No tags yet.
"A si se spočil, al se boš na tekmi," je sms, ki mi ga je poslala Alenka in ga glasno preberem, da se vsi v avtomobilu nasmejimo do solz.
Z mano v avtu sta dva Korošca in en Notranjc, dialekti se mešajo in izvabljajo sila zanimive poglede. Navadili se bomo. Še pred startom bomo govorili en jezik, jezik ultramaratoncev, ki gredo na pot v neznano, na preizkušnjo svojih fizičnih in psihičnih sposobnosti.
"Nimam pojma kje sem ... Ponoči so me eni tipi na čudn način ugrabli (naredili svojo okrepčevalnico - prave nismo našli) in mi dali neko drogo v čaj ... V nekem momentu sem pobegnil in se skrival z nogami v vodi do jutra in po moje sem kej nakopal ... zdaj sem pa malo više šel po signal ... Probam kontaktirat organizatorja, on me bo našel po čipu. In seveda mu je treba celo zgodbo povedat ... pizda sm jezn, ratalo bi mi ... Ps: v redu sem." Ta sms ni izzval smeha na obrazih ljudi, ki so ga dobili. Oskar in Nika in punce v pisarni. Te so se besno lotile raziskovanja proge in moje sledi, ki jo je puščal čip ..
Ampak gremo na začetek, ta je star zdaj že več kot eno leto. Septembra 2018 me je Oskar opozoril na najdaljši italijanski (tudi evropski) ultra trail AVP 501 (501 km in 30000 D+) in takoj sem se navdušil, brez najmanjšega treznega premisleka in brez najmanjše ideje o tem, kakšna je lahko razlika med 100 in 500 kilometri. Še istega dne se je oglasil Kristi in začel malo mirit strasti, predlagal je, da pojdimo raje najprej (ne vem če je rekel najprej, jaz sem tako slišal) na Swisspeaks.
Kliknem na link in ošvrknem dolžino, z višinci se veliko ne ukvarjam. V tistem trenutku še ne tako zelo narobe, na sami tekmi pa je tej aroganci sledil mrzel tuš spoznanja. Pa saj sem vedel, da so višinci izjemnega pomena, ampak da na taki tekmi štejejo več kot dejanska dolžina, tega se nisem zavedal. Kliknem na stran za prijave. Vidim znesek. S telefonom preverim stanje na računu in že izpolnjujem prijavnico. Še isti dan sporočim Kristiju in Oskarju, da sem prijavljen na tekmo in upam, da se bosta čimprej prijavila tudi onadva.
Nekaj tednov pred dejanskim datumom sem edini prijavljeni Slovenec in potem končno kliče Kristi z dobro novico. Občina Črna na Koroškem in njena županja sta rešili problem financiranja in očitno greva oba. Kmalu se nama pridruži še Toni Lekše, za oskrbo vseh treh pa bo skrbel Peter Vujevič.
Za trening smo oddelali K24 ultra trail in tam sem izvedel, da sta se na tekmo prijavila tudi Anja in Tomi Klančnik, z njuno oskrbo Simono nas tako proti startu potuje 7, 5 tekačev in dva spremljevalca. Lepa številka.
Debate v avtu so bile tekaške, zelo kmalu sem popolnoma utihnil. Ob meni so bile izkušnje. Ob Toniju in Kristiju sem popolen newby, rookie, začetnik. Toni je bil že 14krat na Mont Blancu. Al je rekel 16x. Švicarske Alpe ima tudi v malem prstu, cesto pozna, ve kje moramo zavit in kje se ne splača, ker bo dražja cestnina. Pojma nimam, kam se podajam. Vem samo, da bi moral malo odspat. Ampak itak ne morem nadoknadit zamujenega, za mano je dolgo in naporno festivalsko poletje. V nogah in glavi še vedno posledice pretečene Jugoslavije. Predvsem asfalta. Neskončnega asfalta.
Ustavimo se na pumpi in filam se s hidrati. Testenine po havajsko (kilogram testenin s paradižnikom, veganskim sirom, suhimi brusnicami in ananasom). To moram pojest po poti za nafilat s prvo energijo in nekaj zaloge za na pot.
Zgrešimo odcep. Morda pa Toni le ne pozna vseh poti. Čeprav je res, da na napako opozori pred aplikacijo. Ta preračunava, vedno bo našla pot do cilja. Ampak nam se zdaj že mudi. Čeprav smo startali zgodaj, zdaj lovimo prvi limit. Limit za prevzem startnih številk, ki je ob 18h. Ne vem še, da je to samo eden od limitov, ki ga bom lovil v naslednjih dneh. Daje me nervoza.
Klančniki kličejo, če poberejo še naše startne številke, ampak tudi oni še niso tam. V klanec jih ujamemo, začnejo se prve težave z avtomobilom, ki je preveč naložen. Ni dovolj treniral.
Prispemo nekaj minut pred zaprtjem, zadnji smo, ki dobimo svoje startne številke. Ponavadi me take stvari ne motijo, tudi čez ograjo sem že skakal, da sem ujel številko, ampak tokrat sem vedno bolj nemiren.
"V Švici se ne sme spat zunaj, lahko pa postavite šotor malo bolj v gozd, da vas nihče ne vidi in bo v redu za en dan. Ampak tega vam jaz nisem rekla," je bila prijazna prostovoljka. Nekako smo računali, da bomo lahko prespali v športni dvorani, čeprav so informacije na spletni strani govorile drugače.
Pristanemo v campu, kjer je še nekaj tekačev. Nihče nas ne ustavi, ko gremo mimo recepcije, zato se najprej lotimo postavljanja šotorov. Sledi hrana in zadnje priprave.
Anja in Tomi sta sprintala celotno progo in jo sestavila. Razgrnjena je očitno večja od mene.
