Tek po Jugoslaviji, #DAN_13 13 ur in ilegalno prečkanje meje

Prebudimo se pred restavracijo Parku v Peći in do zadnjega se ne moremo čisto odločit, kako naj začnemo dan. Na koncu pade odločitev, da gre avtodom tako daleč, kot bo pač šlo, potem pa s Simonom ureževa po pešpoti, Nika in Fiko pa gresta okoli in naju na drugi strani pričakata. 

Prodajalec v elektrotrgovini nam je rekel, da bo to šlo, da zaradi betonskih klad ne bomo mogli čez z avtomobilom, ampak peš ne bo problemov, čeprav uradno tam ni več mejnega prehoda. 

Fiko je preveril še pri policaju, ki ni hotel niti približno govorit po srbsko, če ne znamo albansko, se bo potrudil angleško. Se pa je izkazal za popolnoma nepodučenega, saj sploh ni vedel, da je prehod zaprt za avtomobile.

 

V tem trenutku tudi dobivamo čudna sporočila iz Slovenije, ki nas obveščajo, naj čimprej zapustimo Kosovo, saj tam divja vojna, da se so Srbi mobilizirali vso svojo vojsko in čakajo, da napadejo. Slovenski mediji so napihnili aretacijo 30 kriminalcev v vojno napoved in prestrašili ljudi, ki nas spremljajo, tukajšnji domačini pa niso prav dosti vedeli o tem oz novici niso pripisali neke posebne teže.

 

Tik pred štartom se pri nas ustavi Škotinja, ki iz svojega malega oranžnega avtomobilčka prepozna strah v Nikinih očeh in ponudi pomoč. Njeni nasveti so še najboljši do sedaj, že 20 let tukaj živita z možem in bila sta že na mejnem prehodu, povedala je, da bo pot zelo lepa, da pa se po njej pač da samo peš ali s kolesom, ker pot zapirajo betonski bloki, zdi se ji, da čez približno 30 kilometrov, ne ve točno, je pa manj kot 100 :)

Stojimo na okrepčevalnici in pri nas se ustavi avto z ljubljanskimi tablicami in voznik v precej dobri slovenščini sprašuje, če smo Gorenci. Izkaže se, da je sicer domačin, ampak je 40 let živel v Ljubljani, kjer je prevažal znanega ljubljanskega odvetnika vse dokler se mu ni življenje zakompliciralo in je pristal v zaporu. Šehi nam je ponudil pomoč, rekel da nam lahko uredi vse, od orožja do denarja, mi pa smo se na skrivaj nasmihali.

Na levi in desni so turistični resorti in včerajšnje presenečenje nad izgledom hiš se nadaljuje. Tukaj je vse tako lepo urejeno, niti približno v skladu z mojim prepričanjem o Kosovu.

Celo kolesarske poti so označene in zip line skozi dolino imajo.

V skale vklesani tuneli nas še ne ustavijo, avtodom še lahko pride mimo in dejansko lahko celih 30 kilometrov oskrba deluje nemoteno. V tem trenutku se mi to zdi super, saj na papirju ne izgleda, da v tem trenutku še ne bomo na pol poti.

Avtobusna postaja malce višje nekako kaže, da se tukaj vozijo večji avtomobili, kot je naša hiša na kolesih.

 

Pridemo do točke, kjer se naše poti ločijo in s Simonom se zaženeva v hrib po poti, ki smo jo skupaj izbrali. Simon je na kolesu, jaz peš. Po nekaj kilometrih naju prehiti domačin v golfu in nama pove, da greva narobe, zato se morava vrnit na začetek in poskusit znova. Buljiva v tablo z zemljevidom in očitno morava po slabšem kolovozu, ki se odcepi od ceste po kakem kilometru. Pošljeva sms Niki, da naj s Fikotom počakata kjer sta, ker zaenkrat še nisva našla mejnega prehoda in morda bo potrebno prit nazaj po naju. Da sporočiva, ko bova imela novo informacijo. V tistem trenutku še nisva vedela, da naslednjih nekja ur ne bova imela signala in da bo to sporočilo naredilo nekaj zmede in vneslo še več strahu v že tako skeptični glavi.

 

Zavijeva na slabši kolovoz, ki se kmalu razcepi in seveda greva spet po napačni poti, ki je na srečo kratka. V tretje gre rado in čez nekaj kilometrov prideva do treh betonskih blokov, ki ločujejo Kosovo od Črne Gore. Prestopiva mejo in slab kolovoz se takoj spremeni v asvaltno cesto. Zdi se nama, da je to to, zdaj bo vse preprosto.

Vzameva telefone, da obvestiva čakajoče v hiši na kolesih, vendar tukaj ni signala in sms ne gre skozi. Bova poskusila kasneje, upava da čimprej, da se ne bomo predolgo čakali.

Prometni znak, ki označuje, da se tukaj ne moreš peljati z avtomobilom, je malce nepotreben, saj bi bili betonski bloki povsem dovolj, luknje v aluminiju so malce strah zbujajoče, saj jih je nekdo očitno naredil s strelnim orožjem.

Ne razmišljava o tem, verjetno je to bilo že dolgo nazaj, raje opazujeva idilično naravo okoli naju in čeprav vesčas rahlo dežuje, to ne kazi najine dobre volje. Pod nama je reka, po kateri bi se z veseljem spustil v kajaku.

