precej skrajšala. Veliko ljudi je odstopilo in tako sem počasi pristal v zadnji deseterici. Dohitita me 2 Francoza, Kitajec in Rusinja in treba bo it naprej.

Kamnite skale zamenja lepa travnata pokrajina in spet je užitek tečt navzdol in pritiskat na vso moč navzgor.

Drugo tranzicijo vidim že na daleč, temni se že in velika razvetljena okna vabijo k sebi. Ampak pot do nje ni tako preprosta, zdi sa da ovinkov nikoli ne bo konec. V gozd in na drugi strani ven, po travniku navzgor pa spet po poti navzdol, na cesto in v dolino proti mostu, čez most in spet malce v klanec. Ko že misliš, da si tam, te pri cesti čaka prostovoljec in ti pove, da imaš še kak kilometer.

Zato sem se je res zelo razveselil, ko sem končno pritekel vanjo. Takoj me obvestijo, da sta šla Kristi in Toni že naprej, Anja in Tomi pa še spita in bosta tudi kmalu odšla.

Hrana tukaj ni tako posrečena kot na prvi tranziciji, ampak pojem kar je in zamenjam postelje s Klančniki. Poskušam zaspat, ampak okoli mene je vesčas nek vrvež. Tekači prihajajo in odhajajo. Šele ko pride čas za odhod, se mi oči zaprejo in dam jim še 15 minut.