No tags yet.
Jutro smo začeli v mrzli Soči na Sotočju. Jaz sem zagazil prvi, Boštjan je prvi potopil celotno telo. Mrzla do bolečine naju je zbudila bolje od vsake kave in črnega čaja. Čas zaužitja nekje kot macciato.
Odpeljemo se proti Mostu na Soči, kjer se naložimo na avtovlak, da skrajšamo pot do gorenjske strani, jaz in Monika v mojem avtu, Boštjan v Jaga babi. Pride Anglež, ki prosi za prostor v avtu, karto že ima, le da ni vedel, da pri tem vlaku ne bo prostora za pešce. Seveda mu takoj odstopimo sedež in pelje se z nami do Bohinjske Bistrice. Boštjan mu pove, kaj ponem in obljubi nakazilo.
Odpeljemo se do Monike domov, da izkoristimo njen internet pred odhodom na Dobrčo. Kasneje bomo prišli tudi prespat, ker se z njenega balkona vidi na Stol in bi ga lahko prijel od tukaj, zakaj ne bi potem še štartali tu.
Parkiramo pri Gostilni pod Dobrčo, vendar nas kmalu naženejo. Tam očitno ne želijo gostov. Ne danes, ne kak drug dan. Tako da, če boste kje tu okoli, ne hodite v gostilno pod Dobrčo, so precej neprijazni in bi radi zaprli, zato stranke naganjajo, še preden te stopijo iz avtomobila. Povejte to naprej, da ne bo kdo brezveze hodil tja. :)
Pri cerkvi Svete Neže so bolj prijazni in čeprav bodo imeli mašo med našim vzponom, nas prijazno sprejmejo na svoje parkirišče. Danes je z nami Klemen Bučan, ki ni čisto prepričan, če bi šel z nami peš, ker se vreme nekaj kisa. Šumi se danes pelje, ker ga nekaj muči noga, Bučana pa vendarle prepričamo, da bo dež ponehal še pred uradnim odhodom. Pripelje se Gal in tudi on je skeptičen. Boji se, da se bo ponovil Boč.
Vendarle krenemo, čisto malo po tem, ko nas pozdravi tudi oskrbnik koče na Dobrči in pobara, če se res vidimo na vrhu. Klemna opremimo s palicami in že se poženemo proti poti na vrh.
Začetek vzpona nam pokaže, da bo današnja pot malce težji zalogaj, vendar tega ne povem naglas, da ne prestrašim Bučana, čeprav zdaj je avto že odšel in mu ne preostane drugega, kot da gre z nami na vrh.
Pa saj mu gre dobro, ne zaostaja za nami, nekaj kondicije pa se nabere tudi od vsakodnevnega skejtanja in izvajanja trikov, pa čeprav bi marsikdo mislil, da to ni šport, kvečjemu stran vržen čas. Dež resnično poneha in do vrha ga ne vidimo več, pa tudi pri spustu nam prizanese.
Tabla nas usmeri desno na razgledno točko in ker ne dežuje več, se ustaimo za trenutek, da pogledamo v dolino.
Buč vesčas snema instagram storije in pri razgledni točki se odločim, da bom tudi jaz začel. Prav smešno zgledava od tu dalje, ko strmiva v svoje telefone in poskušava svetu poedat, kaj se dogaja z nama. Ne morem ga dohajat niti približno v tem, kmalu tudi on ne more več dohajat mene v hoji.
Boštjan in Gal gresta naprej, midva s Klemnom padeva v debato o skejtu, pa o standupu. Niti onadva, niti midva ne opazimo, da že nekaj časa i bilo markacije. Seveda smo šli mimo in že nekaj minut hodimo po cesti, za katero ne vemo, kam vodi, vsekakor pa gre preveč naravnost, da bi nas vodila na vrh.
Gal steče malce naprej, da preveri, če bi našel kako markacijo, jaz pa grem kar nazaj in šele po nekaj minutah teka, jo zares najdem.
Počakam na ostale 3, ampak oni so medtem našli eno vlako, po kateri so prišli na pravo pot. Ta je bila le par metrov nad cesto, po kateri smo hodili mi.
Naletijo na Nejca Kuharja, ki je kot raketa priletel do klopce in mu povedo, da jaz nekje za njimi capljam. Ampak medtem sem tudi že jaz prišel za njimi, ta del sem kar konkretno odtekel. pozdraviva se in on oddrvi naprej v dolino, mi pa pokimamo avstrijskemu planincu, ki je nastavil fotoaparat za slikat razgled.
Razgled je od tu res fenomenalen, glede na slabo vreme na štartu, smo ujeli res odličen dan za pot navkreber. Ni prevroče in nebo je popolnoma čisto.
Bučan zdaj malo bolj pogosto vpraša, koliko je še do cilja in ko na križišču poti namesto h koči, zavijemo proti vrhu, česar mu seveda ne povemo, sledi dialog: "A nisi ti že pred pol ure rekel da je sam še 100 metrov do cilja," "Res je blo, ampak do koče in to višincev, mi gremo pa zdaj proti vrhu." No pa ste me. Maja sej bo, jutri mogoče ne bom mogel skejtat." Za vse, ki bi vas mogoče zaskrbelo, po dvournem treningu na skejtu naslednji dan, se je Buč javil in priznal, da mu ni hujšega.
Pot proti vrhu je enako strma, kot pot do sem, danes je verjetno en hujših vzponov. Na utrujenih nogah se to pozna. Ampak na vrhu je seveda lepo in splačalo se je in selfiji spet padajo. In instagram zgodbe.
Pot navzdol nas vodi čez pašnik in Buč navdušen slika krave. Nisem vedel, da jih v Ljubljani tako zelo pogreša, ampak pravi, da e vedno dobre volje, če so krave kje blizu.
Spustimo se do koče, Monika in Šumi sta že tam, pa tudi nekaj planink, ki nas navdušeno pozdravijo.
Skok kot vsak dan, zanimiva lokacija, vse ljudi zbobnat na kup, pa smo. 4 poskusi, dva za sliko, dva za video ...
Z nastopom začne Šumi in čeprav je postavitev ljudi v koči precej hecna, zelo so raztegnjeni, jih kmalu pridobi na svojo stran, čefurja imajo radi.
Bučan medtem navali na klobaso, kot da že 10 dni ni jedel. Skisanim možganom s tem vzame še kri, ki gre v želodec.
Ker je manj ljudi, se odloči, da bo malce crowdworkal in se zaplete s šestletnim Alenom, nato pa si sposodi še par drugih ljudi v publiki. Vidno je utrujen na začetku, potem klobasa začne delovat.
Vrhunec njegovega nastopa je pogovor s psom, ki sedi na riti in gleda, kdaj bo dobil kak piškot. Ali pa si samo misli svoje, ne bomo vedeli, nam ni hotel povedat.
Medtem ko on nastopa, pojem njegov kruh s soljo ... zgleda tudi jaz potrebujem malce dodatne energije.
Pred mojim nastopom 3 punce odidejo in malce samotno postane, ampak vseeno se nakako uspem obrnit s svojimi šalami na ekipo ljudi v zadnjem prostoru, ki so res zelo odmaknjeni od "odra" ... Malce težje gre, ampak zborbam do konca.
V dolino greva z Galom sama in celo pot tečeva kot da sva na tekmi. Posledice tega bom verjetno čutil do konca projekta, ampak je bilo res fino.