Všeč mi je vagon sredi campa in ker so vrata odprta, kmalu postane naš zadnji kotiček pred spanjem. Tu lahko napolnimo baterije, pošljemo zadnja sporočila v Slovenijo, ker je v vagonu tudi internet in se celo malo pogrejemo, ne zmanjka pa tudi časa za šalo. Danes nam je še do šale.
Spoznamo Irino in Aleksandra iz Rusije. Vesela sta, da lahko z nami delita vagon. Pa saj ni naš. Vseeno sta vesela. Noč je mrzla, ampak spalne vreče so tople, tla so trda, ampak hrbet je navajen. Zbudimo se v rosi, veseli, da nismo sledili prvi ideji, da bi prespali kar brez strehe nad glavo. Zbudili bi se premočeni kot miške in verjetno nesrečni še pred dejanskim startom.
Sledi preizkušanje opreme za kuhanje in še zadnje pakiranje. Že tretjič sem vse stresel iz nahrbtnika in ponovno zložil. Včeraj smo dobili tudi 50 litrske torbe, ki jih je treba pametno napolnit, da bo na tranzicijskih točkah vedno dovolj opreme za nadaljevanje. Kaj daš not, nimam pojma.
Kamp zapustimo pred deveto, ko se odpre recepcija. Lepo po balkansko smo se izmuznili plačilu. Nismo ponosni na to, je pa vseeno dober občutek. Al smo pa malo ponosni na to, ampak ni tako dober občutek. Ne vem. Smo pa prihranili 30€ na osebo. Ampak saj tudi nismo naredili neke škode.
Na startu v Oberwaldu je vrvež. 300 tekačev, ki se izmenjujejo pod startnim lokom in skušajo narediti kako zanimivo sliko. Čeprav je startni lok brezvezen, sponzorski, nevšečen, tudi mi pademo pod skušnjavo. Je treba imet sliko s starta. Sam, v dvoje, vsi skupaj ...
Poskušam najt miren kotiček v dvorani, da zmeditiram svojih obveznih 10 minut, v katerih si vizualiziram pot in končno tudi cilj. Čeprav ne vem, kako zgleda, mi to n avsaki tekmi zelo pomaga. Zmoti me Kristi, ki me kliče na skupinsko fotografiranje. Spoznam kanadčanko Heleno iz Montreala in na hitro izmenjava nekaj besed. Ugotoviva, da sva nekaj časa živela v isti četrti, kako je svet majhen.
Vremenska napoved ni slaba, ni pa najboljša. Obljubljajo nam kar nekaj deževja in na vrhu seveda sneženja v prvih dveh dneh, potem pa naj bi se normaliziralo. Treba je pripravit dodatno zimsko opremo in na prvi tranziciji bodo preverjali, če smo jo dodali v nahrbtnike.
Deset sekund pred deseto začnemo odštevat v francoščini in med glasnim navijanjem se poženemo med lesenimi hišicami, potem pa kar hitro v klanec. S Kristijem začneva nekje v sredini kolone, začetni tempo držim z njim, prepričan sem, da bi sam začel prehitro. Ampak tudi on je začel zelo hitro.
Na začetku še opazujemo lepo urejene hišice ob poti, kasneje nas tudi te ne bodo več zanimale, z mislimi bomo uprti sami vase.
Asfalt se hitro konča in že smo na kozji poti, ki se precej strmo vzpenja. Starta ne vidimo več in lesenih hišic tudi ne. Tudi nas več ne zanima, pogled je uprt naprej, proti cilju, no al pa vsaj proti prvi okrepčevalnici, nekakšnemu vmesnemu cilju.
Kakor smo šli gor, tako gremo zdaj dol, le veliko hitreje. Mehur me za trenutek ustavi in izgubim Kristija. Ujamem ga v Ulrichenu, kjer si je na hitro privoščil Radler.
Odlično založena miza mu ni bila dovolj, suho in sveže sadje, slano in sladko pecivo, čaj, navadna in mineralna voda, sir in suhe mesnine ... Če bo tako do konca, bo super.
Simona in Peter me že na daleč pozdravljata in obveščata, da je Kristi tukaj. Mi trije imamo za support Petra. Na prvem mestu je to Kristijev support, ostalo bomo videli sproti. V začetni fazi smo še bolj skupaj.
Odložim palice, da nalijem vodo v bidone, zagrabim pest rozin in šibam dalje. 500 metrov kasneje me ujame Francoz in mi kaže na roke. Prazne ... Se že vračam po palice, Kristi pa mi medtem pobegne in za nekaj časa ostanem sam.
Prvi dvig nad 2000 metrov proti Moussmatu in za njim Schassmatu mi že data po gobcu. Prvi tekači me začnejo prehitevat, prestavit moram v nižjo brzino in loti se me prva slabost. Poskušam spremenit dihanje, poskušam zrigat slabost iz sebe, ne gre.
Na srečo se teren obrne in proti naslednji okrepčevalnici v Reckingenu gremo spet precej strmo navzdol. Ujame me Toni in nekaj časa tečeva skupaj. Strinjava se, da sem prehitro začel, čeprav se mi res ni zdelo tokrat. Ampak posledice kažejo resnično stanje.
Pred naslednjo okrepčevalnico me dohitita še Tomi in Anja in v Reckingenu smo spet vsi zbrani. Slabost poskušam rešit s slanimi presticami in Coca colo, to pijem skoraj izključno na tekmah, ampak nikoli tako zgodaj.
Pri odhodu gremo mimo table, ki napoveduje hudo nevihto v večernem času. Nihče ni navdušen, ampak prav dosti si pa tudi ne belimo glave s tem, razmere bodo za vse enake. Startamo skupaj, poskušam jih lovit v klanec, ampak kot da bi imel zategnjeno ročno zavoro. Ne morem jih dohajat, zato upočasnim. Sledi varljiva ravnina, ki napoveduje težak vzpon.
