No tags yet.
Drugi dan zjutraj smo počasni. Vstanemo dovolj zgodaj, malo čez 7 že pijemo kavo in jemo zajtrk, za danes si proviščim 4 snickers sendviče (kikirikijevo maslo in nutela na toastu - skoraj kot original, sam boljš). In potem ura kar leti in leti in kot bi mignil je 11 in čas za odhod. Le nekaj trenutkov prej se nam pridruži Eunacij, francoski popotnik, ki s kolesom osvaja Evropo in je nekakšen tihi eko aktivist. Izmenjamo par stavkov v nekakšnem esperantu in potem gremo vsak na svojo stran.
S Simonom startava skupaj. Ob poti so klopice, na katerih večinoma sedijo moški, ženske kosijo travo ali obrezujejo žive meje. Ko naletiva na eno prazno, si tudi jaz privoščim nenačrtovani hitri počitek.
Po približno 10 kilometrih tečeva mimo lokala in trije mladi fantje naju veselo pozdravljajo.
"Kam tečeta?"
"Okoli Jugoslavije."
Vidim samo njivove velike izbuljene oči
"Samo še 1400 imava."
"Metrov ali kilometrov?"
"Kilometrov, kilometrov."
To sem si želel rečt že zadnjih deset kilometrov nekomu in evo, čakali so nas. Bolj zabavno bo jutri pogledat, če imajo vsi enake oči, ker so jih pobirali po tleh.
Cesta gre dalje ob Donavi in tečem sam, Simon se mi bo spet pridružil zadnjih deset kilometrov, da bo nabral polmaraton, zadal si je tak cilj, meni pa bo to tudi pasalo, pol dneva imam zagotovljeno spremstvo, druge pol oddelam sam. Samo še ipod si moram napolnit, glasba je skrivnostno stekla z njega na poti od Slovenije do Srbije :)
Levo so koze, privezane na v tla zabite količke, desno so prašiči, ki poležavajo na soncu. Stopim bližje do njih in jih zbudim. Čreda pobegne, le merjasec me gleda debelo in piha proti meni, očitno je odločen branit krdelo .
Hiše ob cesti nakazujejo splošno žalost gospodarstva te regije. Narejene na pol, vse brez fasade, na nekaterih je jasno vidno, da so ljudje dobili vsako leto ravno za narest en prizidek.
V teh hišah ljudje dejansko živijo, med njimi pa so tudi take lepe, no ne lepe, kičaste in tam se dobro vidi, da v njih nihče ne živi, lastniki so odšli nekam v zahodno Evropo na delo.
Vsakih 100 metrov se prodaja vsaj travnik, če ne tudi hiša, tisti bolj optimistični pa hiše poskušajo oddati. Razmišljam, da fotografiram par ponudnikov, pač čisto da bom imel slike parcel, ki jih zagotovo nikoli ne bom kupil in telefonske, da se ne bi slučajno javil na njih :D
Okrepčevalnice tempiramo na 7 kilometrov, to se mi zdi primerna razdalja, pri sebi pa imam vesčas še pol litra tekočine in eno čokoladico. Vreme sicer pritiska, vesčas je precej soparno, kaže na nevihto iz katere pa ni nič, zato je toliko bolj pomembna hidracija. Hrano pa je treba jesti predno postaneš lačen, saj se drugače želodec začne hitro upirat in potem ne veš več, kaj bi dal vanj, da bi ga umiril ...
Simon se mi spet pridruži 10 km pred ciljem in dogovorimo se, da naredimo še eno postajo vmes na polovici, 5 minut postanka, požirek vode in gremo. Ampak voda teh 10km ni šla več po grlu, čakal sem samo še na cilj. Danes sem se odločil, da ne bom jedel kosila med potjo, ker me je včeraj uspaval, ampak zadnje kilometre sem čutil pomankanje energije.
Bencinske črpalke v Tminu sem se razveselil kot otrok, to je konec za danes, vlegel sem se na tla in naj se počitek začne … Ampak ni blo tako preprosto, delavec z bencinske je bil že čez 3 minute pri nas in nas opozoril, da spimo lahko na tem parkingu, ampak ne smemo pa ven iz avtodoma, zadrževanje na področju bencinske je namreč lahko nevarno, če si pešec. Hm … zgleda se res vsi bojijo, da bom natočil par litrov vase. Skuhamo večerjo in preden začnemo jest, gre Simon na WC in nekako mu uspe prevrnit školjko, razlog za to, da na tej bencinski nismo več zaželjeni, zato zbašemo makarone vase in že se išče nova lokacija. Ampak kako so pasali te makaroni, rekel bi da nikoli nisem jedel boljših.
Z avtodomom smo se premaknili par sto metrov do motela Stari Hrast, kjer so nas lepo sprejeli in po masaži kar pod parking lučjo smo hitro zaspali. Nočni počitek so sicer motile raznorazne nočne aktivnosti, ampak o tem več jutri.
