No tags yet.
Zbudila sva se na parkirišču na Razdrtem kako uro pred zborom. Prvi pohodniki so že šli mimo Balkan Campers Jerryja, da bodo zagotovo pri Vojkovi koči ob dogovorjeni uri. Midva se nisva pustila motit, postregla sva si s palačinkami in se pripravila za pot. Medtem se je parkirišče lepo polnilo in vedno več ljudi naju je prišlo pozdravjlat k Jerryju. Monika je pripeljala Šumija, Anko in Niko, moje veselje, potem pa z avtom odpeljala stvari na vrh.
Malo čez pol deveto smo krenili proti vrhu in šli še mimo dveh povsem polnih parkirišč, na enem je z avtobusa priskakljalo cel kup pohodnikov. Danes bo res dobra žurka na vrhu, pomislim in nadaljujem po peščeni poti. Nika je ves čas ob meni. Padem v debato z dvema poznavalcema Nanosa in mi je jasno, da bo pot spet hitro minila.Poti se razdelita na lažjo, daljšo, položnejšo in strmejšo, po kateri prideš na vrh hitreje. Šumi in Anka sta se odločila za težjo varianto, vsa čast, iz komika sem naredil pravega pohodnika in danes se mi njegov vzpon na Kredarico ne zdi nemogoč.
Z Niko greva po daljši poti, Boštjan je z nami na kameri, danes pa še okrepitev Uroš Skaza, ki je dodal današnje fotografije.
Nekako se mi zdi prav, da se priklopim počasnejši ekipi, saj sem tako obljubljal, Nanos pa sem že tudi tolikokrat pretekel, da mi ne bi pomenilo prav nič, če pridem na vrh pol ure prej.
Pot je na začetku res precej položna, vendar se vseeno mora tudi vzpeti, saj vendar hočemo prit na vrh.Izkoriščamo razglede za slikanje in hoja po gozdu je prav prijetna. Ni nam vroče, pa tudi vetra ne čutimo. Ko pridemo do križišča s potjo iz Podnanosa, srečamo Roka Nemca, vodjo projekta Gremo v hribe pri pivovarni Laško in do vrha pot nadaljujemo skupaj. Takoj opazim označevalne trakove, ki so ostali od prejšnje sobote, ko smo tukaj tekli UTVV (Ultra trail Vipava Valley – zapis o tem teku vam še dolgujem, definitivno ga napišem v bližnji prihodnosti, ker si ta tek to zagotovo zasluži). Odločim se, da poberem, kar je ostalo in kmalu ugotovim, da so to prav vsi trakovi. Tudi Rok in njegov prijatelj mi pomagata. Poberemo celoten del trase do stolpa in opravimo delo metle.
Veter nas lepo prepiha in čeprav imamo dobre vetrovke, nam gre precej na živce. Zato smo toliko bolj veseli, ko pridemo do stolpa na vrhu in okoli njega do Vojkove koče, od koder nas že nekaj časa napada zvok harmonike. Moderator današnjega skupnega dogodka, oz. enega od treh glavnih Gremo v hribe dogodkov (Sledita še Menina planina in Mariborska koča na Pohorju), nas pozdravi in že se zapleteva v pogovor.
Potem povabim vse prisotne, ki jih je res veliko, saj nam je danes zelo naklonjeno tudi vreme, da izvedemo skupinski skok. Na srečo imam mikrofon in ljudje res lepo sodelujejo.
Pozdravim Mašo Meden iz agencije Sport Media Focus, ki je v zadnjih dveh mesecih številka 1 v mojem imeniku, zaenkrat naš skupni projekt lepo teče, čeprav smo v preteklosti Rok, Maša in jaz kakšno stvar razumeli vsak po svoje. Narava dobrih projektov, bom rekel.Moderator in Andrej, za katerega kasneje izvem, da je prvi pevec skupine Big Foot Mama in padeva v dolgo glasbenozgodovinsko debato, izvedeta nagradno igro, potem pa smo že na vrsti mi. Moderator povabi ljudi bliže, potem pa to ponovi še Šumi in kar nekaj se jih dejansko zbere pred našim improviziranim odrom, ostali pa se odločijo, da bodo program stand-up komedije spremljali od strani ali pa se ukvarjajo s svojimi otroci, ki jih najbolj zabava predvsem kozorog Zlatko.
