No tags yet.
Dan se začne na parkirišču pri pokopališču, najprej z neljubim dogodkom. Dule, ki se danes je pripeljal sam z avtom od Sare, je bil malce nepreviden in je zadel v nizko ograjo ob cesti, ki mu je odnesla del maske. Ne njegove, fordove sprednje maske, na srečo. To se bo dalo popravit, Duleta nikakor ne bi mogli ujet še enkrat. Se je pa Ford Focus tako vpisal v naš letošnji projekt, saj očitno vsa vozila morajo predstavlat najprej težavo, šele potem pomoč na poti.
Pozdravi nas tudi Oskar, pripravljen na vzpon, vendar kmalu ugotovi, da se bo moral obrnit, saj je nočna preblizu, dom na Kumu pa predaleč.
Malo se ukvarjamo z avtomobilom in čas mineva prehitro. Nihče se nam ne pridruži na ta dež obetajoči dan, zato z Boštjanom kreneva v hrib.
Že prej me je tiščalo, po nekaj 100 metrih pa postane nevzdržno. Treba bo zavit v gozd in položit kabel. Čeprav se nama precej mudi, bo teh 5 minut pavze zagotovo bolj v pomoč, ko bova nadaljevala. Vse bi bilo lepo, če se ne bi vsedel direkt na koprivo, ampak ko si enkrat na njej, se čimmanj premikaj, tako mi je svetovala mama, ko sem bil še zelo zelo majhen.
Prečiva gozd in že sva na asvaltni cesti, po kateri nadaljujeva kar nekaj časa, vse do smučišča na najini desni, mimo sankališča na levi. Žal je tudi tukaj vse zapuščeno in osamljeno. Pot zavije levo po stopničkah mimo vikendice, nato pa po gozdni poti v hrib. Grmi kot da bi minirali vse okoli naju, vendar ni videti strel, pa tudi dež je milosten z nama.
Naletiva na zanimivo skulpturo, nekašen kip laboratorija Ata Smrka, ki ga je postavil lokalni umetnik, katerega ime sem pozabil. Greva čisto do njega, da mu izkaževa spoštovanje osamljenemu sredi nasada kopriv.
Še malo po makadamski cesti in spet desno v hrib. V krošnjah se sliši dež, ampak ne pride do naju, še vedno sva popolnoma suha. Grmenje ne poneha, vesčas pričakujeva, da naju bo zdaj zdaj namočilo.
"Kaj to je to? To pa sn fejst razočaran. Pisalo je 2 uri, hodla pa sma 47 minut in od tega si 7 minut sral," je bil iskren Boštjan čisto malo pod vrhom, ko sva ugledala oddajnik na KUMu čisto pred seboj. Še dve minuti in sva na vrhu, pozdravil naju je rahel dež, ampak zdaj je že povsem vseeno. Le še mimo cerkvice morava in bova pod streho in na varnem.
Res se je takoj za ovinkom prikazal Dom na Kumu in še malce sva pospešila korak. Ob cesti parkirani avtomobili so me malce razvedrili, saj sem vedel, da kjer je avto, so ljudje. Pred vrati naju čaka Iskra, ki je danes eden od obeh nastopajoči, takoj za njim pa še eden od osebja in obiskovalec s kužkom.
Res lep sprejem so nam pripravili, vsi so nam takoj segli v roke in poiskali šefa, počutil sem se res zaželjenega. Tudi predsednica Planinskega društva Kum je bila takoj ob nama in s svojim mini fotoaparatom je beležila vsak moj korak v koči, tako vpis v knjigo, kot najino snemanje, pa pohvalo čaja, rokovanje s šefom ...
Naročim čaj in sem res navdušen, naglas pohvalim najboljši planinski čaj do sedaj. Prav okusi se, da so sami nabirali cvetje in ga pripravili v odlično mešanico. Takoj mi ponudijo knjigo pohval in pritožb, da jih pohvalim še pisno. Z veseljem.
Slikanje in video je danes samostojen dogodek, za pojavnost na sliki moraš na vrh priti peš, tako je nepisano pravilo. Pa tudi ne pričakujem, da bi obiskovalci, ki jih je kar nekaj, želeli ven na dež.
Pred nastopom moram še en čaj, res je dober, potem pa Dule začne, da malo ogreje in pove, zakaj smo tukaj, nato pa napove Matica, ki štarta s svoji šalami na alkohol. Te padejo na plodna tla in čeprav je zelo živčen, izpelje dober nastop.
Nadaljuje Dule, ki ga imajo res radi, vse njegove šale so spet pozdravljene z bučnim smehom in aplavzom. Med njegovim nastopom prideta še dva naključna obiskovalca doma in povabim ju v sobo, kjer Dule nastopa. Pogledujeta proti šanku in v šali jima rečem, da ta ne dela, ker imamo standup nastop. Res so vsi člani osebja na nastopu. Seveda sta obiskovalca postrežena, vendar osebje z veseljem še naprej spremlja Duletov nastop.
Jaz otvorim z babičinimi perutničkami in kot vedno, je tudi danes po prvi sprejeti šali vse veliko lažje kot minuto pred nastopom, ko je v glavi ogromno scenarijev, žal več slabih kot dobrih. Ponavadi nobenega dobrega. Odlična publika so tudi danes teli planinci ...
Po nastopu ne moremo zavrniti povabila na pasulj in ričet, za povrh pa še kremšnite. Vmes spremljamo prelepe mavrice, ki so se pokazale na čistem ebu. Mogoče prinesejo še več denarja v škatlo za dobrodelnost in še več nakazil.
Napokal sem se, kako bom zdaj prišel v dolino. In treba je it. Sicer imam čelko, ampak vseeno je bolje teči po dnevni svetlobi in tudi dež je ponehal.
Zahvalim se celotni ekipi in že drvim po poti v dolino. Gležnja danes nisem povil, na spolzkih kamnih sem malce bolj previden, ampak še vedno grem precej hitro in ekipa z avtom me ujame šele spodaj na asvaltnem delu. Tudi tukaj jo usekam čez gozd in že sem pri pokopališču.
Pričaka me še en lep sončen zahod in ko preložimo stvari iz hilluxa v forda, lahko odidemo vsak na svojo stran. Z Boštjanom najdeva odcep, ki pelje v gozd in kmalu sva pri kupu smrekovih vej, pri katerem parkirava in zloživa postelje.
Danes bova prvič spala v Jagi Babi, pa da vidimo, kako se bo obneslo. Jaz zavzamem zgornjo posteljo, Boštjan spodnjo. Malce še igram kitaro, ker se je prikradla v mojo posteljo, potem pa zaspim.
