No tags yet.
Zjutraj grem scat v bližnje grmovje in naletim na konja, ki ima pri zadnji nogi na pregibu veliko rano. Približam se mu in zgleda mi zelo nemiren, ampak se mi na koncu vseeno nekako preprusti, ko ga začnem čohat med ušesi. Kasneje izvem, da je rana posledica napada volka in da je bilo veliko huje in so ga morali zašit na večih mestih.
Fiko tokrat zaman prosi za vodo, kar malo je razočaran, ampak lastnik razloži, da mora veliko plačati zanjo, ker mu jo pripeljejo, vodnjak se mu je namreč posušil. Je pa medtem prišel košarkaški trener Todorović, ki je med drugim bil tudi Dončićev trener, ampak jaz sem zdaj bolj kot druženje in slikanje z njim potreboval malo miru pred začetkom naslednje etape.
Štart se začne skupaj z dežjem in takoj navlečem nase dolge craft pajkice in in inov-8 anorak, da me bo ščitil pred mokroto prvih 12 kilometrov gre spet precej strmo v klanec, tisti, ki smo ga včeraj že zgrizli, samo na drugi strani. Prepričan sem, da vidim včerajšnjo cesto, a se kasneje izkaže, da gledam na napačno stran. Sem bil prepričan, da smo včeraj zavili desno, pa smo v resnici levo.
Table nas opozarjajo, da prihajamo v enega najlepših parkov na Balkanu, Durmitor. Malo naprej od table prodajajo domače izdelke, prodajalec je zaprt v avtomobilu, okoli njegovega štanta pa se sprehaja pes. Ko naju zagleda, začne čisto umirjeno teči proti nama. Bil je eden od teh strašnejših pasem, s katerimi se ni za hecat, ampak vse dokler ni prišel blizu naju, je zgledal precej prijazen. Potem pa je kar naenkrat začel renčat in oba sva se morala precej dreti nanj, da se je ustavil. V tem trenutku je v križišče pripeljal avto in začel glasno trobiti, pa tudi prodajalec je skočil iz svojega gola in se začel dreti na psa. Zgleda imajo že izkušnje z njim, na srečo smo ga skupaj prestrašili in je odšel v drugo smer.
3 kilometre v dolino je res pasalo, s Simonom sva pognala dober tempo, ampak kaj ko je potem do 18ga kilometra spet šlo krepko v hrib. Simon me je tukaj zapustil, jaz pa sem se spogledoval z novim klancem. Ustavljal sem se le vsake toliko, da sem naredil kako fotko, na desni sem skozi drevje ugledal jezero.
Na desni je bila razgledna točka in odločil sem se, da se ustavim in poslikam K meni sta priskakljali dve rumeni muci in se najprej muzali, ko pa sta videli, da jima razen božanja z mokro roko nimam kaj dati, sta šle nazaj pod streho čakat kako drugo žrtev. Jezero pod mano je res veličastno, škoda da je vreme kakršno je, saj bi tole na sončen dan moralo biti nekaj izjemno lepega. Nekako sem imel srečo, saj se je že čez kilometer cesta obrnila in potem je veselo letelo v dolino.
Grem mimo številnih etno vasi, ki so namenjene turistom, v njih se da prespat na slami in si postreč s tradicionalnimi črnogorskimi obroki. Na desni strani se pod streho v vetru zibajo viseče mreže. Zamika me, da bi jih preizkusil, ampak se bojim, da potem ne bi hotel več ven iz njih :D Cesta pa gre spet strmo v hrib in dež me moči. Postalo je tudi že precej hladno in vesel sem, da sem zjutraj oblekel eno majico več kot sem planiral.
Očitno deževno vreme ne paše niti domačinom, ki drugače tukaj ob cesti prodajajo med. Vse njhove hišice samevajo. Desno pod mano je samostan Piva, tudi ta izgleda precej žalostno v tem dežnem nalivu. Zadnjih 12 kilometrov gre navzdol, noge kar letijo po zraku. Čeprav vem, da bom jutri imel težave zaradi tega, danes tečem prehitro. Dovolj je bilo vzpenjanja, gremo kakor hitro se da. Ne zmotijo me niti lepi razgledi na jezero Piva na levi, to bom upam lahko videl jutri, ko bo mogoče lepše vreme, zdaj grem čimhitreje proti dnevnemu cilju.
Prav paše se z dežja premaknit v avtodom in pojest večerjo, ki jo je danes pripravil Fiko. Pravi, da ne mara kuhat, ampak pasulj je njegova specialiteta. Danes ni bil čisto po njegovo, malce po mehiško s koruzo, ampak je bil odličen.
Pohecam se na FB, da bi rad malo tega slovenskega dežja in cel dan zliva name.
Evo zdaj se hecam, da bi rad kako donacijo za otroke na https://www.adrifund.com/project/view/770