SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru


"A si se spočil, al se boš na tekmi," je sms, ki mi ga je poslala Alenka in ga glasno preberem, da se vsi v avtomobilu nasmejimo do solz.

Z mano v avtu sta dva Korošca in en Notranjc, dialekti se mešajo in izvabljajo sila zanimive poglede. Navadili se bomo. Še pred startom bomo govorili en jezik, jezik ultramaratoncev, ki gredo na pot v neznano, na preizkušnjo svojih fizičnih in psihičnih sposobnosti.

"Nimam pojma kje sem ... Ponoči so me eni tipi na čudn način ugrabli (naredili svojo okrepčevalnico - prave nismo našli) in mi dali neko drogo v čaj ... V nekem momentu sem pobegnil in se skrival z nogami v vodi do jutra in po moje sem kej nakopal ... zdaj sem pa malo više šel po signal ... Probam kontaktirat organizatorja, on me bo našel po čipu. In seveda mu je treba celo zgodbo povedat ... pizda sm jezn, ratalo bi mi ... Ps: v redu sem." Ta sms ni izzval smeha na obrazih ljudi, ki so ga dobili. Oskar in Nika in punce v pisarni. Te so se besno lotile raziskovanja proge in moje sledi, ki jo je puščal čip ..

Ampak gremo na začetek, ta je star zdaj že več kot eno leto. Septembra 2018 me je Oskar opozoril na najdaljši italijanski (tudi evropski) ultra trail AVP 501 (501 km in 30000 D+) in takoj sem se navdušil, brez najmanjšega treznega premisleka in brez najmanjše ideje o tem, kakšna je lahko razlika med 100 in 500 kilometri. Še istega dne se je oglasil Kristi in začel malo mirit strasti, predlagal je, da pojdimo raje najprej (ne vem če je rekel najprej, jaz sem tako slišal) na Swisspeaks.

Kliknem na link in ošvrknem dolžino, z višinci se veliko ne ukvarjam. V tistem trenutku še ne tako zelo narobe, na sami tekmi pa je tej aroganci sledil mrzel tuš spoznanja. Pa saj sem vedel, da so višinci izjemnega pomena, ampak da na taki tekmi štejejo več kot dejanska dolžina, tega se nisem zavedal. Kliknem na stran za prijave. Vidim znesek. S telefonom preverim stanje na računu in že izpolnjujem prijavnico. Še isti dan sporočim Kristiju in Oskarju, da sem prijavljen na tekmo in upam, da se bosta čimprej prijavila tudi onadva.

Nekaj tednov pred dejanskim datumom sem edini prijavljeni Slovenec in potem končno kliče Kristi z dobro novico. Občina Črna na Koroškem in njena županja sta rešili problem financiranja in očitno greva oba. Kmalu se nama pridruži še Toni Lekše, za oskrbo vseh treh pa bo skrbel Peter Vujevič.

Za trening smo oddelali K24 ultra trail in tam sem izvedel, da sta se na tekmo prijavila tudi Anja in Tomi Klančnik, z njuno oskrbo Simono nas tako proti startu potuje 7, 5 tekačev in dva spremljevalca. Lepa številka.

Debate v avtu so bile tekaške, zelo kmalu sem popolnoma utihnil. Ob meni so bile izkušnje. Ob Toniju in Kristiju sem popolen newby, rookie, začetnik. Toni je bil že 14krat na Mont Blancu. Al je rekel 16x. Švicarske Alpe ima tudi v malem prstu, cesto pozna, ve kje moramo zavit in kje se ne splača, ker bo dražja cestnina. Pojma nimam, kam se podajam. Vem samo, da bi moral malo odspat. Ampak itak ne morem nadoknadit zamujenega, za mano je dolgo in naporno festivalsko poletje. V nogah in glavi še vedno posledice pretečene Jugoslavije. Predvsem asfalta. Neskončnega asfalta.

Ustavimo se na pumpi in filam se s hidrati. Testenine po havajsko (kilogram testenin s paradižnikom, veganskim sirom, suhimi brusnicami in ananasom). To moram pojest po poti za nafilat s prvo energijo in nekaj zaloge za na pot.

