Dan se je začel z umivanjem zob v potočku, ki je celo noč vabil k sebi, konkretnim zajtrkom iz omlete z bezgovimi cvetovi in snemanjem videa z Jerryjem. Blog se je pisal v lokalu Zlati časi, v katerem je belolasi lastnik igral šah s kompanjonom in postajalo je vedno bolj napeto. Pred mogočim pretepom sva raje pobegnila.
Janez naju je včeraj povabil na kosilo k sebi domov in nisva se mogla upret povabilu. Saj midva ne bi, ampak se spodobi odzvat na tako vabilo :) ... Napokala sva se, kot da že en teden nisva normalno jedla. Pohan sir, solata, riž, sirov burek, na koncu pa še odlična orehova potica. Ne samo, da naju je včeraj rešil z bencinom, danes naju je še prenajedel. No, ne on, žena. Hvala dobri ljudje!
Janez se je do starta na Ivarčkem jezeru odpeljal kar z nama, tam pa nas je že čakal Nejc s svojo Aivo, prelepo borderkoli samičko. Napadli smo jagode za posladek po obilnem kosilu in počakali, da se naberejo taborniki iz rodu Bistrega potoka. Kar nekaj MČjev se je nabralo in z njihovimi starši je bila skupinica kar lepa. Tudi psov vseh vrst je bilo veliko, zagotovo rekord te turneje. Tudi jaz sem danes oblekel taborniški kroj, da z njim pohvalim taborniško ekipco, ki se je zbrala.
Zaradi obilnega dežja tik pred štartom, so se taborniki odločili, da malce skrajšajo svoj pohod, tudi starši tabornikov niso več kar so bili vlasih :)
Mi smo štartali od Ivarčkega jezera, precej nenavadne smeri za Plešivec, pot tudi ni bila nič označena. Pri prvi kmetiji nas je pozdravil prijeten vonj po razliti gnojnici, očitno je vreme pravo za pospeševanje rasti trave.
Hodili smo po makadamski cesti in zelo kmalu naleteli na avtomobile tabornikov, parkirane pri peskokopu. Niso šli daleč, zgleda je bil premaknjen štart bolj psihološke narave.
Vmes je nehalo deževat in pot je bila prijetna, čeprav precej ravna in ne tako zanimiva. Vmes me kliče Pevc, ki je na poti s Pece nekje zašel z idealne poti. Dogovorimo se, da se srečamo kar na vrhu, ker bi čakanje predolgo trajalo.
Aiva vesčas teče ob nas, prinaša veje, storže in ostale stvari, ki jih psi radi lovijo. Navdušeni smo nad njeno razigranostjo.
Malo pred vrhom se nam pridruži Oskar, ki je pritekel z vrha proti nam. Pet besed in že tečeva, današnji vzpon je precej tekaški in zaključek izkoristiva za krajši trening.
Taborniki so se ravno dobro utaborili pred domom na Plešivcu in povabim jih na pijačo iz asortimana Laško. Malt teče v potokih.
Otroci so prijetna družba, s čimer se verjetno niti približno ni strinjal Jan Kreuzer, saj je imel za tokrat pripravljen precej črn material. Ampak ga je zreduciral in je bilo čisto OK. Otroci mogoče res niso razumeli vsake šale, ampak starši so se smejali.
Pevc je poskusil s svojim klasičnim materialom in šlo mu je kar OK.
Jaz sem malo prilagodil material in začel s taborniškimi šalami in anekdotami, vmes pa vključeval otroke iz prve vrste, ki so z veseljem sodelovali.
Izpeljali smo precej simpatičen nastop, ki sicer ni bil najbolj za v stand-up zgodovino po kvalitetei, ampak smo se lepo prilagodili razmeram, za nami pa je nastop nadaljeval še lokalni gospod s frajtonerico, medtem ko smo se mi načohali psov.
Navzdol smo Nejc, Oskar in jaz celo pot tekli v kar lepem tempu, predvsem na veselje Oskarja, ki se počasi vrača po poškodbi. Veselim se najinih skupnih tekaških podvigov v čimbližji prihodnosti.
Razmišljamo, kam greva spat in Oskar naju prepriča, da je Celje med potjo. Tuš naju prepriča, ne Oskar :)