No tags yet.
Pred športnim centrom Paraćin so vsi zelo prijazni, starši, ki so pripeljali otroke na nogomet, nas veselo pozdravljajo. Tudi okolica je zelo lepo urejena, trava sveže pokošena, ni smeti po tleh, prvič vidimo celo posebne kontejnerje (nekakšne mrežaste košare) za embalažo. Pristopi gospod v poznih šestdesetih in nam pove, da je delal v Mariboru. Je mislil, da smo tujci, ko je videl avtodom, ampak je prepoznal registracijo in zanj Slovenci nismo tujci.
Očitno je šel povedat upravniku športnega centra, ker je le malo za tem ta kar sam pristopil do nas in nas ogovoril. Mišo dela tukaj že 19 let in je zelo zadovoljen, da se lahko pohvali s plavalnimi dosežki svojih mladih reprezentantov. Pravi, da sta z Borutom dobra prijatelja, da je tudi on velikokrat pripeljal mlade plavalce v njegov bazen. Govoril je tako, kot da vsi vemo za katerega Boruta gre, ampak se ne spomnim, da bi naš predsednik bil kdaj trener mladinske plavalne reprezentance :)
Ponudi nam kavo in ko ga prosimo, če lahko operemo posodo na WCju, kar seveda ne pride v poštev, saj imajo toplo vodo za šankom, kjer se tudi veliko lažje obrneš.
Do sitega se najemo ocvrtih bezgovih in akacijevih cvetov, za energijo dodajamo marmelado in nutello, nabiranje je bilo uspešno, zato je zajtrk bogat.
Tek se začne po ulicah Paračina, kjer se kar tre ljudi in avtomobilov, na pločnikih prodajajo vse mogoče stvari in ženske mi mahajo, naj pristopim. Z dvignjenimi rokami začudeno gledajo za mano, ko stečem mimo v športni opremi. Simon danes ne teče, odločil se je za kolesarsko spremstvo. Včeraj sva bila malce prehitra, zato danes oba čutiva posledice. Moje noge so težke, ko postavljam eno pred drugo čutim vsak korak do ušes.
Po nekaj kilometrih mi začne tudi zajtrk predstavljat težavo v želodcu, obilna mastna hrana se ni izkazala za najboljšo idejo in tempo je precej počasnejši kot včeraj. Saj ni, da bi se mudilo, to ni tekma s časom, ampak vseeno je dobro, ko lahko pritisneš na plin in se poženeš, če želiš.
Fiko je naš detektor za internet in kadarkoli se avtodom zaustavi on že ve, če internet je ali ni. In precej zanimivo se nam je zdelo, ko smo internet našli sredi polja koruze. Seveda nismo mogli mimo, treba je bilo narest selfie.
Se pa tudi znajde in ko okoli avtodoma naleti na kakšne zvedave domačine, že se dogovori za vodo.
"Ampak bo 100 litrov," jim pove, ko že potrdijo, da z lahkoto dobimo cev in vsi samo zamahnejoz roko ... "Ma što je 100 litara, samo ti toči."
Danes pa smo se morali potem še slikat na terasi z domačico, ker je bila tako ponosna na svojo teraso in rože na njej. In ko sem pograbil mucka na tleh, smo se sevedamorali slikat še z muckom in komaj sem pobegnil dalje, preden je našla še mamo muco hehe ...
Ko me Simon zapusti, zrak še vedno pritiska in črni oblaki so na vseh straneh. Grizem v hrib in prve dežnje kaplje kapljajo po meni. Pred seboj vidim, kako se je nebo odprlo, kak kilometer, dva pred menoj očitno močno dežuje in tja grem, v tisto smer. Ampak bližje ko prihajam, manj je tega dežja in kmalu tudi rosenje nad menoj popolnoma poneha. Zrak se je ohladil, mene pa je tudi lepo prebudilo, imam občutek kot da sem šele daj vstopil v nov tekaški dan in čeprav gre precej navzgor, nimam težav s premikanjem.
Presekam ovinek in pridobim 300 metrov, ampak ko se vrnem na cesto, je na mojih čevljih toliko blata, da zgubim 10 minut, da ga stolčem in zdrsam dol. Seveda noge tudi niso najbolj srečne, da zdaj poskušam nekaj cepetat po asvaltu. Ampak če tega ne naredim, se mi vsak kamenček prilepi na podplat in noge so vsak korak še težje.
Vrh hriba me nasmeji koliba za ovce, ki ima svojo lastno zastavo. Tukaj so očitno ovce največje nacionalistke :)
Nasproti mi pride Simon na kolesu, ki ga je namočilo in se čudi, da sem jaz skoraj suh, tako kot tudi cesta pod mano. Očitno sem glavni nevihti za malo ušel, vseeno pa me je ravno prav shladilo, da se počutim kot prerojen in ko mi Simon postreže z dvema slabima novicama in sicer, da je okrepčevalnica šele čez 9 km namesto 7 ker ni bilo nobene možnosti ustavit in pa da on v teh treh kilometrih niti enkrat ni zagonil pedalke, me ne gane. Samo grem, celo v hrib tečem, ker ni tako strmo.
Zaustavimo se pred lepim hotelom in restavracijo Istanbul, vse ograjeno in preverimo, če bi lahko prespali na njihovem parkingu. Za 5€ bi šlo, pride Fiko povedat in ko sprejmemo ponudbo, se cena dvigne na 10. Ampak imamo WC, elektriko, internet, varovan parking… Sicer mi ni všeč, da se cena kar tako dvigne, ampak kaj smo pa pričakovali, hehe.