Simona gre del poti z mano, potem se obrne in gre lovit naslednjo okrepčevalnico. Pot z avtom naokoli je precej daljša in zahteva precej potrpežljivosti.
Mi zavijemo desno v klanec. Pot gre strmo navzgor in dobesedno zaletim se v krave, ki stojijo na poti. Jaz ne morem okoli, one pa tudi nimajo neke želje, da bi se mi umaknile na tej strmini, pa čeprav jih pastir zadaj preganja v dolino. Počasi se le sporazumemo in ko vmes poseže še razigrani pastirski pes, se le premaknejo in me spustijo mimo prosti Chumeffurgu (2656).
Pot proti vrhu je pravi mali pekel, glavo si poskušam razvedrit na različne načine in pozabit na strmino, v katero grizem. Pomaga dećko, ki gre mimo mene z ukulele privezano na palico. Na startu sem ga že videl igrat in zdaj sem se spomnil na to. Ko prilezem do vrha, ravno zaključuje svojo pesem in odhaja dalje. Car.
Vročina pritiska in skoraj bi si želel krajše nevihte. Nekaj manjšega, ne prehudega, samo da se malo shladi.
Naslednjo okrepčevalnico zagledam že od daleč in zapodim se proti njej. Ampak ker je treba slediti zastavicam, je seveda treba it še malce naokoli, da ne bo tako preprosto.
Najem se krekerjev in napijem slane juhe, ki pomiri želodec. Pa ne le želodec, tudi mene, ta nepredvidena slabost je bila cela sitnost. Sicer sem jo z dihanjem uspel tlačit nekam v sebe, ampak preprosto se nisem mogel zbrat in uživat.
Zapodim se navzdol po hribu in brez slabosti spet začnem uživat. Za mano je dober maraton in noge že čutim, ampak to bo zelo kmalu v redu, če se slabost ne bo povrnila in bo glava lahko spustila uživanju, da se naseli vanjo.
Preden pridemo v mesto Fiesch, nas čaka en doooolg viseč most, na katerega se zapodimo in seveda mi spet skoči v želodec. Končno sem se rešil slabosti in upam, da mi tole ne bo spet vsega pokvarilo. Pritisnem na gas, da bo hitreje konec in s tem verjetno naredim malo večjo dramo skupinici za seboj, ampak bolje jaz njim, kot oni meni.
Po stopnicah navzgor, čez tunelček, še malo stopnic, potem pa po asvaltu navzdol in pred seboj zagledamo dvorano, v kateri je prva tranzicija. Pred vrati so Toni, Anja in Tomi. Razveselim se jih in začnem peti "kdor ne skače ni Slovenc". Oni počasi odhajajo dalje, nahranjeni in spočiti, jaz se šele lotim tega.
Topla hrana paše, še bolj pa solata. Simona mi naloži enega in drugega in napolnim svoje zaloge, potem pa se zleknem kar na stole in zaspim za dobre pol ure.
Nadaljujem v trdo temo. Pot začneva z Japonko in skupaj iščeva prve zastavice, ki naju odpeljejo iz mesta naprej v noč. Do naslednje okrepčevalnice je 20 kilometrov in zelo konkreten vzpon. Zavedam se, da bom noč preživel na poti do nje in upam, da sem si s hrano dovolj opomogel.
Pod nadstreškom in pred njim v deke zaviti počivajo tekači. Tudi mene premami ležslnik in starejši gospod me pokrije z deko, ampak ne ostanem dolgo. Napijem se tople huje in poskušam vase spraviti čimveč trde hrane. Poiščem WC in ugotovim, da so notri postelje. Če se uležem nanjo, je konec, pravi eden od ekipe. To ne ustavi Kitajca ob meni, vrže se na posteljo in ostane tam. Ne vem, mogoče ni dobro razumel, upam da mu bodo vendarle pustili naprej, če se izkaže tako. Nekateri si oskrbujejo žulje v kotu, jaz ne pomislim niti, da bi si sezul čevlje. Raje nadaljujem dalje v noč, ki se počasi svetli.
Ogromno polje kamnitih gmot, ki se premikajo, ni prijetno sprehajališče in vesčas je treba pazit na gležnje. Počasi se premikam in iščem pravi kamen, na katerega bom stopil.
Vsake toliko so kamnite gmote zložili in iz njih naredili malo bolj urejeno pot in tukaj lahko korak pohitrim, na trenutke tečem, celo poskakujem ...
Prečiti je treba ledeniški sneg in na srečo je pot precej lepo shojena, da ne drsi v dolino in ker je bilo že prej mogoče videt hiško, v kateri je okrepčevalnica, sem se kar malo hitreje pognal proti njej.
Medtem ko na okrepčevalnici filam zaloge in predvsem spet skušam nafilat svojo energijo, prostovoljci že počasi pospravljajo. Očitno sem precej na repu kolone, ki se je od starta do tukaj že precej skrajšala. Veliko ljudi je odstopilo in tako sem počasi pristal v zadnji deseterici. Dohitita me 2 Francoza, Kitajec in Rusinja in treba bo it naprej.
Kamnite skale zamenja lepa travnata pokrajina in spet je užitek tečt navzdol in pritiskat na vso moč navzgor.
Drugo tranzicijo vidim že na daleč, temni se že in velika razvetljena okna vabijo k sebi. Ampak pot do nje ni tako preprosta, zdi sa da ovinkov nikoli ne bo konec. V gozd in na drugi strani ven, po travniku navzgor pa spet po poti navzdol, na cesto in v dolino proti mostu, čez most in spet malce v klanec. Ko že misliš, da si tam, te pri cesti čaka prostovoljec in ti pove, da imaš še kak kilometer.
