No tags yet.
Vstajanje ob 7h in obilen zajtrk, tokrat hotelski, ker je vštet v ceno. Seveda sva z Niko odigrala prave Slovence in pobrala nekaj hrane še za kolega v kombiju, tako da smo se vsi najedli hotelskega kruha, jajc in rogljičkov.
Zapeljemo se do Ben Akibe, da vidimo, če se mi kdo pridružil na startu. Ne, da res pričakujemo, ampak moramo bit tam, da si ne bi potem očitali, pa tudi proga se pač tam začne … Točno ob 11h smo pred vrati in štartamo v prvi tekaški dan. Simon teče z mano, začneva lahkotno po mestnih ulicah Beograda.
Že čez 15 minut mi je žal, da sem telefon pustil v avtodomu, saj bi pot morala it ves čas naravnost, v realnosti pa ni čisto tako, sproti se odločava, kje zavit desno ali levo in se potem skušava vrnit na idealno smer.
Greva mimo lepih trgov, ogromne pravoslavne cerkve sv. Save, kjer verniki derejo k bogoslužju z ogromnimi križi okoli vratu. Zdaj se zavem, zakaj so pravoslavni popi vedno tako sključeni, ko hodijo, oni imajo seveda okoli vratu največje križe.
Pot se spusti in tečeva navzdol, ampak v trenutku, ko Simon reče, danes bo pa zgleda skos bolj v dolino, se seveda obrne in začneva se dvigovat. V tem trenutku priteče Rado v kožni jakni in moških čeveljcih brez vezalk in teče z nama v hrib ... ne vem če mu je ime Rado, pozabim ga vprašat, ampak zgleda taki Rado Pove da je tekel maratone, osebni rekord 3:07, ampak v čevljih, ker v supergah dobi žulje. Njegov tempo v hrib je karmočan, kak kilometer je tekel z nama, potem pa se je njegova pot odcepila v desno. Pkoda. Če bi naša pot bila skupaj še kak kilometer, bi ga prepričala, da gre z nama do Skopja :)
Prva resna dilema na ogromnem križišču in za trenutek se ustaviva. Morava pod cesto, ampak se kar malce obotavljava. In v tistem trenutku z leve pripelje avtodom. Nika in Fiko sta morala povsem po drugih poteh, da sta prišla do sem in veselo si mahamo že na daleč. Dilema je mimo, na pravi poti smo.
Mesto se počasi zredči in gremo dalje po glavni cesti v smeri proti Smederevu. Ob reggae barvah se seveda moramo ustaviti :)
Malo kasneje se z vrta primaje zanimiv stric z gosto sivo brado, spominja me na organizatorja Barkley marathona Garyja (ja, nekaj kamor si želim it itak). “Ko vas juri sokolovi, usporite malo,” se zadere za nama in nasmejimo se, pustiva ga za sabo z visoko dvignjeno roko in samo na hitro mu še sam pomaham v pozdrav.
Le malo dalje na postaji potemnjen mladenič, ja tukaj je sonce precej močno v teh krajih, že na daleč vpije: “ajde dečki, ima vremena, samo vi polako. Jel vas juri neko?” Razložil sem mu, da sva dolžna denar in spet smeh. Lepo nam gre, ljudje so precej prijazni ob poti, večinoma sicer debelo gledajo, vsake toliko pa nas kdo pozdravi in nama pomaha.
Na 24km me je Simon zapustil in zdaj tečem sam. Nič posebnega, pusta pokrajina, ena sama ravnina … Al pa tudi ne, ravno v trenutku ko to pomislim se cesta vzpne in hrib mi pobira moči. Štejem akacije in bezeg levo in desno in sanjam o omleti. Moramo malo tega nabrat, moram jim naročit, da naberejo … cesta se spet spušča in prehitim fanta na motorju. Matr letim … Seveda ne letim jaz, on gre počasi, ne vžge mu in ne izgleda vesel. Preklinja več kot Klemen Orter v master chefu. Pomislim, da mu rečem, da bi uporaba čelade na tako težkem motorju bila smiselna, ampak verjetno bi v tej njegovi jezi lahko to vodilo do napačnih posledic. Pustim ga samega z njegovimi kletvicami in zdaj štejem spomenike umrlim mladeničem na cesti. Poslikah sodeč so bili vsi v 20ih, vsakih 100m je vsaj en pustil življenje na cesti.
