No tags yet.
Nekaj časa tečeva ob reki, kjer v oči padejo zanimive restavracije. Pričakoval bi, da bodo imeli svoj mlin, ampak v tem koncu očitno to ni del tradicije, čeprav poslopje izgleda precej podobno mlinom na Muri.
Na prvi postojanki pred privatno trgovino s hrano za ljudi in živali se Fiko zaplete v pogovor s trgovcem. Razloži mu celoten projekt teka po Jugoslaviji in mladenič je navdušen.
Ko pritečeva s Simonom, sva že pravi zvezdi :D. Slikava se otročkom, ne vem, če sva mu zanimiva midva ali avtodom, tudi fotkanje je bilo bolj zanimivo očetu kot njemu. Ampak ne ostane dolgo, mudi se mu naprej, mora na šišanje, s frizerko ni heca.
Dogovorimo se, da nabavimo malo sadja in Fiko ga uspe dejansko dobiti zastonj, ker se je tako dobro pokonektal s trgovcem. Poleg vsakodnevnega polnjenja rezervoarja z vodo za tuširanje in pomivanje posode je danes njegovo mreženje prineslo še hrano ... wip wip ..
S ceste je lep razgled na ruševine starega dvorca iz 15. stoletja. Žal so velio več denarja kot v dvorec, vložili v table ob cesti.
Naslednja okrepčevalnica je ob košarkaškem igrišču na hribu. No v resnici je samo en koš, ampak precej hecno je gledati koš na tako neravnem terenu vse naokoli. Tukaj soigralci ne predstavljajo edinega strahu za zvite gležnje.
Usekam jo čez drn in strn in noge kar poskočijo od zadovoljstva. Čeprav je v hrib, je mehak gozdni teren tisto, kar bi si želel vesčas, ampak žal ne gre, ker bi verjetno bilo preveč zgubljanja po Jugoslaviji. Mogoče naslednji projekt kar tako naslovim, potem pa kar bo bo. Samo potem potrebujem še gps tracker in helikoptersko spremstvo. :)
Sredi gozdne potke je ogromna lobanja. “Ups, prejšnjemu ni uspelo,” pomislim in oddrvim dalje. Na žalost ne gre dolgo po gozdnih potkah, spet se je treba vrniti na asfalt. Ampak okolica je vseeno dovolj zanimiva, da uživam v teku. Ozka cesta tudi ne dopušča avtomobilom, da bi divjali in vsak od njih še upočasni, ko naju zagleda teči.
Po košarkaškem igrišču imamo na drugi strani še nogometno. To je šele zanimivo, saj celotna betonska ploščad konkretno visi.
In tukaj so še stopnice, ki vodijo nikamor. S Fikotom se odločiva, da je to zagotovo oder. Ne vem sicer komu nastopaš, verjetno ovcam, ampak če je oder, je treba naredit javno vajo.
Slišim zanimive glasove. Nekdo se dere “Marija!”, tleska z jezikom, vsake toliko zažvižga in nekako brunda … Ugotovim, da je to starejši pastir, ki na ta način pase ovce na drugi strani hriba. Najbolj zanimivo je, da ga dejansko ubogajo.
Od tu dalje grem sam. Cesta se vzpenja strmo v hrib, kilometri gredo zelo počasi naprej. Ampak se ne dam, malo hodim, malo tečem in se veselim prehoda meje, ki bo zelo kmalu.
20 kilometrov pred mejo nas ustavijo policaji in nas ne spustijo več naprej, približujemo se namreč mejnemu prehodu, ki je rezerviran samo za domačine oz ljudi, ki živijo blizu meje. To nam je sicer že povedal en gospod v vasi, ampak nslednji je zatrjeval drugače …
Z avtodomom se spustimo nazaj do križišča, kjer smo prej presekali cesto, po kateri se pride do pravega prehoda in se ustavimo. Do sedaj smo naredili 38 kilometrov in jaz sem precej brez volje za nadaljevanje, ura pa je tudi že kar pozna, saj smo danes šli skoraj vesčas navzgor.
Odločim se za postanek, zato najdemo primerno mesto za prespat. Ustavimo se pri lovskem gaju in jutri bomo nadaljevali od tu.