No tags yet.
Danes imamo samo 33 kilometrov, no to je že prepračunano, aplikacija jih kaže 29, včasih 30 ...
Reka teče z nama, se pravi bo končno navzdol ... Ampak takoj ko to omenim, se reka ustavi. Izkaže se, da gre za manjše jezerce, verjetno je za njim privatna elektrarna. Račke so pa odletele, predno sem naštimal zoom :D
Tukaj je tudi že prva okrepčevalnica na 6 kilometrih in Nika in Fiko sta presenečena, da sem že tu. Če gre navzdol, pač leti. Po enem kilometru bolečine v nogah odnehajo in grem kot po luftu. No, meni se tako zdi, ne vem če bi se vsi tekači strinjali z mano :)
Letim prvih 13 kilometrov in potem še naprej, pokrajina okoli nas še nič ne daje vedet, da se približujemo velikemu mestu.
Letim tudi naslednjo postajo do 18 kilometra in ob cesti so policaji z radarjem in ko je policaj skočil na cesto, je najprej pokazal name, da bom mislil, da grem jaz prehitro. Potem se je smejal in ustavil črnega avdija za menoj. Smisel za humor pa ima, hehe ...
Levo od mene začne res grdo grmet, prepričan sem bil, da se pripravlja nova nevihta. Nad mano sonce in samo daleč nekje beli oblaki. Potem pa med njih švigne letalo in mi je jasno, da danes grem po suhem. Vročina je pripekala, da sem se že kar komaj premikal, na dvajsetem kilometru so noge postale kamnite. Držim sicer tempo, ampak zdi se mi, da ne grem nikamor.
Pri križišču me čakata Nika in Fiko, da ne bi slučajno zavil levo proti letališču. Zelo pohvalno. Čeprav sem vedel, kam je treba it, lahko hitro zavijem tudi narobe in taka pomoč res prav pride.
Aplikacija me pelje mimo parka Gavrila Principa in to hočem videt, ker ne vem, če bom še kdaj tako blizu. Park je v resnici otroško igrišče. Me zanima, če je kdo otrokom povedal, kdo je fant, ki ga uprizarja kip.
Slikam se z mladeničem. Ne vem čisto zakaj. On je začel vojno po pomoti, jaz bijem svojo vojno s kilometri. Nobene veze nima, pač zanimiva mi je njegova zgodba, ki je v resnici precej bolj patetična od tiste, ki smo se jo učili pri zgodovini. Malo pa me tudi spominja na tistega lovca, ki je pijan ustrelil predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja. Po pomoti, ne zanalašč ali nekaj takega ...
Pot nas pelje čez hrib, vročina pa ne popušča.
Razgled na Sarajevo je lep in za trenutek se ustavim, preden se cesta končno spet spusti in po ozkih ulicah pelje do prenočišča, kjer smo načrtovali parkirat avtodom čez noč in potem zjutraj uradno it v apartma.
Ugotovimo, da se v Sarajevu pač ne da parkirat tako lahko, zato se odločimo, da gremo spat malo ven iz mesta in prespimo nekje na pumpi.
Vendar se ekipa na bencinski med masažo zamenja in zapeljat se je treba še kak kilometer naprej, kjer nas prijazno sprejmejo pred hotelom Dva Goluba. Skoraj smo že na Jahorini :)
jutri pa počitek ... in nastop ...
še več donacij za otroke na https://www.adrifund.com/project/view/770 ... ajde :)