No tags yet.
Pot me pelje skozi hrvaške vasice, ki so prav take kot v eni seriji iz otroštva, v kateri sta nastopala Dudek in Regica. Tista se je sicer dogajala v Zagorju, ampak pričakoval sem, da se bo zdaj od nekje pripeljal na kolesu gospod v modri delovni halji ...
Na eni strani je bil pločnik ob hišah, tako da ni bilo treba tečt čisto ob cesti, pa tudi hiše so vsake toliko ponudile malo sence, kar mi je v tej vročini prišlo že prekleto prav. Čeprav sem začel pol ure prej, je bilo vroče že takoj od začetka, sonce je ob 11h že visoko in greje asfaltno cesto. Pločnik ni vesčas asfaltiran, vsake toliko postane samo prašna potka in to mi je ljubše, moti me samo, ker so vsi izvozi iz hiš veliko nižji in je treba vesčas dole gore ...
Gosta in košata lipa ponuja odlično mesto za okrepčevalnico, čeprav tudi v senci ne čutim več hladu. Razmišljam, zakaj je lipa točno slovensko drevo, če jih gledam že od Bosne in so tukaj na Hrvaškem zelo pogoste. Ampak ne bom prišel do konca, zdi pa se mi vseeno, da 700 letne lipe ne morejo bit slovenski simbol. :)
Vid in Simon spet tečeta z mano prve etape, potem pa nadaljujem sam, ko se utrudita s svojimi vajami za moč. Pri gasilskem domu si tako najdem novega kompanjona, ampak ko sliši, da ne bo nič z gašenjem požarov, si Florjan premisli in ostane v svoji luknji.
Preko pločnika se nagibajo višnjeve veje in vse so polne tega odličnega sadeža. Ne morem si kaj, najboljša malica je še vedno narabutana malica. Večkrat se ustavim in bašem vase ta grenko kislo sladki sadež.
Dogovorimo se, da napolnimo zaloge vode in sveže zelenjave, vse ostalo še vedno imamo iz prvega nakupa v Ljubljani. Sem kar presenečen, kaj vse sem lahko nakupil za en bon, ki mi ga je za pot doniralo podjetje Lidl Slovenija. Tako tečem in opazim trgovino in vse kar me zanima je, če so tudi oni VIDL LIDL ... To sm si ponavljal in se zabaval. In ko sem videl avtodom, sem se zabaval dalje, saj sem bil vesel, da so vidl lidl ..
Hecno mije, da v teh vasicah vsaka druga hiša prodaja domača jajca, nisem pa videl niti ene kokoši. Sumim, da ne gre ravno za prosto rejo :D
Tole bi lahko bila prava tabla, se že približujemo Zagrebu ... Razočaranje, tam ni ulica, tam je trg, treba bo še nekaj korakov, da pridem do Studia Smijeha, ki je od trga oddaljen le nekaj ulic. V sredini dneva energija pade, to je zdaj že skoraj stalnica, noge so kamnite, le stežka jih premikam, ampak enako bolijo pri teku kot pri hoji, le da s tekom bo prej mimo :). Ni pa to nek super hiter tek, to je že treba priznati.
Hiše se zdaj malo razredčijo in postanejo lesene. Zgleda kot nekakšno letovišče na morju z vikendicami, čeprav smo od morja precej oddaljeni in nekako sem prepričan, da ljudje živijo tukaj. Hiše so sicer lesene, ampak to jih ne ustavi, da ne bi pred njimi parkirali jaguarjev, BMWjev in audijev ... Preference so očitno drugje.
Tečem dalje med pšeničnimi polji in po glavi mi gredo verzi Zabranjenega pušenja: "Što se ovo na bezkrajnom polju žuti, ak te neko bude pito,
s ponosom mu odgovori, to je naše žito ..." ki sva jih s sošolcem v srednji šoli ponavljala iz dneva v dan ...
Pot gre dalje ob reki in ker se približuje konec dneva, sem skoraj prepričan, da se tudi danes ne bomo rešili komarjev. Na desni je celo močvirje in mrčes me preganja, da malce hitreje stopim. No, meni se zdi, da grem hitreje, ko pa pogledam na uro, ugotovim, da je tempo skoraj popolnoma enak.
Za trenutek se ustavim in opazujem, kako se dela bale iz sena. Nisem še nikoli videl in danes me celo to zanima. Samo da je pavza, hehe.
Zvečer so hišo na kolesih parkirali na manjši kolovoz med polji, kjer se je pripravilo večerjo. Tudi danes je nismo uspeli pojesti zunaj na zraku, čeprav je bil tak prvotni načrt. En za drugim smo zapuščali mizo in se stlačili v kombi.
Preko ceste opazim manjši rdeč avtomobil, ki se je parkiral in starejšega gospoda, ki je počasi hodil proti nam. Na prvi pogled je zgledalo, da nas hoče pregnat ali kaj podobnega, v resnici pa je bil deda Ivan zelo prijazen. Opozoril nas je, da nismo na pravem mestu za spanje, ker je tukaj preveč komarjev, ki nas bodo pojedli, pa tudi ljudje niso vsi tako prijazni in nikoli ne veš. Pri tem so se mu na pleši nabirali komarji, ampak se ni zmenil za njih, jaz bi ga pa najraje tresnil po glavi, da jih zmečkam. Povabil nas je na svoje dvorišče dva kilometra stran, kjer lahko parkiramo in prespimo, ampak ga nekako nisem mogel vprašat, če ima internet, zato sem njegovo ponudbo prijazno zavrnil.
Pove nam, da gremo lahko pred restavracijo Titanik in to tudi storimo. Ampak to je čisto zraven tovarne in ta tovarna je tako glasna in prepričani smo, da bo tako celo noč, zato se premaknemo na bencinsko črpalko. Ta se sicer zapira ob 23h, ampak nam dovolijo, da ostanemo do jutra.