Zgrešimo odcep. Morda pa Toni le ne pozna vseh poti. Čeprav je res, da na napako opozori pred aplikacijo. Ta preračunava, vedno bo našla pot do cilja. Ampak nam se zdaj že mudi. Čeprav smo startali zgodaj, zdaj lovimo prvi limit. Limit za prevzem startnih številk, ki je ob 18h. Ne vem še, da je to samo eden od limitov, ki ga bom lovil v naslednjih dneh. Daje me nervoza.

Klančniki kličejo, če poberejo še naše startne številke, ampak tudi oni še niso tam. V klanec jih ujamemo, začnejo se prve težave z avtomobilom, ki je preveč naložen. Ni dovolj treniral.

Prispemo nekaj minut pred zaprtjem, zadnji smo, ki dobimo svoje startne številke. Ponavadi me take stvari ne motijo, tudi čez ograjo sem že skakal, da sem ujel številko, ampak tokrat sem vedno bolj nemiren.

"V Švici se ne sme spat zunaj, lahko pa postavite šotor malo bolj v gozd, da vas nihče ne vidi in bo v redu za en dan. Ampak tega vam jaz nisem rekla," je bila prijazna prostovoljka. Nekako smo računali, da bomo lahko prespali v športni dvorani, čeprav so informacije na spletni strani govorile drugače.

Pristanemo v campu, kjer je še nekaj tekačev. Nihče nas ne ustavi, ko gremo mimo recepcije, zato se najprej lotimo postavljanja šotorov. Sledi hrana in zadnje priprave.

Anja in Tomi sta sprintala celotno progo in jo sestavila. Razgrnjena je očitno večja od mene.

Všeč mi je vagon sredi campa in ker so vrata odprta, kmalu postane naš zadnji kotiček pred spanjem. Tu lahko napolnimo baterije, pošljemo zadnja sporočila v Slovenijo, ker je v vagonu tudi internet in se celo malo pogrejemo, ne zmanjka pa tudi časa za šalo. Danes nam je še do šale.

Spoznamo Irino in Aleksandra iz Rusije. Vesela sta, da lahko z nami delita vagon. Pa saj ni naš. Vseeno sta vesela. Noč je mrzla, ampak spalne vreče so tople, tla so trda, ampak hrbet je navajen. Zbudimo se v rosi, veseli, da nismo sledili prvi ideji, da bi prespali kar brez strehe nad glavo. Zbudili bi se premočeni kot miške in verjetno nesrečni še pred dejanskim startom.

Sledi preizkušanje opreme za kuhanje in še zadnje pakiranje. Že tretjič sem vse stresel iz nahrbtnika in ponovno zložil. Včeraj smo dobili tudi 50 litrske torbe, ki jih je treba pametno napolnit, da bo na tranzicijskih točkah vedno dovolj opreme za nadaljevanje. Kaj daš not, nimam pojma.

Kamp zapustimo pred deveto, ko se odpre recepcija. Lepo po balkansko smo se izmuznili plačilu. Nismo ponosni na to, je pa vseeno dober občutek. Al smo pa malo ponosni na to, ampak ni tako dober občutek. Ne vem. Smo pa prihranili 30€ na osebo. Ampak saj tudi nismo naredili neke škode.

Na startu v Oberwaldu je vrvež. 300 tekačev, ki se izmenjujejo pod startnim lokom in skušajo narediti kako zanimivo sliko. Čeprav je startni lok brezvezen, sponzorski, nevšečen, tudi mi pademo pod skušnjavo. Je treba imet sliko s starta. Sam, v dvoje, vsi skupaj ...

Poskušam najt miren kotiček v dvorani, da zmeditiram svojih obveznih 10 minut, v katerih si vizualiziram pot in končno tudi cilj. Čeprav ne vem, kako zgleda, mi to n avsaki tekmi zelo pomaga. Zmoti me Kristi, ki me kliče na skupinsko fotografiranje. Spoznam kanadčanko Heleno iz Montreala in na hitro izmenjava nekaj besed. Ugotoviva, da sva nekaj časa živela v isti četrti, kako je svet majhen.

