No tags yet.
Jaga baba je dobro služila, v zgornjem nadstropju sem se počutil odlično, navkljub ostremu robu, ki me je parkrat žoknil v kolk. Razen presenečenja, nisem pokazal kakega drugega čustvenega odziva.
Jutro na gozdni poti s sončnimi žarki, ki si utirajo pot skozi vejevje, zajtrk na iz abominske skute, borovničevega jogurta in arašidov zadnjem sedežu avtomobila, na to bi se človek lahko navadil.
Premično pisarno si urediva v lokalu ob cesti pred Rimskimi toplicami in tam preživiva nekaj časa, da blog dohiti dneve. Hitim s pisanjem in prijatelji bralci me opozarjajo na napake. Treba si je vzet čas tudi za to.
Na štart v Rimskih toplicah tokrat prideva precej pred napovedano uro in v miru lahko malo pospraviva kombi, ločiva odpadke in se pripraviva na odhod. Tokrat je bila super priložnost, da ne bom ničesar pozabil in mogoče celo ne bom iskal telefona po kombiju tik pred odhodom.
Ker sva toliko prej, narežem zeljno glavo za večerjo, da bova imela potem manj dela in bova lahko jedla čimprej po prihodu.
Prvi pride Aljoša, ki dela drugače na koči pri Triglavskih jezerih in je očitno velik ljubitelj gora. Predlaga nam boljšo opcijo poti in ker je domačin, seveda takoj pristanem. Po telefonu zbobna skupaj še par svojih prijateljev in kmalu štartamo proti cerkvici na Lurdu, kjer nas pričakujejo. Mimo gasilskega doma po enosmerni ozki cesti. Očitno samo mi vidimo znak, saj ljudje vozijo v obe smeri in se ne pustijo motit.
Pokaže nama vodno zbirališče v katerega se steka voda za Laško pivo in s poti greva predvsem zato, da bi naredila kakšno sliko. Ampak seveda je tam le nekakšen betonski bunker in bi bila slika precej nezanimiva. Raje se kasneje ozremo navzdol proti dolini in odpre se nam lep pogled. Danes je vreme na naši strani.
Gremo mimo kmetije s podrtimi stenami. Zavese vseeno ostajajo zaprte in koze se pasejo na bližnjem bregu.
Od cerkvice dalje gremo počasi, da skupinica ostaja skupaj, najprej čez lep listnat gozd po ozki potki, potem nekaj časa po makadamski poti in spet levo v hrib. Tukaj se skupina razdeli na dva dela in medtem ko čakamo na počasnejši del, najdem 3 gobe. To bo dobra popestritev večerje. Boštjan protestira.
Dogovorimo se, da gremo vseeno naprej v dveh delih in trije poženemo skozi gozd.
Pade debata in ugotoviva, da imava skupno prijateljico Lejo. Žal ima novo redno službo in se mi letos ne more pridružit, ampak vseeno upam, da do konca projekta pride kak dan. Lani me je lepo presenetila. Debata se nadaljuje o stand-up komediji, o roastih in slovenskih žarih, sploh se ne zavemo, kdaj smo prišli do lovske koče.
Tam nas čaka še en fant, ki gre nasproti počasnejši ekipi za vzpodbudo in na vrhu se vsi srečamo.
Nekaj ljudi je že tam, Jan in David sta pripravljena za nastop, spet pa je z nami tudi Sara, ki se sicer še drži za razboleli zob, ampak pravi, da bo zdaj OK. Tako, da si tudi Monika lahko malo spočije od vsega.
Do mene pristopi gospa in vpraša če sem pravi. Verjetno sem, če misli mene. :) “Potem imam pa tole škatlo češenj za vas, pošilja me sošolka Petra” ... O bravo Petra in bravo vse dobre babice :) Že med pogovorom z babico in dedkom planem po češnjah, nato pa odnesem do mize in ponudim še ostalim.
Medtem pridejo najini sopotniki iz počasnejše skupine in lahko začnemo z nastopom. Prvi je na improviziranem odru David, ki si je opomogel od zmrzali na Pohorju in zgrešene poti na Mrzlici. V tretje gre rado in tudi nastop je precej dobro izpadel.
Jan nadaljuje s svojim ostrejšim materialom in čeprav je v publiki tudi nekaj starejših, ga dobro sprejmejo. Kdo je piz.. in kdo kur.. v človeški družbi, pa malo o pornografiji.
Začnem s šalami na dobrodelnost mojih komikov, grem na šale o mami (babici) in dedku, potem pa še malo vegetarijansko mesarskega humorja, par šal na pivo in seveda tekaško hribovski repertuar. Sem kar zadovoljen.
Spijem še en Red bull, tole bo majka čez češnje, si mislim. Ampak saj sem vzel borovničevega, češnje in borovnice bi morale it dobro skupaj.
V dolino grem sam, pripnem si palice in se poženem čez kup peska na parkirišču. Vprašal sem za drugo pot, da ne bi šel po isti in malo naprej od lovskega doma pravilno zavijem. Pot je lepa, gre po koreninah, nato malo listja na poti, vse dokler ne pridem do asvaltne ceste.
Nikjer ni druge poti v dolino, vsaj jaz je ne opazim, zato stečem po asvaltu. Nekajkrat presekam ovinke in preskakujem jarke ob cesti in hitro sem čisto blizu začetka. Zavem se, da sem prišel preveč levo, saj prepoznam gasilski dom, mimo katerega smo šli na začetku, zato zavijem desno čez travnike. Ustavi me strmina in domačin mi pokaže pravo pot do glavne ceste. Seveda čez robide in koprive, joj kako jih ljubim. Malo sem puščal kri, revme pa tudi ne bom imel.
Pred spanjem skuhava že pečeno žar zelenjavo v sladko kisli azijski omaki z dodanimi svežimi zelišči Permakulturnega inštituta Maribor in arašdovim maslom. Zraven še zeljna solata z bučnim oljem in česnom.
Umijeva se kar v potoku, ki sicer ni glopok, pa tudi mrzel ne, tako da se da. Veliko boljši občutek kot solarni tuš, ki ti kaplja po glavi in nikoli ni dovolj močan. Tudi posodo umijem v potoku, seveda brez pomoči čistila, saj nočem uničit čiste vode.
Ker sva še kar budna, se odločiva, da se premakneva bližje Gabrju, kjer bo jutrišnji štart na Gospodično in nekaj kilometrov prej zavijeva na gozdno pot, ob kateri se ustaviva in utaboriva za danes.
Pred spanjem me v nogo piči rdečka in noče nehat pečt. Mala vražička, ki jo najbolj poznam iz ljudske zgodbe o rusici in grdini, s katero sva nekajkrat nasmejala osnovnošolce s Pižamo. Pridruži se nama še par podnajemnikov, ampak jih preženeva, ker nama ni do dodatnega zaslužka, garsonjera pa je tako ali tako že majhna :)