No tags yet.
Dan začnemo utrujeni in neprespani, saj smo imeli ponoči neljubo dogodivščino z mladima pijanima Albancema, ki sta pridrvela na parking v mercedesu, zganjala hrup in grozila, da nam bosta vlomila v avtohišo in pobrala kovčke in kolesa.
Ob prvem prihodu niti nisem vedel, kaj se zares dogaja, Nika in Fiko, ki sta bila zunaj in sta se soočila z njima, pa sta bila pošteno prestrašena. Prestrašila ju je baterijska svetilka enega od varnostnikov s sosednjega lokala.
Vrnila sta se še enkrat in hodila okoli avtomobila, tokrat smo bili vsi pripravljeni, da skočimo ven in zavarujemo svojo lastnino. Upal sem, da do tega ne bo prišlo, saj bi z dvema mogoče opravili, kaj pa potem, bo ostalo pri tem obisku ali je nekje večja družba? 1000 kilometrov od doma ni dobro imeti opravka z zafrustriranimi mladinci, ki ne živijo na pravi strani meje. Odšla sta in nekako sem verjel, da ju ne bo nazaj, če bi hotela karkoli narest, bi se to že zgodilo, ampak vseeno je noč bila napeta in nemirna. Nekaj malega sem odspal.
Na srečo je bil danes krajši tekaški dan, rezervo ki smo jo pridelali včeraj s prehodom meje smo odlično vnovčili s počitkom v Podgorici. Sonce je vroče pripekalo. Po dveh hladnih dneh v naročju snega, mi je pasalo teči po toplem, vendar sem po 10 kilometrih vseeno začutil, kako me 33 stopinj dobesedno izžema.
Noga me danes ni tako bolela, ampak vseeno sem zadnji kilometer prehodil, ker je nad kolenom zategovalo in v želodcu je bilo nekaj čudno. Ne mudi se nam, prihranil bom to energijo za drugo polovico projekta.
Dobro je vedeti, da imaš za seboj polovico poti, zdaj se samo še odšteva kilometre proti koncu. Če bo tako kot na vsakem trailu, bom čez dva tri dni poletel in potem proti cilju samo še užival. V tem trenutku sem srečen z mislijo, da je to samo en malo daljši tek in da se bodo vse stvari zgodile na enak način, kot sem mi zgodijo na vsakem 100+ dogodku.
Počitek in malo regeneracije, raztegovanje mišic in hrana, pa je bil večer in odpravili smo se do Hard rock caffeja. kjer bomo skušali nasmejat publiko danes in zbrati čimveč denarja za lepše življenje otrok.
Marko Puljiz nas je že čakal v klubu, malce nervozen, ker še nikoli ni organiziral dobrodelnega dogodka in bil odgovoren za pobiranje denarja in nakazilo na pravi račun ... Ampak smo ga hitro pomirili in se začeli pogovarjat o vsem mogočem. Ker je ugotovil, da Simon in Nika ne govorita srbohrvaško, je preklopil na angleščino in bilo je kar hecno se pogovarjat, ampak lepo, noben ni bil izključen.
Osebje hard rocka nas lepo sprejme, takoj dobimo pijačo in se počutimo dobrodošli. Ob napovedani uri se začnejho nabirat ljudje in s petnajstminutno zamudo lahko začnemo. Puljiz otvori in naredi lep ogrevalen set, nato pa povabi Fikota, ki mu gre danes precej bolje kot prve dvakrat in precej bolje kot na nastopih, ki sem jih gledal v Ljubljani.
Pred njim bi sicer morala nastopit 2 lokalna openmicerja, ampak sta se oba ustrašila in se sploh nista pojavila. Bil bi to njun prvi nastop in žal mi je, da nista vsaj prišla in se podružila z nami.
Za Fikotom je Marko oddelal svoj set in na kar nekaj točkah me je res nasmejal, zaključna šala o mačkih znanih ljudi je bila naravnost vrhunska. Sem se skoraj malo bal, da bom moral za tem na oder.
Ampak publika je bila odlična, jedli so mi iz roke, večina mojih šal je adla na plodna tla, vmes sem dodal še nekaj novih, nekaj malega sem celo improviziral in kar veliko crowdsurfal.
Po nastopu so ljudje odhajali mimo naše mize in se zahvaljevali za odličen večer. Super. Odličen vegeburger je šel res lepo po grlu.
vedno in še vedno ste dobrodošli z donacijo na:
https://www.adrifund.com/project/view/770