No tags yet.
Boštjan je ponoči odšel spat v Ljubljano, meni se je v Jerryju pridružila Nika in nisva rabila dolgega telefonskega pogovora, da bi lahko zaspala. Zjutraj naju je zbudil avtomobil, ki je parkiral poleg naju, praktično v našo jedilnico. Kar hecno, pri ogromnem praznem parkingu, je izbral ravno to mesto, očitno se res ne vidi, da so v Jerryju prebivalci.
Najprej pogledam gležen in zgleda kot da je oteklina čisto malo usahnila. Je pa okoli gležnja rahla modrica. Poskusim zavrtet nogo in malo zaboli. Ni prehudo, verjetno bo šlo. Vseeno bom danes hodil s palicami, da se bom lahko uprl na njih, če bi me zabolelo, pa tudi drugače je čisto fajn, da nogo čimmanj obremenjujem.
Katarina je ponoči prinesla jogurte s kmetije Selinšek in zajtrk z misliji je bil odlična izbira, preden pa sva pojedla, sta bila Boštjan in Katarina že z nama in prinesla sta še višnjev štrudelj. Super začetek dneva.Skupinica na parkirišču se počasi veča in ob določeni uri se podamo proti vrhu, veliko je znanih obrazov, veliko tudi novih znancev. Kar je začel Šumi na Čavnu in Nanosu, nadaljuje danes Pevc, skupaj odrinemo proti vrhu.
Skupina se počasi raztegne, Krim je precej težji hrib, kot bi si mislil, ko ga pogledaš od daleč. Čeprav smo šli po položnejši poti, je še vedno bilo kar veliko strmih odsekov.Na Krim z ekipo grmadarjev tečemo skoraj vsako sredo za trening in takrat uberemo drugačno pot, z zavedanjem gremo v strmino iz Jezera, pričakoval sem, da bo pot iz Iškega Vintgarja precej lažja.
Za nami priteče Gal, ki je zamudil start in poveča število predstavnikov Alive treningov, kasneje na vrhu se nam pridruži še Jernej z Majo in otroci.
Noga se dobro drži, ne čutim neke bolečine v gležnju, samo občutek je hecen, vsakič ko stopim, tako kot da bi imel zrak v gležnju, kot da bi mi prišel zrak med ležaje.
Gremo pod daljnovodom in pot se za nekaj časa zravna, preden se spet dvigne strmo proti vrhu. Srečujemo ljudi, ki se že vračajo v dolino, čeprav so vedeli, da se bo na koči kasneje nekaj dogajalo. Pa saj nas bo tudi brez njih menda dovolj.
“Evo koča, na vrhu smo,” se zadere otrok, ki nam že zadnji kilometer narekuje tempo in res jo zagledamo pred seboj v debeli megli. Do tukaj je bilo čisto lepo, vrh pa je bil kot v vato zavit.
Naberemo se pred kočo in izvedemo skok za posnetek, potem pa gremo not. Ne bomo zunaj, v meglenem dopoldnevu je precej hladno. V koči je že nekaj planincev, do 11h se jih nabere še precej, kočo lepo napolnimo. Razveselim se X-a, ki se mu kasneje pridruži še Vesna, prideta Andrej in Marko s kolesi, kasneje še Marjan z ženo, tudi Mazi je že tukaj, zastopajo grmadarske barve.
Namesto odra uporabimo klop v kotu sobe v L postavitvi, ker tako lepo vidimo vse ljudi oz. Oni nas. Nastop začne Pevc in jih lepo ogreje, Jan nadaljuje in ko stopim na oder jaz, so že res lepo ogreti. Po včerajšnjem odličnem nastopu na Nanosu, imam tudi danes odlično energijo in šale padajo na plodna tla.
Pojemo sirove štruklje in odločim se, da grem v dolino z avtom, da vseeno dam gležnju malce miru in da si ne naredim še večje neumnosti pred nadaljevanjem.
Ko pridemo v Iški Vintgar, namočim nogo za pol ure v ledeno vodo in tako ohladim gležen za nekaj časa, potem pa gremo h Katarini v Ljubljano in si naredimo piknik na vrtu. Imamo sir za žar s kmetije Selinšek in njihov jogurt za solato, spečemo še bučke in krompir, pa šparglje in čebulo. Boštjan se odloči, da bo 33 dni z mano brez mesa in čeprav jeva v civilizaciji in bi si lahko privoščil, se zaenkrat drži tega.
Danes smo v Ljubljani, spal bom v postelji, tudi pravi tuš si bom spet privoščil, ne vem kdaj bo spet naslednja možnost oz. kdaj naju bo z Boštjanom spet kdo odvlekel k sebi domov, ker ga bo zaskrbelo za najino higieno.
Se vidimo jutri ob 17h na Betajnovi (Vrhnika) in jo 17:30 mahnemo k Zavetišču na Planini nad Vrhniko, nastop na vrhu bo ob 19h