No tags yet.
Noč na bencinski črpalki ni bila najbolj mirna, zato se zbudimo vsi malce sitne volje upajoč, da nam bosta kava in čaj izboljšala razpoloženje.
Fiko: "A ta krompir bomo potem zvečer uporabili?"
Vsi: "Če je pa čisto črn."
Fiko: "Pa kaj, to je samo barva."
Iskanje interneta je danes na stopnji,ki sem jo pričakoval, ni restavracij, ni barov, ni interneta, tole kar nam nudijo na bencinski pa je preslabo, da bi lahko naložil kako fotografijo in objavil zapis … Mogoče mi ne preostane drugega, kot da začnem tečt uro prej kot ponavadi :)
No, pol ure prej sva zares štartala in se pognala sončnemu dnevu nasproti. Seveda le nekaj minut po štartu tečeva skozi mesto, kjer je lokal ob lokalu in vsak ima zagotovo internet. Ampak zdaj smo že na poti, saj bo zvečer, upam da bo zvečer. Če ne bo pa Fiko našel sredi polja :D
Do prve okrepčevalnice sva bila že pošteno premočena, sonce je neusmiljeno pripekalo. Čeprav mi je pasalo, počutil sem se bolje pod močnim soncem kot prejšnje dni, ko je bilo samo soparno. Z desne slišiva klicanje in se ozreva.
Majhna punčka na kolesu, oblečena v roza oblekico nama maha in naju pozdravlja.Pomahava ji nazaj in jo razveseliva. Skozi vas nama veliko avomobilov potrobi v pozdrav, ljudje naju pozdravljajo in dajejo občutek, kot da vedo, kaj se tukaj dogaja. Seveda ne vedo, glas ni prišel do sem, nekdo pač teče in samo dejstvo, da nekdo teče, je dovolj zanimivo, da ga je treba pozdravit.
Vas se neha in sredi polja naletiva na zanimivost dneva, zidan jumbo oglasni prostor. Ob cesti je klasičen prizor jugoslovanskega socializma. 7 delavcev leži v senčki pod grmom, osmi pa se muči z lopato. Pozdravim jih in ponudijo mi vodo, ampak se mi zdi, da jo bodo oni bolj potrebovali. Do štirih je še dolga in ne moreš žejen ležat v senci.
Nekaj časa tečeva vštric s traktorjem in šofer naju sprašuje, če sva iz Kranja, ker on ima tam familijo (in mogoče jih poznava), potem pa nama pove, kdo se je rodil v njegovem mestu. Nimam pojma kdo je, ampak po izrazu na njegovem obrazu bi moral vedet, zato si bom kasneje na internet pogledal.
Tečeva skozi Leskovec in pri tabli za konec mesta se zavem, da sploh nismo probali čevapov. No, še dobro, dvomim da imajo veganske :D ... Pokažem jezik mojim "fenom" iz masterchefa pod sliko.
Imajo pa v Leskovcu resnično lep park, pri katerem se za trenutek ustaviva in že greva dalje.
Fiko se tokrat ni delal nekaj prijaznega in je kar zapeljal do prvega domačina v Pečenjevcih, pri katerem je videl plastično cev za vodo, s katero je ta zalival vrt in že so zaloge napolnjene. Ime mu je Stevanovič Rade in z veseljem je stopil pred objektiv.
“Danes se mi res blešči,” si mislim, “niti očala mi ne pomagajo.” Potem pa sežem z roko proti obrazu in vidim, da očal sploh nimam na očeh, ampak na vrhu glave čez kapo. Ja, potem pa res ne morejo nekaj pomagat ja. Premaknem jih na pravo pozicijo in oči so hvaležne. Počutim se kot dedek, ki išče očala po stanovanju, ima pa jih na nosu.
Na bencinski si Fiko ogleduje eno gumo, za katero smo sumili, da je malce bolj na tleh od ostalih, ampak smo ugotovili, da je to bila posledica terena. Pristopi delavec na pumpi in vpraša: “može po srbski?” “Naravno, može,” mu odgovori Fiko, on pa nadaljuje: “Kompresor doesn't workin.”
Srečava mulce na kolesu, ki gredo verjetno iz kakega treninga, ki so ga imeli takoj po šoli in tekmujejo, kdo bo prvi doma. “Ajde, ajde, kondicija … “ vpijejo za nama, midva pa se ne pustiva in nadaljujeva v sonce … na 29. kilometru je primeren parking in tam naju spet čaka avtodom. Simon si je nekako želel, da bi to bilo kilometer kasneje, ampak izgleda danes še ne bo pretekel prve tridesetke.
Od tu nadaljujem sam in se spopadam z vročim asvaltom. V tem trenutku ne vem več ali me bolj greje sonce z vrha ali asvalt od spodaj, vsekakor pa je vroče. Ampak še vedno prijetno, na desni strani teče Južna Morava in v zraku je vseeno nekaj svežine. Domačini na vseh mogočih prevoznih sredstvih kapljajo mimo mene in me pozdravljajo.
Pritečem v vas izdelovalcev opek. Iskreno, že dolgo nazaj sem misli, da takih opek nikjer ne izdelujejo več, zdaj pa jih vidim tukaj cele kupe. Takih, ki se sušijo in takih, ki so že posušene in čakajo na odvoz. Razmišljam o tem, da bi eno zagrabil in jo nesel s seboj. Za takrat, ko mi bo res težko tečt. Takrat jo bom odvrgel in spet mi bo lažje. :)
Po dolini je zdaj nešteto možnosti za premikanje. V sredini je reka, desno avtocesta, čisto ob reki je železniška proga, ob njej makadam in čisto levo precej široka lokalna cesta. In tukaj po tej železnici sem se enkrat že peljal z vlakom. In bilo je čisto v redu se mi zdi. :)
Odločim se za makadam in ta me pelje skozi vas pa potem v gozd in naenkrat mi telefon pove, da sem prispel na destinacijo, dogovorjeno za današnji cilj, avtodoma pa nikjer. No, pa saj zato imamo telefone a ne … Z Niko sicer ne moreva ugotovit, koliko narazen smo, zato se odločim, da grem do naslednje točke, kjer se makadam in cesta toliko približata, da lahko zlezem na cesto. 2 kilometra naprej me na makadamu že čaka Fiko in skupaj se povzpneva na zgornji parking, kjer Nika, moja sreča in zdaj še kuharica, že pripravlja kosilo.
Po pretečenih 300 kilometrih pa dvignit noge v zrak ... Da kri malo nazaj v glavo odteče pred kosilom.
V teh koncih so res gostoljubni, še za gnojenje gozda ti plačajo 1000 dinarjev (slabih 10€) … Ko sem šel namreč srat v gozd, sem pred seboj na tleh srečal tega jurčka. Da bomo lahko plačali parking pred motelom in se priklopili na elektriko. Hvala domačini :) Današnji dan je bil ena sama ravnina in zdaj me malo skrbi kaj me čaka v prihodnjih dneh, enkrat bo treba not prinest te višince …