Zato sem se je res zelo razveselil, ko sem končno pritekel vanjo. Takoj me obvestijo, da sta šla Kristi in Toni že naprej, Anja in Tomi pa še spita in bosta tudi kmalu odšla.
Hrana tukaj ni tako posrečena kot na prvi tranziciji, ampak pojem kar je in zamenjam postelje s Klančniki. Poskušam zaspat, ampak okoli mene je vesčas nek vrvež. Tekači prihajajo in odhajajo. Šele ko pride čas za odhod, se mi oči zaprejo in dam jim še 15 minut.
Druga noč je bolj hladna od prve, ampak še vedno imamo srečo z vremenom. Vse napovedane ujme in nevihte so šle okoli in mimo nas, mi ostajamo precej suhi, z izjemo sitne meglice, ki nas hladi. Če tečeš bolj na repu kolone, tečeš veliko ponoči, ker ti limiti ne pustijo drugače, zato je dobra lučka ključnega pomena in potem si toliko bolj vesel okrepčevalnic, kjer je svetlo in toplo, posebno če so to lokali, ki ponudijo svež topel čaj.
Na tej naseldnji sicer niso govorili kaj dosti, saj je bil njihov jezik omejen na tistega tretjega švicarskega, ki ga še sami ne razumejo. Tako sem rabil kar nekaj časa, da sem jim razložil, da rabim vročo vodo, da si naredim juho, ne vem, kako so si drugače predstavljali.
Nadaljevanje me razjezi, trikrat grem okoli gostilne in kar ne najdem poti naprej. Moram se vrnit in vprašat, pa tudi mladi prostovoljci niso najbolj prepričani. Tekmovalca pred mano sta se poigrala z nami, ki smo še ostali za njima. Zastavice pod cesto, ena v smeteh, eno pa vidim v roki ... Zdrvim mimo in šele potem razmišljam, da bi to lahko bilo povezano. In sem besen. Ko kasneje vidim, da sta tekmovalca odstopila, sem boljše volje.
Ko pritečem v vasico v dolini, je že jutro in razveseli me pogled na lame ob cesti. Kar lepa čredica se jih pase za ograjo. Hitra slika in gremo dalje, vesčas imam ta občutek, da se mi mudi. Mudi dalje v hrib, v strmino, pred mano je najvišja točka tekme, 2892m visok Augstboardpass.
Dohiti me Francoz, ki me takoj spomni na Oskarja. Kratke hlačke, krtka majica in nahrbtnik, v ušesih pa techno glasba, ki ga je gnala naprej. Ko sva prispela na okrepčevalnico Jungo ob ribniku s sijajnim razgledom, pa je najprej naročil pivo in prižgal cigareto. Ne vem, kako jim uspe, jaz se že brez katrana v pljučih dovolj mučim.
Za trenutek se zleknem na ležalnik, da se pogrejem na toplem soncu dokler me oskrbik koče ne opozori na nevarnost tega početja in grem raje dalje. Imeli so odlične čokoladice in vzamem si jih par za na pot, da bom lažje pregural do naslednje okrepčevalnice. Premalo jem, to je jasno, v bidonih pa imam že nekaj časa samo vodo, ker mi vse ostalo prej ali slej postane ogabno.
Dohitim skupino gornikov, ki so se odpravili na enega od bližnjih tritisočakov (ja pa si ti zapomni ta imena). En drugega vzpodbujamo do vrha prelaza, kjer jih prosim za sliko, potem pa pot nadaljujemo vsak v svojo smer.
Prehitita me še dva tekača in v tem trenutku še ne vem, da sem zadnji na progi, ker so vsi za mano odstopili. Vseeno se poženem za njima v dolino preko potočkov, ki žuborijo praktično eden čez drugega. Mah jih bom že ujel. Vsedem se kar na tla in si natočim sveže vode v bidone.
Pogledam proti vrhu in proti meni teče ena punca. Ampak res teče, teče kot da je šele na vrhu tega hriba vstopila v tekmovanje. Ko se mi malo bolj približa, vidim, da ima povsod na sebi zataknjene zastavice, nekaj pa jih še drži v roki in hiti pobirat preostale. Čakaj, metla. Se pravi sem zadnji. A sem v težavah? Ne ne, časa je še dovolj, greva ...
Vse do okrepčevalnice bežim pred njo. In ja, ona je pravkar vstopila v tekmo in tudi teče samo do naslednj okrepčevalnice, kjer se njeno delo konča. Zato tak tempo.
Okrepčevalnica je čakalnica za krave, ki čakajo na molžo. Očiščena sicer, ampak vonj seveda ostane. Ampak ponujajo pa najboljšo možno hrano za nadaljevanje tekme. Mislim, da se je reklo ratil, stopljen sir preko kuhanega krompirja in jajca. Hitro zbašem vase in nadaljujem pred dvema tekmovalcema, da ne bom več zadnji. Ne bi rad celo pot bežal pred metlami, ni dobro za psiho.
Že na vratih me tudi pričakuje red bull s številko 150. Hvala Peter za tole super idejo, tole mi je dalo energije za naslednje vzpone in spuste.
Pot nadaljujem z meglico, ko pa se ta razkadi, nas spet pozdravi popoldansko sonce.
V Zinalu si najprej privoščim dobro večerjo z lečo, nato pa konkretno masažo nog. Medtem ko čakam na masažo, pristopi mlada zdravnica in mi predlaga ureditev žuljev. Nisem jih kaj dosti čutil med tekom, zdaj po tuširanju so kar privreli na dan. Zgleda se ne smem več tuširat, človek dobi žulje od te tekoče vode. Sledi oskrba. Kako sem skočil in zavpil. "Ja, to je brom, nisem vedela, da ne veš. Ubije žulje od znotraj navzven, jih posuši." Ma ubilo bo mene od znotraj navzven, če boš takole brez napovedi. Drugi je manj spekel, ker sem bil pripravljen nanj.