Vremenska napoved ni slaba, ni pa najboljša. Obljubljajo nam kar nekaj deževja in na vrhu seveda sneženja v prvih dveh dneh, potem pa naj bi se normaliziralo. Treba je pripravit dodatno zimsko opremo in na prvi tranziciji bodo preverjali, če smo jo dodali v nahrbtnike.

Deset sekund pred deseto začnemo odštevat v francoščini in med glasnim navijanjem se poženemo med lesenimi hišicami, potem pa kar hitro v klanec. S Kristijem začneva nekje v sredini kolone, začetni tempo držim z njim, prepričan sem, da bi sam začel prehitro. Ampak tudi on je začel zelo hitro.

Na začetku še opazujemo lepo urejene hišice ob poti, kasneje nas tudi te ne bodo več zanimale, z mislimi bomo uprti sami vase.

Asfalt se hitro konča in že smo na kozji poti, ki se precej strmo vzpenja. Starta ne vidimo več in lesenih hišic tudi ne. Tudi nas več ne zanima, pogled je uprt naprej, proti cilju, no al pa vsaj proti prvi okrepčevalnici, nekakšnemu vmesnemu cilju.

Kakor smo šli gor, tako gremo zdaj dol, le veliko hitreje. Mehur me za trenutek ustavi in izgubim Kristija. Ujamem ga v Ulrichenu, kjer si je na hitro privoščil Radler.

Odlično založena miza mu ni bila dovolj, suho in sveže sadje, slano in sladko pecivo, čaj, navadna in mineralna voda, sir in suhe mesnine ... Če bo tako do konca, bo super.

Simona in Peter me že na daleč pozdravljata in obveščata, da je Kristi tukaj. Mi trije imamo za support Petra. Na prvem mestu je to Kristijev support, ostalo bomo videli sproti. V začetni fazi smo še bolj skupaj.

Odložim palice, da nalijem vodo v bidone, zagrabim pest rozin in šibam dalje. 500 metrov kasneje me ujame Francoz in mi kaže na roke. Prazne ... Se že vračam po palice, Kristi pa mi medtem pobegne in za nekaj časa ostanem sam.

Prvi dvig nad 2000 metrov proti Moussmatu in za njim Schassmatu mi že data po gobcu. Prvi tekači me začnejo prehitevat, prestavit moram v nižjo brzino in loti se me prva slabost. Poskušam spremenit dihanje, poskušam zrigat slabost iz sebe, ne gre.

Na srečo se teren obrne in proti naslednji okrepčevalnici v Reckingenu gremo spet precej strmo navzdol. Ujame me Toni in nekaj časa tečeva skupaj. Strinjava se, da sem prehitro začel, čeprav se mi res ni zdelo tokrat. Ampak posledice kažejo resnično stanje.

Pred naslednjo okrepčevalnico me dohitita še Tomi in Anja in v Reckingenu smo spet vsi zbrani. Slabost poskušam rešit s slanimi presticami in Coca colo, to pijem skoraj izključno na tekmah, ampak nikoli tako zgodaj.

Pri odhodu gremo mimo table, ki napoveduje hudo nevihto v večernem času. Nihče ni navdušen, ampak prav dosti si pa tudi ne belimo glave s tem, razmere bodo za vse enake. Startamo skupaj, poskušam jih lovit v klanec, ampak kot da bi imel zategnjeno ročno zavoro. Ne morem jih dohajat, zato upočasnim. Sledi varljiva ravnina, ki napoveduje težak vzpon.

Simona gre del poti z mano, potem se obrne in gre lovit naslednjo okrepčevalnico. Pot z avtom naokoli je precej daljša in zahteva precej potrpežljivosti.

Mi zavijemo desno v klanec. Pot gre strmo navzgor in dobesedno zaletim se v krave, ki stojijo na poti. Jaz ne morem okoli, one pa tudi nimajo neke želje, da bi se mi umaknile na tej strmini, pa čeprav jih pastir zadaj preganja v dolino. Počasi se le sporazumemo in ko vmes poseže še razigrani pastirski pes, se le premaknejo in me spustijo mimo prosti Chumeffurgu (2656).

