No tags yet.
Noč je bila nemirna, nisem in nisem se mogel naspat, žgalo me je v levem kolenu, pa desni peti, pa potem v levem kolku in desni peti in desnem kolku in potem je bilo vroče in mrzlo in ... no, počutil sem se, kot da sem ženska v menopavzi, ki jo je nekdo pretepel.
Zjutraj vidim, da smo se odlično parkirali, desno restavracija, levo policija, bolj varni bi bili težko. :) Bos se sprehodim par metrov naokoli, da malo raztegnem razbolele okončine in potem je na vrsti zajtrk s črnim čajem. Zajtrk me vedno spravi v pogon in do 11h sem že dober.
Grem najprej čez most in začnem novo začrtano pot proti Sarajevu, do tja je še 75 kilometrov (vem, da jih bo vsaj 80), torej bomo jutri že tam.
Že na startu je jasno, da bo danes moker dan. Če je bil včeraj delno moker, bomo danes plavali. V čevljih bo juha, zelo kmalu gobova juhica, dobro da imam dobre nogavice in se kar lepo otepam žuljev. Še iz otroštva sem navajen, da na daljše ture obujem dve nogavici, spodaj eno tanko, ki naj bo craft in čez eno tekaško, ki naj bo inov-8, da se prilega s čevljem. Bo več mokrih, če nič drugega.
Nisem pa vedel, da bom danes spet tekel večinoma v hrib. Ko sem gledal zemljevid, je izgledalo, da bom tekel ob reki, ampak prepričan sem bil, da gre ta reka navzdol z mano. Na zemljevidu gremo ob reki Bistrici vsaj 20km. Ampak potem ko gledam cesto in reko in reka teče nasproti meni, vem, da bo šlo tole samo navzgor. Ampak OK, potem reka zavije vstran in mi gremo po teh ovinkih navzdol. Kakšen bo za presekat in bom spet dobre volje.
Ob cesti je ekipa, ki čisti odtoke, ko se res vlije, se skrijejo kar v tunel. Raje ne razmišljam o varnosti njihovega početja, oni pa tudi očitno ne :)
Pred tunelom se na cesto postavi lisica, za trenutek se ustavi in me pogleda, potem pa oddrvi v gozd. Avtomobilov je tukaj videla že mnogo, ampak tekača, tega pa ne vidi ravno vsak dan :)
Zračunam, da ko se ločimo od Bistrice, bo šlo navzdol, ampak dobim še en strašen klanec gratis. Tak res, ki gre strmo navzgor in se kar noče in noče končat. Ampak še tega zgrizemo, ne more bit več veliko, saj ne gremo na Mont Everest :D.
Presekam ovinek, čeprav vem, da bodo noge v klanec dobile malo dodatnega napora, ampak ne morem več po tem asfaltu, samo upam, da bo na drugi strani cesta, ko pridem na vrh :D
Ni in ni konec gozda, ampak uživam in užitek naj kar traja. Naj se nabirajo kilometri, če bo tako kot tukaj. Tudi dež v sredi gozda ni tako moteč kot na cesti.
In končno se tudi klanec konča in gremo navzdol. Juhuuu ... Čeprav v hrib je bilo toplo, navzdol nas bo zeblo, dež je danes zelo shladil ozračje.
Razmišljam da bi sekal ovinek, ampak pod mano je potok, to bi bilo dodajanje, ne jemanje km. Ja in ... gremooooo. Strmo navzdol in direktno v potok, potem pa strmo navzgor. Dajte mi še tega, samo da grem z asfalta.
Cel dan se ne more odločit, zliva name kot iz škafa, sije sonce, zdaj pa je začelo še pihat za znoret. Ampak razveseli me motel ob cesti. Tukaj je nekoč nekdo imel plan, da bo zaslužil. Kaj vse ljudje probajo :)
Spet smo pred policijsko postajo in spet se počutim varnega. Naredil sem 49km, čeprav je bil plan manj, zdaj smo že precej blizu Sarajeva in v petek bom lahhko počival. Upam, da se noge ne bodo pritoževale nad tem neplaniranim počitkom. Sedim na bencinski črpalki pred Sarajevom in poslušam radio 1. No tega pa nisem pričakoval tako daleč od doma.
A pa veš tudi tisto, ko rečeš, da bi si želel veliko več donacij za otroke na https://www.adrifund.com/project/view/770 ... čakamo te :)