"oooo gleeej ga ... tukaj je še en mali," je uživala ob mojem trpljenju
Za nagrado sem dobil še kinezio trakove na kolena, čeprav je rekla prej, da že nekaj časa ni večna delovnem mestu in imam srečo, da sem se ji zasmilil, ko je videla moje žulje.
"Tole so pa full boljši tejpi," rečem Simoni, ko vidim, kako dobro se prijemajo na kožo. Zdravnica začne grdo gledat.
"Kaj?"
"What do you mean bullshit tapes?"
"no no, boljši means better ... not bullshit." Kar ni se pustila prepričat, ostala je užaljena do konca.
Do limita je uro in petnajst minut, do takrat moram zapustit tale prostor. Rusinja odhaja brez spanja, jaz vseeno probam zapret oči. Eno uro lahko spim in potem hitro odidem dalje. Ampak prostovoljci me zbudijo že prej in utrujen odhajam dalje.
Ob poti so prežvečene zastavice in čreda krav, ki buljijo vame. Verjetno ste opazili povezavo. Kar nekaj časa tečemo preko pašnikov, ki so pozimi smučišče in upamo, da gremo prav, saj so krave v zastavicah prepoznale nekaj užitnega, njihov drugi želodec pa očitno ne. Za mano je večja skupina tekačec. Ne vem, kdaj sem jih prehitel, ampak zdaj se mi približujejo. Tudi zato, ker ne iščejo zastavic v travi in menjajo teličkovih oči za odsevnike in tudi zato, ker sledijo moji lučki in sekajo ovinke na poti.
Z vrha se dobro vidi osvetljeno hiško, ki predstavlja naslednjo okrepčevalnico, ko pa pot zavije, spet ne vem, koliko je še do nje. Zdeluje me utrujenost, mraz mi pritiska na obraz in tudi če bi želel dodat malo brzine, ne morem, pa čeprav gre precej strmo navzdol.
Vstopim v hišo in toplota me v trenutku uspava. Dobim svoje mesto na kavču in porcijo makaronov, nato pa za trenutek ugasnem.
Zbudi me metla številka dve, ki vstopi v hišo. Neeeee ... spet bom bežal. Pomiri me. On ostane tukaj, naslednji pride šele čez kako uro. No prav, čakal ga pa ne bom. Z Nizozemcem, ki se je odločil, da bo zaključil tekmo na naslednji tranziciji, nadaljujeva pot. Poskušam ga prepričat, naj še malo nadaljuje, saj mu gre čisto dobro. Nič ga ne boli, ni poškodovan, samo v glavi se ne more prepričat, da bi nadaljeval. Samo še do naslednje tranzicije, potem bo zaključil svojo pot. Tam ga čaka žena in bosta raje od daleč spremljala potek tekmovanja.
V temi sicer ne vidim lepot okoli sbe, ampak nekako si poskušam priklicat dnevne utrinke nazaj v glavo, ker je ponoči res sitno. Ampak tudi noč ugasne in dan se prižge in spet je lepo okoli mene.
Pod mano so veliki senčniki in razveselim se okrepčevalnice, ampak prezgodaj, izkaže se, da gre za hotel in pred njim se gostje nastavljajo sončnim žarkom.
Zgrešim okrepčevalnico, ker so bile na cesti tako slabe oznake. Iščem jo po mestu, ko vijugamo od ulice do ulice, se vračamo na glavno cesto pa spet preko travnikov na drugo stran. Vsaka hišica bi lahko bila prava, oznake pa nas kar peljejo dalje. Ko se pot obrne navzgor in začnemo gristi v klanec, rečem Francozu ob sebi: "Ampak rekli so, samo navzdol." Tako hecno se zasmeji, da mi je takoj jasno, da nekaj ni v redu, zaskrbi me, da sem zgrešil okrepčevalnico in kličem Perota, da se prepričam in ugotovim, da sem že daleč naprej.
Pokličem organizatorja in ta mi pravi, naj nadaljujem do naslednje okrepčevalnice, da ni nič narobe, če sem to zgrešil. Verjetno nisem bil edini, ki je odšel mimo, saj je bilo res slabo označeno.
Spet me prehiti Dominik aka Oskar in mi ponudi nekaj svoje vode. Ne potrebujem je, saj bo okrepčevalnica spet kmalu in do tja še imam nekaj svoje zaloge. V ritmih njegove glasbe skupaj lezeva v klanec.
Naslednja okrepčevalnica je kasneje, malo višje gor pod šotorom. Zgleda slabše kot v resnici je. Ponujajo vrhunske švicarske sire in domač kolač, predvsem pa so spet izjemno prijazni.
Drvim po hribu navzdol in spet ujamem Irino. Ko prispeva v vasico, me ne preseneča več, da gremo najprej čez most in nekaj časa v napačno smer in potem spet v hrib, čez travnik, skozi gozd, nazaj čez most in spet po drugi strani ponovimo vajo.
Na cesti srečam Simono in Petra, ki mi ponudita pijačo. Saj ne rabim, okrepčevalnica je tukaj pred nama, nekaj 100 metrov. Po uri sem itak že nekaj časa tam.
Simona mi pokaže hotel nekje visoko nad nami, čisto na vrhu betonskega jeza. "Samo še do tja morata." Pogledam proti Irini i čeprav ona govori rusko, je zelo dobro razumela, kaj je rekla Simona. Jaz nisem hotel. Vzel sem kot šalo.
Simona in Peter sta morala hitro naprej, reševat avtomobil, ki je bil v slabem stanju. Ribanje, kuhanje, pa dobro, a zdej vsak že hoče v masterchefa al kako. Midva pa strmo navzgor proti hotelu. Dve uri načrtovanega počitka je vzela pot.