Pot proti vrhu je pravi mali pekel, glavo si poskušam razvedrit na različne načine in pozabit na strmino, v katero grizem. Pomaga dećko, ki gre mimo mene z ukulele privezano na palico. Na startu sem ga že videl igrat in zdaj sem se spomnil na to. Ko prilezem do vrha, ravno zaključuje svojo pesem in odhaja dalje. Car.

Vročina pritiska in skoraj bi si želel krajše nevihte. Nekaj manjšega, ne prehudega, samo da se malo shladi.

Naslednjo okrepčevalnico zagledam že od daleč in zapodim se proti njej. Ampak ker je treba slediti zastavicam, je seveda treba it še malce naokoli, da ne bo tako preprosto.

Najem se krekerjev in napijem slane juhe, ki pomiri želodec. Pa ne le želodec, tudi mene, ta nepredvidena slabost je bila cela sitnost. Sicer sem jo z dihanjem uspel tlačit nekam v sebe, ampak preprosto se nisem mogel zbrat in uživat.

Zapodim se navzdol po hribu in brez slabosti spet začnem uživat. Za mano je dober maraton in noge že čutim, ampak to bo zelo kmalu v redu, če se slabost ne bo povrnila in bo glava lahko spustila uživanju, da se naseli vanjo.

Preden pridemo v mesto Fiesch, nas čaka en doooolg viseč most, na katerega se zapodimo in seveda mi spet skoči v želodec. Končno sem se rešil slabosti in upam, da mi tole ne bo spet vsega pokvarilo. Pritisnem na gas, da bo hitreje konec in s tem verjetno naredim malo večjo dramo skupinici za seboj, ampak bolje jaz njim, kot oni meni.

Po stopnicah navzgor, čez tunelček, še malo stopnic, potem pa po asvaltu navzdol in pred seboj zagledamo dvorano, v kateri je prva tranzicija. Pred vrati so Toni, Anja in Tomi. Razveselim se jih in začnem peti "kdor ne skače ni Slovenc". Oni počasi odhajajo dalje, nahranjeni in spočiti, jaz se šele lotim tega.

Topla hrana paše, še bolj pa solata. Simona mi naloži enega in drugega in napolnim svoje zaloge, potem pa se zleknem kar na stole in zaspim za dobre pol ure.

Nadaljujem v trdo temo. Pot začneva z Japonko in skupaj iščeva prve zastavice, ki naju odpeljejo iz mesta naprej v noč. Do naslednje okrepčevalnice je 20 kilometrov in zelo konkreten vzpon. Zavedam se, da bom noč preživel na poti do nje in upam, da sem si s hrano dovolj opomogel.

Pod nadstreškom in pred njim v deke zaviti počivajo tekači. Tudi mene premami ležslnik in starejši gospod me pokrije z deko, ampak ne ostanem dolgo. Napijem se tople huje in poskušam vase spraviti čimveč trde hrane. Poiščem WC in ugotovim, da so notri postelje. Če se uležem nanjo, je konec, pravi eden od ekipe. To ne ustavi Kitajca ob meni, vrže se na posteljo in ostane tam. Ne vem, mogoče ni dobro razumel, upam da mu bodo vendarle pustili naprej, če se izkaže tako. Nekateri si oskrbujejo žulje v kotu, jaz ne pomislim niti, da bi si sezul čevlje. Raje nadaljujem dalje v noč, ki se počasi svetli.

Ogromno polje kamnitih gmot, ki se premikajo, ni prijetno sprehajališče in vesčas je treba pazit na gležnje. Počasi se premikam in iščem pravi kamen, na katerega bom stopil.

Vsake toliko so kamnite gmote zložili in iz njih naredili malo bolj urejeno pot in tukaj lahko korak pohitrim, na trenutke tečem, celo poskakujem ...

Prečiti je treba ledeniški sneg in na srečo je pot precej lepo shojena, da ne drsi v dolino in ker je bilo že prej mogoče videt hiško, v kateri je okrepčevalnica, sem se kar malo hitreje pognal proti njej.

