Zapisi komika, ki teče

Hecno je bilo vstat na Muljavi in si pripravit zajtrk doma. Dolgo časa sem se obotavljal, če naj se sploh odpravim v to smer in šele pozno ponoči legel na kavč. Tako, za par minut. No, postelja je ostala nedotaknjena. Zmetal sem stvari iz kombija in jih pospravil nazaj, dve majici sem pustil doma, ostale stvari so tako bile oprane in jih bom mogoče potreboval. Prepričan sem, da imam čisto preveč stvari, ampak bolje bit pripravljen na nekaj, kar se ne bo zgodilo, kot nepriprav

Zbudil sem se sam, kar zanimiv občutek, jaz in Jerry. Hotel sem se zapeljat do prvega lokala, kjer bom kot vsak dan počakal na fotografije in napisal tale zapis. Vreme je bilo kislo ko sam hudič, izmenjevala sta se rahli in močni dež. Ampak nekako se vedel, da se to ne bo nadaljevalo cel dan. Čeprav je napoved govorila drugače, sem vedel, da bo dež ponehal. Teden dni je za mano, danes je 8. pohod v hrib. Razmišljam o pomenu svojega početja, razmišljam o vsem, kar sem potegnil

Kako lepo je bilo zaspati ob tebi, se zjutraj zbuditi čist in naspan. Ljubljana ni bila del popotniškega plana za teh 33 dni, ampak tako izjemo si z veseljem še privoščim. V pisarni sem se sicer počutil, kot da sem pobegnil z dopusta in čeprav šele po 6 dneh, je vse bilo tako nekako tuje. Kot da bi se človek sprogramiral na 33 dni iskanja interneta po lokalih in sedenja v temačnih kotičkih s kabli navitimi okoli nog. Seveda za pisanje tega bloga, drugače mi je življenje v Jer

Boštjan je ponoči odšel spat v Ljubljano, meni se je v Jerryju pridružila Nika in nisva rabila dolgega telefonskega pogovora, da bi lahko zaspala. Zjutraj naju je zbudil avtomobil, ki je parkiral poleg naju, praktično v našo jedilnico. Kar hecno, pri ogromnem praznem parkingu, je izbral ravno to mesto, očitno se res ne vidi, da so v Jerryju prebivalci. Najprej pogledam gležen in zgleda kot da je oteklina čisto malo usahnila. Je pa okoli gležnja rahla modrica. Poskusim zavrtet

Zbudila sva se na parkirišču na Razdrtem kako uro pred zborom. Prvi pohodniki so že šli mimo Balkan Campers Jerryja, da bodo zagotovo pri Vojkovi koči ob dogovorjeni uri. Midva se nisva pustila motit, postregla sva si s palačinkami in se pripravila za pot. Medtem se je parkirišče lepo polnilo in vedno več ljudi naju je prišlo pozdravjlat k Jerryju. Monika je pripeljala Šumija, Anko in Niko, moje veselje, potem pa z avtom odpeljala stvari na vrh. Malo čez pol deveto smo krenil