Za hrano je bil čas, za tuš ga je zmanjkalo. Še dobro, vsaj ne bom dobil žuljev. Zaspal sem kar z glavo na mizi in žlico v roki, oblečen samo v spodnjice, ko je prišel tip in se začel dret, da moramo vsi ven, ker je ura sedem. Kdor ne bo zunaj čez minuto, je diskvalificiran. Pograbim robo in stečem ven, kjer je zbrana deseterica tekačev, lovilcev limita.
Zdaj sem zunaj, zdaj se mi ne mudi. Zamenjajo nam čipe in potem je vseeno, kako dolgo hočemo sedet na stopnicah pred tranzicijo. Samo not ne smemo it več. Prosim prostovoljko za vodo in se počasi oblečem in še počasneje odvlečem.
Malo više najdem ležalnike, ki so kot nalašč. Poskušam zaspat za vsaj 15 minut, ampak veter brije okoli mene in ne bo šlo, zato se spet postavim na noge in nadaljujem pot. Še en pogled nazaj na skoraj prostor za počitek in že sledim zastavicam.
Kontrolor s proge me dvakrat prehiti in se spet vrača. Išče enega tekača, ki so mu pozabili zamenjat čip. Vsakič me vpraša, če sem jaz 67, ampak žal mu tukaj ne morem pomagat. Ne vem, zakaj ne pogledate na karto, kje je. Saj čip mu še dela ne?
Pot gre strmo v klanec ob sivi hudourniški reki. Vode mi hitro zmanjkuje v bidonih, ampak ta ne zgleda užitna. Spet se temni in vodo bolj slišim kot vidim. (slike so od Kristija, ki je bil tukaj še podnevi).
Najt si moramo pot čez razlito reko. Ni globoka niti do gležnjev, ampak nihče noče imet vode v čevljih.
Tudi prečenje naslednjem rečne struge je bilo kar zanimivo opravilo, saj so se kamni, ki so predstavljali nekakšen most premikali in hitro si lahko zajel poln čevelj vode.
Za mano sta pritekla dva tekača, zadnja dva se mi zdi. Nizozemec je ostal na tranziciji, tukaj pa sta Rusinja Irina in Italijan. Skupaj grizemo strm klanec in proti vrhu moj um počasi odpoveduje. Grand desert. Ne brez razloga. Sive skale izgledajo kot ožgane od sonca in čeprav je precej mrzlo, me muči žeja. Vzponu pa ni in ni konca. Ko pridemo na prvi vrh, že iščemo okrepčevalnico, v moji glavi pa se pojavijo prvi glasovi.
"Še čisto malo je, tukaj zadaj smo, v tem šotoru. Cela Črna je tukaj, smo vzeli okrepčevalnico na čez." Glasu ne prepoznam, se mi zdi pa čisto prav, da je tukaj. In da me obvešča. Hodim za lučko pred seboj, Italijan me je medtem prehitel, jaz pa nadaljujem s pogovorom. "A ste v enem od teh vojaških šotorov. Lahko bi ga razsvetlili al pa nekaj." "Boš takoj prepoznal pravega, teli so ostali še od vojne."
Znebim se glasu v glavi, markacije na ogromnih kamnih pa vseeno menjam za znak rdečega križa. V vsak šotor pogledam, pa ne samo jaz, tudi Italijan in Irina se mi zdi, vsi si želimo te okrepčevalnice. Ampak jaz imam prednost, jaz sem na vezi z njimi. Tokrat ne bom šel mimo, ker me bodo poklicali nazaj. "Ne skrbet, čakajo nas," povem ostalima dvema. Ne reagirata. Mogoče ne razumeta, mogoče pač vesta, da smo res blizu.
Odpremo bivak in nikogar ni, seveda.
"Čakaj zdaj, kam ste šli. "Zamudili ste limit, nismo vas mogli več čakat. Pridemo nazaj, ampak malo niže, tam v šotor." Sem vedel, da me ne bodo pustili na cedilu. Niso prišli tako daleč, da bi me pustili tukaj samega v tej kamniti opustošeni puščavi.
Na vrhu hriba sta dva tekača. Mahata nam. Zapodimo se proti njima, vsi trije. Tukaj je, končno. Pravita, da je malo nižje, ampak onadva imata čaj. Irina in Italijan gresta dalje, jaz se ustavim in nalijeta mi čaj v bidon. V drugega ni treba, bom nalil vodo. Premaknem se do prave okrepčevalnice in pojem dva krekerja. Tukaj sem hotel malo odspat, ampak mraz pritiska, kot obrnjen pekel je, puščava mraza. Vzamem še nekaj suhega sadja in nadaljujem. Irina in Italijan sta pred mano, Francoza s čajem se priključita takoj za mano.
Čaj je dober, sladek in topel. Spijem tri velike požirke in sledim lučkam pred seboj. Ne smejo mi uit predaleč. Gledam luči v dolini, tja nekam moram it. Ampak pot zavije v drugo stran, spet na vrh hriba.
Zdaj vem kam gremo, na sveto goro skupine Elvis Jackson. To mi povedo znaki ob poti, kipci članov. Eni so manjši, drugi večji. Noro, Buda (pevec) v naravni velikosti, nekdo se je res potrudil. Kako ponosni bodo morali bit, ko jim bom doma povedal, da sem šel na njihovo goro. Spijem še malo čaja in zdaj mi v glavi začne igrat tudi glasba.
"Zakaj gremo na to goro še z druge strani, saj na njej smo že bili", vprašam Francoza, ki je za silo govoril angleško.
"Moramo čez njo, na drugi strani je pot."
Pot se zdaj spusti in tečemo navzdol. Irina in Italijan pobegneta naprej, eden od Francozov me prehiti in zdaj tečemo eden za drugim. En Francoz je vesčas pred mano, drugi za mano. Utrujen sem in se večkrat ustavim, ampak vedno ostaneta ob meni. Spijem še malo čaja in spet se začnejo prikazovat kipci Jacksonov. To je čudno. Gremo hitro dalje. V nekem trenutku se mi zdi, da tečemo v krogu, vse je enako, ponavlja se.