Medtem ko na okrepčevalnici filam zaloge in predvsem spet skušam nafilat svojo energijo, prostovoljci že počasi pospravljajo. Očitno sem precej na repu kolone, ki se je od starta do tukaj že precej skrajšala. Veliko ljudi je odstopilo in tako sem počasi pristal v zadnji deseterici. Dohitita me 2 Francoza, Kitajec in Rusinja in treba bo it naprej.

Kamnite skale zamenja lepa travnata pokrajina in spet je užitek tečt navzdol in pritiskat na vso moč navzgor.

Drugo tranzicijo vidim že na daleč, temni se že in velika razvetljena okna vabijo k sebi. Ampak pot do nje ni tako preprosta, zdi sa da ovinkov nikoli ne bo konec. V gozd in na drugi strani ven, po travniku navzgor pa spet po poti navzdol, na cesto in v dolino proti mostu, čez most in spet malce v klanec. Ko že misliš, da si tam, te pri cesti čaka prostovoljec in ti pove, da imaš še kak kilometer.

Zato sem se je res zelo razveselil, ko sem končno pritekel vanjo. Takoj me obvestijo, da sta šla Kristi in Toni že naprej, Anja in Tomi pa še spita in bosta tudi kmalu odšla.

Hrana tukaj ni tako posrečena kot na prvi tranziciji, ampak pojem kar je in zamenjam postelje s Klančniki. Poskušam zaspat, ampak okoli mene je vesčas nek vrvež. Tekači prihajajo in odhajajo. Šele ko pride čas za odhod, se mi oči zaprejo in dam jim še 15 minut.

Druga noč je bolj hladna od prve, ampak še vedno imamo srečo z vremenom. Vse napovedane ujme in nevihte so šle okoli in mimo nas, mi ostajamo precej suhi, z izjemo sitne meglice, ki nas hladi. Če tečeš bolj na repu kolone, tečeš veliko ponoči, ker ti limiti ne pustijo drugače, zato je dobra lučka ključnega pomena in potem si toliko bolj vesel okrepčevalnic, kjer je svetlo in toplo, posebno če so to lokali, ki ponudijo svež topel čaj.

Na tej naseldnji sicer niso govorili kaj dosti, saj je bil njihov jezik omejen na tistega tretjega švicarskega, ki ga še sami ne razumejo. Tako sem rabil kar nekaj časa, da sem jim razložil, da rabim vročo vodo, da si naredim juho, ne vem, kako so si drugače predstavljali.

Nadaljevanje me razjezi, trikrat grem okoli gostilne in kar ne najdem poti naprej. Moram se vrnit in vprašat, pa tudi mladi prostovoljci niso najbolj prepričani. Tekmovalca pred mano sta se poigrala z nami, ki smo še ostali za njima. Zastavice pod cesto, ena v smeteh, eno pa vidim v roki ... Zdrvim mimo in šele potem razmišljam, da bi to lahko bilo povezano. In sem besen. Ko kasneje vidim, da sta tekmovalca odstopila, sem boljše volje.

Ko pritečem v vasico v dolini, je že jutro in razveseli me pogled na lame ob cesti. Kar lepa čredica se jih pase za ograjo. Hitra slika in gremo dalje, vesčas imam ta občutek, da se mi mudi. Mudi dalje v hrib, v strmino, pred mano je najvišja točka tekme, 2892m visok Augstboardpass.

Dohiti me Francoz, ki me takoj spomni na Oskarja. Kratke hlačke, krtka majica in nahrbtnik, v ušesih pa techno glasba, ki ga je gnala naprej. Ko sva prispela na okrepčevalnico Jungo ob ribniku s sijajnim razgledom, pa je najprej naročil pivo in prižgal cigareto. Ne vem, kako jim uspe, jaz se že brez katrana v pljučih dovolj mučim.

Za trenutek se zleknem na ležalnik, da se pogrejem na toplem soncu dokler me oskrbik koče ne opozori na nevarnost tega početja in grem raje dalje. Imeli so odlične čokoladice in vzamem si jih par za na pot, da bom lažje pregural do naslednje okrepčevalnice. Premalo jem, to je jasno, v bidonih pa imam že nekaj časa samo vodo, ker mi vse ostalo prej ali slej postane ogabno.

