No tags yet.
Dan začnemo z bogatim zajtrkom in za tek sem spet pripravljen malo prej. Zbombam ekipo na kup in nekaj pred enajsto se spustimo po hribu navzdol.
V prvem delu sta z mano Roger in Boštjan na kolesu, ki skrbi za dobre fotografije. Drživa kar hiter tempo, sveže noge potegnejo kisle za seboj.
Greva mimo zanimive konstrukcije, ki bi lahko bila meteorološka postaja, ampak tega nikoli ne bova zares vedela, čeprav je šel Roger pogledat.
Naslednjih nekaj kilometrov je bilo v znamenju trebušnih vrenj in najbolj srečne so seveda bile koprive, ki so dobile nepričakovano gnojilo.
Sile se zamenjajo in v naslednji dnevni etapi sta z mano na poti Simon in Vid, spet pa gremo čez drn in strn, malo dol, še več gor, vsak spust je užitek, vsak klanec tepe po nožnih mišicah.
Cesta je ozka in prijetna za tečt, tečemo po manjših vasicah in prijetno okolje in ljudje prevladajo nad bolečinami v mišicah, ki počasi popustijo.
Tudi danes izkoristim manjše ovinke za krajše bližnjice. Vsaka bližnjica mi da dodatnih moči, zdi se mi, da sem pretental vse, ko sem za 50 metrov skrajšal 1500 kilometrsko razdaljo.
Tabla, ki označuje, da so v teh gozdovih še vedno mine, mi sicer da malo mislit, ampak nekako pričakujem, da so jih vsaj v bližini cest počistili. Pošljem Vida v izvidnico: "Mogoče bi ti lahko šel pogledat skozi ta gozd, če pridemo do ceste. Če pa stopiš na mino, boš zagotovo pred nama ... in za nama ... in vse okoli naju :D
Na naslednji okrepčevalnici nas gostje zapustijo, čaka jih še dolga pot do Maribora, kasneje nam sporočijo, da zaradi zastoja na meji še veliko daljša, kot so pričakovali.
Mi pa nadaljujemo pot in ekipa Vid, Simon, Nika se zdaj menja z mano na cesti in v avtodomu. Dogovorili smo se, da morata biti vedno vsaj dva v avtomobilu, da eden vozi, drugi pa išče primerna mesta za ustavljanje, računa kilometre in pripravlja okrepčila ... Prvo etapo grem sam, oblečen v majico Comett domovi, da izkažem spoštovanje Matjažu Čampi, ki je finančno pomagal že številnim tekačem, da so lahko dosegli vrhunske rezultate, tokrat pa je pomagal meni, da sem sploh lahko odšel na pot zbiranja denarja za otroke.
Ko sem na cesti sam, opazujem okolico še toliko bolj, nabiram gozdne jagode, pozdravljam celo kačje pastirje ...
Na naslednji etapi se mi pridruži Simon in ko sekava pot pod ogromno cerkvijo, si ohladiva glavo v ledenem potočku, ki teče izpod stene s slikarijami jezusa, ki krsti mladega dečka ... Svašta.
Na tem delu poti mi je najbolj zanimivo, kako se menjajo religiozne stavbe na zelo kratkih odsekih. Vse je pomešano, kristjani, muslimani, pravoslavci. Ne vem čisto točno, kaj naj si mislim, če bi lahko pretopil to sovražtvo v otroško veselje, bi svet bil verjetno rešen ...
Ko grem mimo bencinske črpalke, se ob meni ustavi črn golf in v njem mlad par vabi na pijačo. Zahvalim se, ampak Adis vztraja, zvleče me do črpalke, kjer mi naroči sok. Naredim požirek in potem mi dovoli, da grem. "Vem, da se ti mudi, ajde, srečno."
Pot gre v hrib in ko pridem do vrha, me čaka hiša na kolesih, ekipa pa je zaskrbljena. Pot pred nami je zaprta za ves promet in ne bomo mogli do Banja Luke. Moramo okoli na drugo cesto ... Spomnim se table kakih 10km nazaj, ampak takrat nisem pomislil, da mi gremo čez Banja Luko.
Nimamo kej, gremo ... gremo nazaj in še enkrat. Da pa bo pot bolje tekla, zadnjih 13 kilometrov z mano teče Nika. Ma me je gonila kot da gre za stavo :)
Čisto malo pred koncem greva skozi vas, kjer se komaj prebijeva skozi množico. Ne vem, a imajo nogometno tekmo zaradi praznika ali praznik zaradi nogometne tekme, vsi so tam. Otroci se podijo s plastičnimi puškami in granatami, mladci se podijo za žogo, starejši se podijo ... no, oni se ne podijo več :)
Večerja, masaža ala Simon in spanje ...
mi smo še vedno za več donacij za otroke na https://www.adrifund.com/project/view/770 ... akcija :)