Skozi drevje spet vidim Donavo pod mano, na levi strani je lepa hišica, na prvi pogled me spominja na Piko Nogavičko . No, iskreno, nimam pojma, kako je izgledala hiša od Pike Nogavičke, ampak to bi lahko bila njena hiša. Naša Hiša na kolesih stoji na levi strani pred Pikino hišo in ko prečkam cesto vidim da je kosilo že pripravljeno, Simon je skuhal makarone z omako in ko smo nanje natresli še ogromno količino arašidov, je bilo kosilo več kot odlično. Gospa Ruža in njen mož sta na moč prijazna, sprašujeta nas če karkoli rabimo, zato ju vprašamo za vodo in predno dobro rečemo, že nam Ruža privleče cev iz katere na veliko teče voda. “Ima vode dosta, kolko hočete.” Pojemo in medtem je rezervoar poln, samo še pomit je treba in lahko gremo dalje.
Fiko gre iskat izvor vode, da bi pomil posodo in vrne se brez vsega. Seveda mu gospa Ruža ni pustila, moški ne pomivajo posode, pravzaprav, v Srbiji smo, moški ne delajo sploh :D. Posoda se vrne in ko jo začnemo zlagat v omare, v njih najdemo še moto piškote … Jao Ruža, hvala na tej lepi gesti. Ampak saj veste, da ne bodo za dolgo :D So mi pa dali nov zagon, tako prijazni ljudje kot slatki piškoti, spomin na otroštvo.
Tečem dalje, pred mano je še približno tretjina prvega tekaškega dne. Zagledam čevlje ob cesti in stečem do njih, mogoče je čevljar ... Škoda, nimajo moje številke :) Ostajam v Inov8 Terra Ultra 240 z malo višjim podplatom, pa da vidimo, kako se bodo obnesle na dolgo progo.
V predmestju Smedereva se zaustavimo na bencinski črpalki in do nas pristopi vojak. Uniforma na prvo ok vzbuja strah, ampakširok nasmeh s polomljenimi zobmi kaže prijaznega mladeniča. Pravi, da je profesor na vojaški akademiji, tukaj pa čuva opevano železarno Smederevo. Pove nam zanimivo zgodbo o nastanku te železarne, ki ni blizu nobenim železovim virom. Vsega je krivo, da sta si dve besedi, s popolnoma drugim pomenom, preveč podobni.
Siromašni domačini so Titu razložili, da oni nimajo drugega, da živijo od grožda (torej grozdja) in pa je razumel da živijo od gvožda (železa) in zato je dal postavit železarno, v katero je zaposlil ljudi. Železovo rudo je bilo seveda potrebno vozit preko pol države.
Vojak na štop odide domov proti Pančevu, mi pa se premaknemo do prve restavracije, do restavracije Zlatnik, kjer se vsedemo za mizo in si privoščimo eno pijačo in ugotovimo, da imajo lepe veceje in dober internet. Noč bomo prespali tukaj.
Za mano je prvih 53km teka in poskušam se spomnit, koliko sem bil utrujen prvo leto po prvem dnevu teka, da primerjam … Zdi se mi, da so noge letos težje, utrujenost pa je manjša, večerjo sem zlahka pojedel, tudi potem nisem kar padel v posteljo, predlani se spomnim, da sem vsak makaron stežka spravil do ust, kaj šele po grlu …
Ob poti sem danes videl slone ... Slikal sem enega, da bom zjutraj videl, če so bili res tam ali je bila fatamorgana. To bi bilo kar nevarno za prvi dan teka :D