Dohitim skupino gornikov, ki so se odpravili na enega od bližnjih tritisočakov (ja pa si ti zapomni ta imena). En drugega vzpodbujamo do vrha prelaza, kjer jih prosim za sliko, potem pa pot nadaljujemo vsak v svojo smer.

Prehitita me še dva tekača in v tem trenutku še ne vem, da sem zadnji na progi, ker so vsi za mano odstopili. Vseeno se poženem za njima v dolino preko potočkov, ki žuborijo praktično eden čez drugega. Mah jih bom že ujel. Vsedem se kar na tla in si natočim sveže vode v bidone.

Pogledam proti vrhu in proti meni teče ena punca. Ampak res teče, teče kot da je šele na vrhu tega hriba vstopila v tekmovanje. Ko se mi malo bolj približa, vidim, da ima povsod na sebi zataknjene zastavice, nekaj pa jih še drži v roki in hiti pobirat preostale. Čakaj, metla. Se pravi sem zadnji. A sem v težavah? Ne ne, časa je še dovolj, greva ...

Vse do okrepčevalnice bežim pred njo. In ja, ona je pravkar vstopila v tekmo in tudi teče samo do naslednj okrepčevalnice, kjer se njeno delo konča. Zato tak tempo.

Okrepčevalnica je čakalnica za krave, ki čakajo na molžo. Očiščena sicer, ampak vonj seveda ostane. Ampak ponujajo pa najboljšo možno hrano za nadaljevanje tekme. Mislim, da se je reklo ratil, stopljen sir preko kuhanega krompirja in jajca. Hitro zbašem vase in nadaljujem pred dvema tekmovalcema, da ne bom več zadnji. Ne bi rad celo pot bežal pred metlami, ni dobro za psiho.

Že na vratih me tudi pričakuje red bull s številko 150. Hvala Peter za tole super idejo, tole mi je dalo energije za naslednje vzpone in spuste.

Pot nadaljujem z meglico, ko pa se ta razkadi, nas spet pozdravi popoldansko sonce.

V Zinalu si najprej privoščim dobro večerjo z lečo, nato pa konkretno masažo nog. Medtem ko čakam na masažo, pristopi mlada zdravnica in mi predlaga ureditev žuljev. Nisem jih kaj dosti čutil med tekom, zdaj po tuširanju so kar privreli na dan. Zgleda se ne smem več tuširat, človek dobi žulje od te tekoče vode. Sledi oskrba. Kako sem skočil in zavpil. "Ja, to je brom, nisem vedela, da ne veš. Ubije žulje od znotraj navzven, jih posuši." Ma ubilo bo mene od znotraj navzven, če boš takole brez napovedi. Drugi je manj spekel, ker sem bil pripravljen nanj.

"oooo gleeej ga ... tukaj je še en mali," je uživala ob mojem trpljenju

Za nagrado sem dobil še kinezio trakove na kolena, čeprav je rekla prej, da že nekaj časa ni večna delovnem mestu in imam srečo, da sem se ji zasmilil, ko je videla moje žulje.

"Tole so pa full boljši tejpi," rečem Simoni, ko vidim, kako dobro se prijemajo na kožo. Zdravnica začne grdo gledat.

"Kaj?"

"What do you mean bullshit tapes?"

"no no, boljši means better ... not bullshit." Kar ni se pustila prepričat, ostala je užaljena do konca.

Do limita je uro in petnajst minut, do takrat moram zapustit tale prostor. Rusinja odhaja brez spanja, jaz vseeno probam zapret oči. Eno uro lahko spim in potem hitro odidem dalje. Ampak prostovoljci me zbudijo že prej in utrujen odhajam dalje.

Ob poti so prežvečene zastavice in čreda krav, ki buljijo vame. Verjetno ste opazili povezavo. Kar nekaj časa tečemo preko pašnikov, ki so pozimi smučišče in upamo, da gremo prav, saj so krave v zastavicah prepoznale nekaj užitnega, njihov drugi želodec pa očitno ne. Za mano je večja skupina tekačec. Ne vem, kdaj sem jih prehitel, ampak zdaj se mi približujejo. Tudi zato, ker ne iščejo zastavic v travi in menjajo teličkovih oči za odsevnike in tudi zato, ker sledijo moji lučki in sekajo ovinke na poti.