Šumi tokrat rabi 2 šali, da jih dobi, potem pa so spet njegovi in mu dobesedno jejo iz roke. Blaž Curk – Luka (očitno je dobil to umetniško ime, po tem, ko sem ga že vsaj desetkrat napačno napovedal na nastopih) je imel malo več problemov, malo zaradi neizkušenosti, malo zaradi bolj črnega humorja. Vendar se je domačin iz Podnanosa vseeno dobro držal in ko je napovedal moj nastop, je završalo.
Počutil sem se precej zvezdniško, ko sem videl, da ljudje tokrat res stojijo pred menoj zaradi mene. Komiki garamo za take nastope, pri katerih nam je publika res naklonjena. Od prve do zadnje šale sem popolnoma užival, vmes improviziral, si izmislil novo šalo, vse je teklo kot namazano ... Ko sem se na koncu poslovil, sem imel občutek, da bi me še poslušali. Upam, da jih srečam kdaj v 10ki ali mogoče na festivalu Panč, saj sem imel vseeno spet občutek, da je velika večina prvič spremljala tak nastop.Ponovno sem jih povabil k dobrodelnosti in danes je okoli mize z majicami in škatlami cel čas dogodka bila kar lepa gneča. Čimveč takih dogodkov in čimveč zbranega denarja za Botrstvo si želim.
Sledi pospravljanje in zaradi lepega vremena se nam nič kaj ne mudi v dolino. Slikam se z novimi oboževalci vseh starosti, slikam se z Zlatkotom, posnamem celo kratko video vabilo v znakovnem jeziku za gluhe in naglušne, ki bodo upam še večkrat in v večjem številu prišli z nami v hribe.Tik pred odhodom se pred mano pojavi Uroš iz Giga, lokala v katerem gostuje naš klub smeha 10ka, s svojimi prijatelji. Okaram jih, ker so zamudili in jih pozovem k donaciji. Vsi prispevajo in spet sem vesel, ko si predstavljam še en zadovoljni otroški nasmeh in iskrice v očeh.
V dolino greva z Niko sama, vsi ostali so že odšli in pot poteka relativno nerazburljivo. Prehitevamo se s sestrama, od katerih je ena gluha in črnobelim psom, sonce nam sije v obraz in vsi smo zadovoljni.
Pred seboj praktično že vidim kombi, mogoče je do njega še 200 metrov, ko z desno nogo stopim v luknjo in gleženj mi popolnoma obrne. Začutim močno bolečino in kriknem, nato pa se sesedem na tla. V gležnju žge, pred očmi se mi odvije slika naslednjih 28 vzponov, ki bodo zdaj muka, primem se za glavo in sem za trenutek nesrečen. Nežna roka me poboža po obrazu in vrne v normalno stanje. Nimam kaj, treba je vstat in it do konca poti. Zdaj je gleženj še ogret in ne čutim močne bolečine, čutim pa mehkobo ob dotiku tal, ki mi je znana od zadnje poškodbe pri spustu s Polhograjske Grmade.
Pri kombiju snamem nogavico in precej velika oteklina me pozdravi. Namažem s hladilnim gelom za začetek in sezujem še drugo nogo, da bo zgledalo zanalašč. Boštjan mi skoči po led v bližnji lokal in naslednji dve uri posvetim hlajenju otekline do podhladitve. Pridružita se nam Oskar in njegov idrijski prijatelj, spijeta pivo in nagovorim ju, da mi gresta po krompir v trgovino, preden se z avtom vrneta na hrib po otroke in ženščad.
Sledi kuhanje špinače iz kopriv in ker oteklina še kar ne izgine, narišem smajlija nanjo in sem zadovolnejši, tudi po špinači s pire krompirjem se počutim polnejšega.
Boštjan si želi ogledat nogometni derbi med Mariborom in Olimpijo, zato poiščemo lokal na Igu, kjer se naše potovanje počasi zaključuje.
Vidimo se spet jutri zjutraj v Iškem Vintgarju, od koder se ob 8:30 povzpnemo na Krim.