No tags yet.
Jutro začnemo z nalivanjem vode v rezervoar, da bo potem cel dan mir in bo imela ekipa eno stvar manj za razmišljat.
Sonce že začenja pripekat in treba bo čimprej začet, ker je danes pred nami ena dolga etapa. Želja je namreč, da se pride čez mejo, kar bo pomenilo krepkih 60 kilometrov.
Noge so na začetku lepo ubogale in ko je Simon oddelal svoje raztezalne vaje, se mi je pridružil še on. Po 500 metrih sva ugotovila, da tečeva v napačno smer in evo nam še en kilometer dodatka na že tako dolg dan hehe. Odtečeva nazaj in pomahava Niki in Vidu, ki sta ravno natankala še bencin in tudi ugotovila, da greva narobe.
Pot gre ob reki Vrbas najprej mimo osamelih hiš, med katerimi pade v oči restavracija, ki ponuja šolanje in delo, pa tudi evropsko diplomo. To pa ni kar tako :D
Kmalu pritečev v Banja Luko in pot gre skozi sam center. Nimam občutka, da bi sonce pripekalo, tudi reka je precej blizu, ampak zrak vseeno tišči k tlom in iz mene teče kot v savni. Ljudje naju čudno gledajo iz lokalov, predvsem Simona, ki spet teče brez majice in v teh koncih je to očitno zanimivost.
Preko reke skozi krošnje dreves ugledava mestno kopališče. Mogoče bi morala na tisto stran reke, da Simon ne bi bil najmanj oblečen.
Naslednja postojanka je na parkingu pred športno stavnico Las Vegas. Natakar je zelo prijazen, večkrat nam pride ponudit, da lahko prenočimo na njihovem parkingu in ne moremo mu razložit, da je do noči še daleč in da mi tečemo še danes čez mejo. Lahko pa pridemo vsaj na eno partijo katerekoli igre hočemo. Imajo vse. Vse je ilegalno, tako da je vse v redu. :)
Pravi, da Banja Luka ni primerna za tek, ker je preveč soparno in tukaj ima verjetno prav. Čeprav se mi zdi, da ni nič drugače v kateremkoli mestu bi zdaj bili.
Nadaljujemo v predmestje in v oči pade tovarna TAM. Nisem vedel, da to še dela, bilo bi smiselno, da z mariborsko mamo, ugasnejo tudi vsa hčerinska podjetja po Jugoslaviji. Ampak tabla je padla v oči bolj zaradi videa, ki so ga za svoj nastop na festivalu LENT posneli Dubioza Kolektiv.
Tečem naprej po vročini, ki se v predmestju ne zmanjša, asfalt dela svoje. Od daleč opazujem senčnike, ki napovedujejo lokal. Morda ni lokal, morda nekdo prodaja sadje in zelenjavo, pa si je senčnike priskrbel na črnem trgu. Rož pač nisem pričakoval, ne na tak način.
Naslednji odcep spet tečem malo sam, pojavljajo se že table za Gradiško, čeprav je ta res še daleč pred mano in ni še zagotovo, da jo bom danes dosegel in šel čez mejo na Hrvaško. Zaenkrat je samo ravnina okoli mene in hribi nekje v daljavi. Kar nikoli ni bil dober znak na tej turneji, hribi v daljavi so vedno prišli preblizu in marsikaterega je bilo treba prelest.
Navigacija se nekaj spunta in skoraj me odpelje preko mosta, ampak na srečo sem pot prej dobro pregledal in se spomnil, da moram ostat na tej strani Vrbasa. Čeprav je most zanimiv, mogoče je pa samo hotel malo pozornosti.
Lokali ob cesti nakazujejo, da se bližam Ljubljani, hehe. To je dobra stvar, vsak tak mali detajl, ki me spravi v dobro voljo, mi premakne misli od bolečine v nogi na nekaj drugega in spet par kilometrov mine lažje.
Tudi mogočne vile ob cesti, ki so tam sicer brez potrebe, mi zaposlijo možgane, da ne razmišljam zgolj o teku in tem, kolikokrat bom še moral stopit na levo nogo, ki jo zateguje že čisto po svoje. Nekakšna okrogla brazgotina v velikosti večje frnikule boli ob vsakem stiku s tlemi, bolečina je nekaj časa topa in širša, potem ostrejša in samo na določenem mestu. Ampak eno in drugo lahko odmislim, če me le nekaj ali nekdo zabava.
Tako spet opazujem račjo družinico, ki se druži ob manjši hišici in veselo gaga.
Avtomobil pred bencinsko izgleda zelo jezen: tudi ko se približam, ne morem ugotovit, kaj se točno dogaja, na zadnjem delu ima neko dodatno mašino, ki spušča smrdljive pline v zrak. Jaz bom raje ostal pri misli, da je jezen in piha skozi ušesa.
Dvajset kilometrov pred mejo se mi priključi Nika, da odteče svojo drugo desetko na tej turneji. Medtem ko se pripravlja, jaz opazujem frizerski salon v kiosku. Če se na cesti odločiš, da nujno rabiš frizuro, je kot nalašč zate.
Tudi Gianni Versace vila ne paše v ta okoliš, ampak nekdo jo je pač zgradil. In zdaj najverjetneje ne živi v njej, pač tukaj je, da kvari okolico s svojokičasto pojavo.
Kilometri v Nikini družbi tudi danes kar letijo, na 10 se odloči, da nadaljuje, na 15 tudi in kar naenkrat sva pred mejo. Kjer še vedno lahko kupiš CD kompilacije jugoslovanske glasbe. In seveda še en kup drugih stvari. Vse zelo neugodno in vse zelo neuporabno.
Čisto malo pred mejo si še nkrat zaželim zeljanice in zdaj oči iščejo buregdžinice, ki bi mi to lahko ponudile. Razsute hiše okoli pozlačenih cerkvenih objektov ne ponujajo tega, le nekaj metrov pred mejo pa le uzrem pekarno, ki ponuja slastne pite.
Žal nimajo zeljanice, zato z Niko vzameva 2 sirnici in 2 mesna bureka za kompanjona v avtodomu, nato pa se peš podava čez maejni prehod in nato čez most proti novi državi. Čez ta most sem že šel peš, ampak takrat zaradi gneče, tokrat pač, ker je taka bila odločitev.
Še hrvaški prehod in zelo kmalu za mejo je čas za pripravo večerje. Naredil sem skoraj 63 kilometrov in s tem zelo skrajšal preostalo pot do Zagreba, burek z zeljno solato z veliko krompirja bo zelo prijal. Pa čeprav je bil precej zanič, to je treba priznat ... In hotli smo pojest zunaj na svežem zraku, ampak je že na meji bilo jasno, da ne bo šlo, ker je kar naenkrat bilo zraku milijon komarjev. Pa smo se skrili v avtodom, najprej malo pokali po stenah, potem pa le imeli mir.
zdaj pa na http://adrifund.com/project/view/770 in dodat še kak evro za otroke iz projekta botrstvo, hvala