Pridemo niže do jezera in za trenutek sedem na tla. Eden od Francozov predlaga, da gremo lahko spat v njegovo kabano. Ne vem točno kaj je kabana, ampak kako jo imaš tukaj. Če si tekmovalec na progi, zakaj bi imel kabano. Nekaj se pogovarjata v francoščini in razumem, da bo eden vendarle šel pripravit kabano. Ampak jaz nočem spat, na tekmi sem. Spimo lahko samo na uradnih mestih.
Ta čaj mi ni naredil dobro, ne bom ga več pil, se odločim in pijem samo še vodo. Ta je mrzla in neprijetna, ampak nekako spravim vase požirek po požirek.
Ostal sem sam z enim Francozom in vem, da nekaj tukaj ni v redu. Hodim zelo počasi, veliko počasneje kot je smiselno, saj gre pot navzdol in ni pretirano tehnična. Ampak v glavi imam zdaj misel na to, da tole nista prava tekača, misel na to, da mi hočeta nekako škodovat. Ampak dokler se me ne dotakneta, dokler mi nič ne naredita, ne bom zganjal panike.
Nekaj časa se tako premikava, potem se jaz ustavim in Francoz me prime za komolec in me skuša potegnit za seboj. "Pridi, greva v kabano," reče in v tem trenutku odskoči. V meni je namreč zavrelo in s palico sem zamahnil proti njemu. Ustrašil se je in to sem nekako izkoristil, da mu pobegnem. Tekel sem stran od njega kake 3 minute, nato pa se ustavil in ugasnil lučko. Čista tema, kot v rogu. Bolj ko ne tipam pot pred seboj. Ampak prej sem si ogledal in vem, da so na desni skale, med katere se lahko skrijem in potuhnem, dokler se ne bosta naveličala me iskat. Zlezem za eno veliko in si potegnem neko zelono ovijalko čez telo.
Lučka se mi približuje in sveti naokoli. Ker me ne vidi, odide. Čez nekaj časa se vrneta dve lučki in svetita čisto blizu mene. Vztrajata nekaj časa, potem spet odideta.
Padem v polsen in gledam v hrib pred seboj, v smer kamor sta izginila Francoza. S hriba proti meni v čudnih vijugah in zelo hitro prihajajo lučke. V dolini ugasnejo in se čez čas spet pojavijo na vrhu. Ta prizor se mi nekajkrat ponovi. Potem verjetno zaspim in kako uro kasneje se zbudim. Opazujem okolico in vse je tiho, nobenih luči ni videt. Le velika hiša na drugi strani jezera je ovetljena.
Premaknem nogo in ugotovim, da stojim v vodi. Pod nekakšnim mahom, ki me je nekaj časa držal, je tekoča voda, ki na srečo ni mrzla in me zato ni popolnoma zazeblo v tem času. Premaknem se in poiščem telefon, da bi se javil spremljevalni ekipi in poslal sms v Ljubljano Niki, da ji povem, da se nekaj čudnega dogaja z mano. Ker ni signala, se odločim za pot navzgor, kjer bi ga mogoče bilo vsaj malo, dovolj za poslat sms.
Tako nekaj časa hodim in končno črtica. Pišem Perotu in nato še organizatorjem, da z mano ni vse v redu, rabim pomoč, mislim, da so me ponoči ugrabili.
Medtem me je le dobrih 5 kilometrov naprej na okrepčevalnici čakal trio redbull, ki bi mi verjetno vrnil življenje do naslednje tranzicije, ki bi jo najverjetneje dosegel v limitu, če ne bi imel te čudne prigode, za katero še zdaj ne vem točno, kaj se je v resnici zgodilo in kaj samo v moji glavi. Če bi vedel, kje se nahajam, bi mogoče nadaljeval v pravo smer.
Zaslišim glasove nad seboj. Nekdo se pogovarja po telefonu. To je dober znak, zaženem se proti njemu. Tam bom našel signal in bo vse lažje. Izkaže se, da gre za varnostnika s proge, ki je zadolžen za ta del trase. In da me išče, verjetno je sms našel pravega naslovnika in ta je sporočil njemu, kje približno bi se lahko nahajal.
Helikopter je že na poti. Ampak jaz ne potrebujem helikopterja, ker lahko hodim in čisto v redu sem. Samo pot v dolino rabim, tam me bodo čakali z avtomobilom in vse bo OK. Ampak helikopter je že na poti, bolje bo tako.
Dostavili so me naravnost v bolnišnico v Sion, kjer sem potem odležal kakih 30 ur. Moja glavna naloga je bila, da spim, vmes pa so k meni prihajali različni zdravstveni delavci, ki so me spraševali preprosta vprašanja, na katera sem moral odgovarjat, da so videli, če je z mano vse OK.
Nisem zgledal najbolje, obraz sem imel pomečkan, ko sem s hladnega zraka prišel na toplo, je telo začelo lesti skupaj. Najprej so mi vzeli kri in urin, potem pa z iglami vrtali po meni in jemali ne vem kakšne vzorce, da bi ugotovili, kaj bi se lahko v meni nahajalo. Priključili so me na naprave, mi dali infuzijo in me odpeljali v temno sobo.
Ponoči je do moje postelje prihajal dementen starček in preverjal če sem živ.
"Si živ?"
"Ja."
"Kako si?
"Dobro sem, hvala.
"nekaj po francosko ... "
"Oprostite, ne govorm dobro francosko."
"Doktor, doktor, hitro. S tem fantom je nekaj narobe, kar naenkrat ne govori več francosko."
To se je zgodilo večkrat. In ne, nisem več haluciniral, za ta del sem popolnoma prepričan.
