No tags yet.
Prve 3 kilometre je takšna gneča, da s Simonom prehitiva avtodom, ki se ustavlja na vsakem križišču v mestu. Danes leti, včerajšnje težave sem pustil nekje na poti, spral jih je dež, spet je tempo hitrejši in spet uživam v teku. Je pa tudi res, da je okolje prijetnejše, da je v zraku nekakšna pozitivna energija.
Prehitiva družino, ki se počasi premika na vozu, ki ga vleče en sam konj. Moram jih slikat. “Slikaj i stavi odmah na internet, da vidi Europa kako je bogata Srbija,” skozi smeh zavpije stric nekje v 60ih z raskavim glasom.
Opazujeva dvoličnost srbskih krajev, na eni strani nedokončane hiše brez oken, brez fasad, v katerih živijo ljudje, na drugi strani mogočne kičaste vile, v katerih večinoma ne živi nihče, predvidevam da so lastniki nekje na delu v tujini in pridejo 2x letno za praznike, s hišami pa se postavljajo pred sosedi in mogoče razmišljajo, da bodo v njih doživeli zavidanja vredno starost.
Srečava gospoda v 80ih, ki nama že na daleč maha z rokami in ko prideva bliže, slišiva "tempo dečki, tempo" :) Le nekaj 100 m kasneje enako s starejšo gospo. Zgleda so tukaj mahnjeni na tempo ali pa so včasih bili tekaška vas hehe :)
Ljudje so danes zelo prijazni, vsi nam namenjajo lepe besede, vidi se, da tečemo po vaški pokrajini. Prehitevava otroke, ki se vračajo iz šole in začudeno gledajo, ko jim na vprašanje odgovarjava, da sva iz Slovenije.
Cesta je slabša, vijuga levo in desno, malo gor, malo dol, meni je najlepša do sedaj, ker ne gledam pred seboj neskončne ravnine in koraki niso vsi enolični, zato se tudi noge strinjajo z mano. Moram si polepit zgornji del stopala, ker na njem nastaja nekakšna rdeča oteklinica od stalnega pritiska tekaškega čevlja. Majhen košček kineziotejpa je za telo kot stagetape za vse ostalo, vse se da rešit z njim.
Poskušam, kako bi bilo teži vzvratno, da bom pripravljen za kak kasnejši dan, ko mogoče naravnost naprej ne bo več šlo ... :)
Tečem mimo toplih gred in opazujem, če je že kaj zrelega. Zgleda se bom moral vrnit čez kake dva tedna, ko bodo paradižniki tukaj že rdeči, danes bom odtekel mimo.
Malo za zadnjo okrepčevalnico se pot nevarno vzpne in zdi se mi, da zaradi velikih lukenj ne bo prevozna za avtodom, zato sporočim ekipi, naj se obrnejo in gredo naokoli, sam pa si prižgem Kreslinovo “Dolga cesta” in preskočim avtocestno ograjo, da se izognem ogromnim lužam in pot skrajšam za kakih 500 metrov. Ob strani je dovolj pokošene travnate površine, da ta poteza ni nevarna in neumna, se pa vseeno kmalu vrnem nazaj in dokončam pot po vzporedni lokalni cesti.
Zaustavimo se pred kamnoseško delavnico, ker je dovolj prostora za skuhat večerjo in masažo in začne se samooskrbni proces, del 2. Cel dan sem namreč težil, da je treba nabrat koprive, ker danes zvečer delam špinačo, zdaj pa mam, ko moram sekljat na roke. Z Niko sekljava in sekljava, medtem pa Simon pripravi krompir za pire, ki ga zmečkam kar z zajemalko. Meni se to zdi super zaključek dneva in jutri grem dalje kot popay, saj sem se najedel špinače :)
Ker smo špinačo najprej poskušali zmiksat v mikserju, moramo pred spanjem še po novo varovalko na bencinsko črpalko. Po tem, ko je Fiko iz francosko, italijanskio romunskih navodil ugotovil, kje varovalke sploh so …