Z vrha se dobro vidi osvetljeno hiško, ki predstavlja naslednjo okrepčevalnico, ko pa pot zavije, spet ne vem, koliko je še do nje. Zdeluje me utrujenost, mraz mi pritiska na obraz in tudi če bi želel dodat malo brzine, ne morem, pa čeprav gre precej strmo navzdol.

Vstopim v hišo in toplota me v trenutku uspava. Dobim svoje mesto na kavču in porcijo makaronov, nato pa za trenutek ugasnem.

Zbudi me metla številka dve, ki vstopi v hišo. Neeeee ... spet bom bežal. Pomiri me. On ostane tukaj, naslednji pride šele čez kako uro. No prav, čakal ga pa ne bom. Z Nizozemcem, ki se je odločil, da bo zaključil tekmo na naslednji tranziciji, nadaljujeva pot. Poskušam ga prepričat, naj še malo nadaljuje, saj mu gre čisto dobro. Nič ga ne boli, ni poškodovan, samo v glavi se ne more prepričat, da bi nadaljeval. Samo še do naslednje tranzicije, potem bo zaključil svojo pot. Tam ga čaka žena in bosta raje od daleč spremljala potek tekmovanja.

V temi sicer ne vidim lepot okoli sbe, ampak nekako si poskušam priklicat dnevne utrinke nazaj v glavo, ker je ponoči res sitno. Ampak tudi noč ugasne in dan se prižge in spet je lepo okoli mene.

Pod mano so veliki senčniki in razveselim se okrepčevalnice, ampak prezgodaj, izkaže se, da gre za hotel in pred njim se gostje nastavljajo sončnim žarkom.

Zgrešim okrepčevalnico, ker so bile na cesti tako slabe oznake. Iščem jo po mestu, ko vijugamo od ulice do ulice, se vračamo na glavno cesto pa spet preko travnikov na drugo stran. Vsaka hišica bi lahko bila prava, oznake pa nas kar peljejo dalje. Ko se pot obrne navzgor in začnemo gristi v klanec, rečem Francozu ob sebi: "Ampak rekli so, samo navzdol." Tako hecno se zasmeji, da mi je takoj jasno, da nekaj ni v redu, zaskrbi me, da sem zgrešil okrepčevalnico in kličem Perota, da se prepričam in ugotovim, da sem že daleč naprej.

Pokličem organizatorja in ta mi pravi, naj nadaljujem do naslednje okrepčevalnice, da ni nič narobe, če sem to zgrešil. Verjetno nisem bil edini, ki je odšel mimo, saj je bilo res slabo označeno.

Spet me prehiti Dominik aka Oskar in mi ponudi nekaj svoje vode. Ne potrebujem je, saj bo okrepčevalnica spet kmalu in do tja še imam nekaj svoje zaloge. V ritmih njegove glasbe skupaj lezeva v klanec.

Naslednja okrepčevalnica je kasneje, malo višje gor pod šotorom. Zgleda slabše kot v resnici je. Ponujajo vrhunske švicarske sire in domač kolač, predvsem pa so spet izjemno prijazni.

Drvim po hribu navzdol in spet ujamem Irino. Ko prispeva v vasico, me ne preseneča več, da gremo najprej čez most in nekaj časa v napačno smer in potem spet v hrib, čez travnik, skozi gozd, nazaj čez most in spet po drugi strani ponovimo vajo.

Na cesti srečam Simono in Petra, ki mi ponudita pijačo. Saj ne rabim, okrepčevalnica je tukaj pred nama, nekaj 100 metrov. Po uri sem itak že nekaj časa tam.

Simona mi pokaže hotel nekje visoko nad nami, čisto na vrhu betonskega jeza. "Samo še do tja morata." Pogledam proti Irini i čeprav ona govori rusko, je zelo dobro razumela, kaj je rekla Simona. Jaz nisem hotel. Vzel sem kot šalo.