Zjutraj so prišli policisti in poslušali mojo zgodbo. zdravnik je rekel, da govorim presenetljivo mirno, mogoče je pa res kaj bilo v čaju.
Prosil sem jih, naj poiščejo Irino in Italijana. Mislil sem, da mu je ime Ramon, ampak očitno sem si ga narobe zapomnil. Irina je kmalu za mano odstopila in našli so jo na okrepčevalnici. Potrdila je prisotnost dveh francoskih tekačev, ki sta nam ponujala čaj. Ona ga ni sprejela, ker pije samo malinovec. Tudi Italijana so kasneje našli in ta je tudi vedel za moja nova prijatelja.
Potem so šli v akcijo. In dejansko so ju našli nedaleč od kraja, kjer sem se ju znebil. Bila sta v tisti veliki razvetljeni hiši. Dva vaška posebneža, ki nista imela nobenih slabih namenov, samo pomagat sta hotela s čajem, kakršnega tudi sama vsakodnevno pijeta in jima da energijo. V njem je bila neka zel, ki bi v velikih odmerkih lahko vodila v smrt, s počasnim doziranjem pa pač samo postaneš odporen na življenje v gorah. Če tam živiš. Če prideš od nekje drugje, pa verjetno samo vidiš čudne stvari.
Po kosilu je prišel Pero pome. Zdravnik mu je razložil, kaj se mi je najverjetneje zgodilo in kaj so naredili z mano. Da krvna slika kaže normalno stanje, zdaj pa bi bilo dobro, če še on potrdi, da sem normalen. Šaljivi Pero pa mi je skoraj pridelal še en dan v bolnišnici, ko je mrtvo hladno odgovoril, da jaz nisem normalen. Šele ko je pokazal na moji različni INOV8 supergi in nogavicim, je doktor dojel šalo in naju nagnal.
Priključil sem se spremljevalni ekipi in na okrepčevalnicah čakal na preostale 4 slovenske tekače. Niso vedeli, kaj se mi je zgodilo, ker nismo hoteli vplivat na njih, so me bili pa zelo veseli. Posebej, ko sem zamenjal Perota in se prelevil v pekača palačink.
Palačinke so jedli vsi, ki so se nam približali, z veseljem sem nahranil tudi francoskega glasbenika.
Kmalu sem bil zabeležen tudi na video in zdaj čakam, kdaj pride ven ta filmček, kjer bom povedal, kako fino sem se imel, dokler je pač trajalo :)
Razen peke palačink kot spremljevalec nisem bil kaj prida koristen. Zaspal sem pred tekači in potem iz tople spalke gledal, kako se pripravljajo za zadnji del tekme.
V cilju smo dočakali najprej Kristija, ki je prehitel Tonija bolj ko ne po pomoti. Mislil je, da ga bo ta pustil zadaj, v resnici pa sta se zgrešila na cesti in Kristi ga je lovil vse do cilja.
Dobre pol ure za njim je v cilj prišel še Toni, ki je na vprašanja povezovalca v cilju odgovoril, da sem jaz tisti, ki zna kaj povedat. :)
Restavracija v cilju je bila veliko pričakovanje, ampak tudi razočaranje. Po dobri hrani na progi smo od restavracije pričakovali veliko več kot zažgan mrzel krompir. Je pa Kristi dobil svoj zmagovalni stol.
Prespali smo v podzemnih bunkerjih in zjutraj je Pero obljubil Rusoma prevoz do železniške postaje. "Tešky pridi prosim z mano, ti znaš bolje angleško." Zunaj sta čakala Rusa.
Pero: "I will park my car there."Rus:
"OK."Pa smo se vrnili not. Absolutno nujno je bilo, da sem šel zraven, ker se brez mene ne bi ničesar zmenila.
Nestrpno smo pričakali slavnostno podelitev jopičev, pred tem pa sem pripravil še malo drugačna jajca v paradižnikovi omaki ...
Malo sem jim zavidal, da so se takole, povsem zasluženo, nastavljali aparatom in se veselili finisher medalj in baby blue jopičev.
Nisem bil edini, ki je haluciniral. Toni je na eni od okrepčevalnic razlagal Kristiju, da je včasih tam v kotu bila krušna peč in da je res škoda, da so jo podrli. In potem zatrjeval, da je tukaj že bil, ko je 30 let nazaj delal izpit za gorskega vodnika. Ni mu bilo všeč, da so se vsi pretvarjali, da ne znajo slovensko in so med seboj govorili francosko. Saj nismo več v času Napoleona. Pa tudi takrat so tukaj v Ruški koči na Pohorju zagotovo govorili slovensko.
Sem pa bil edini, ki se je vozil s helikopterjem in čeprav je zgodba dobila svoj epilog, mi nikoli ne bo čisto zares jasno, kaj in zakaj se je zgodilo. Bom pač moral it nazaj pogledat.
Rabil sem nekaj časa, da sem po tekmi prišel k sebi, pomagali so redni vsakodnevni teki z Niko okoli Rožnika, pa 4 vzponi na Planino nad Vrhniko, pa tudi malo več kvalitetnega spanja v domači postelji in v pisarniškem stolu in sprejem športnikov v občini Črna na Koroškem. Sem mislil, da grem presenetit Kristija, na koncu pa sem bil tudi sam deležen presenečenja, torte z našimi imeni in unikatnih swiss peaks majic in kolažev naših slik.
Nekateri ste čakali na tale zapis, ampak šele danes sem bil dejansko sposoben spraviti skupaj tole zgodbo. Upam, da ste vsaj malo uživali ob branju, jaz sem veliko stvari podoživel ... In komaj čakam naslednji tek.
fotografije: Toni Lekše, Tomaž Kristavčnik, Simona Glavan, Tomislav in Anja Klančnik, jaz