Na drugi strani reke je stena, ki bi jo bilo vredno preplezati in ko govoriva o tem, opaziva zajle in kline, dejansko je bila v steni prava ferata. Enkrat se bo treba vrnit v te hribe in zadevo še malo bolje raziskat.

Ampak zdaj se že več ur nisva javila, telefoni še kar ne delajo. Veva, da v avtodomu vzdušje ni niti približno podobno kot tukaj. Nekje blizu izhodišča Nika in Fiko čakata na sporočilo, ki jima bo povedalo, kako naprej, do takrat pa bosta verjetno že umrla od strahu.

Nimava kaj dosti, nadaljujeva, upava da bo za naslednjim ovinkom ravnina, konec vzpenjanja in signal. Naj bo vsaj signal. Čeprav pogled po dolini navzgor ne daje tega občutka, verjetno se bo treba še nekaj časa vzpenjat, predno prideva na odprto in potem bo verjetno že možnost, da se srečamo.

Cesta pa se še ka vzpenja in vzpenja, ovinek za ovinkom puščava za seboj, če se le da, presekam vsaj delček, da bi bilo korakov čimmanj.

Nekaj ovinkov je takih, kjer so ceste res blizu skupaj in v nekaj korakih sem etažo više, Simon pa se mora peljati dolgo pot okoli. 

Prideva na vrh in pred nama se odpre prelep pogled na dvatisočake, ki so še kar lepo pobeljeni s snegom. Postalo je tudi že precej hladno, kmalu ugotoviva, da je to zato, ker je ob cesti tudi na najinem hribu še kar nekaj snega. Pogovarjava se o tem, da bi bilo hecno, če bi se zdaj od nekje pripeljal avto, saj od meje ni bilo nikjer nikogar, V tem trenutku mimo pridrvi lada niva in skoraj naju je že malo strah. Poskušava najt pametno razlago, da se pomiriva.

Megla malce kazi lepe poglede na gorovje okoli naju in ko kočno prideva na vrh, je tudi že prekleto mraz. Končno uspeva vzpostaviti stik z "bazo" in sporočiva, kako nama gre. Počasi se bo stemnilo in navzdol bo treba it z lučko. Ko jo je Nika predlagala, sem jo vzel bolj, da jo pomirim, niti malo nisem pričakoval, da bova tako dolgo na poti.

 

Presekam prvi ovinek in spodaj se najdeva s Simonom, nato pa se podam po gozdni poti, ki kasneje postane pot čez pašnik in kar nekaj časa spet ne srečam ceste. Veter glasno brije in klicanje je zaman, ne slišiva drug drugega, po glavi pa nama gredo podobne misli "nazadnje sem slišal neko preklinjanje in vzklikanje, morda si je pa kaj naredil."

 

Končno se najdeva in zdaj je že res temno. Od tu greva počasi in skupaj. Ne mudi se nama, Nika in Fiko morata prevozit še dobrih 100 kilometrov, da prideta do naju in po teh cestah v temi bo to trajalo še precej časa. Mislila sva, da bova našla gostilno, sedla in pila topel čaj, vendar ure in ure ni bilo nobene hiše.

 

Ko končno prideva do hiš, naju najprej napade en lokalec z baterijo, ampak se hitro pomiri, ko ga pozdravim po srbsko, pri naslednji hiši pa vidiva tri postave v uniformi. Črnogorski policisti so bli očitno obveščeni, da nekdo tava po cesti skozi vas in so se pripeljali na vznožje dvotisočaka, ki sva ga pravkar prelezla. 

 

Samo jaz bom govoril, Simon ne zna nič srbsko, tako  bo najbolj sigurno samo ena zgodba. Ko so ga vprašali, če zna angleško, je samo skomgnil in rekel "only a litol". Po nekaj časa sem vendarle priznal, da sva prišla iz Kosova, da sva tam mejo prekoračila ilegalno, ampak vztrajam, da ni bilo nobene table. Grozijo nama, da naju bodo poslali nazaj od koder sva prišla, ampak dobrodelnost in lepa zgodba jim omehča srce in spustijo naju dalje.

 

Ko vendarle prideva do avtodoma, ki je medtem prikrožil preko uradnega mejnega prehoda, je ura pol polnoči in midva imava v nogah 62 kilometra in skoraj 2000 višinskih metrov. Celotna avantura je trajala 13 ur, od tridesetega kilometra se veliko sicer ni teklo, ker je bilo najprej zares strmo  in vesčas v hrib, ko pa se je začelo spuščat, je noga bolela za znoret in ni šlo. 

 

Srečna in lačna, premražena in zadovoljna najprej naletiva na jezna člana ekipe, ki sta mislila, da se jima namerno nisva javila, da sva bila pač brezbrična in sva uživala, medtem ko je njiju skrbelo. To hitro rešimo in popadamo v postelje, bogatejši za eno izkušnjo in bližje cilju

 

Encijani so za mojo Niko, ki jo je v avtodomu skrbelo zame in je verjetno izgubila nekaj dni življenja. Ni bilo zanalašč, hvala ker si. (Fikotu bom pa slikal nekaj drugega, ne vem točno kaj, tudi njega je skrbelo ... )

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com