No tags yet.
Moje oko je že od kakega tretjega dne zverzirano, da vidi naš avtodom na kilometer in več, včasih ga opazim prej kot bencinsko črpalko na kateri stoji. na osmem kilometru ga vidim in pred njim majhno črno piko. Bližje ko prihajam, bolj vidim, da mi ta pika maha in kmalu ugotovim, da maha Fiko, da bi me opozoril na avtodom in na križišče, kjer moramo zavit. Res me je nasmejal. Ampak sem vesel, v vsakem trenutku se trudijo, da ne bi zašel, da bi bilo vse čimmlažje. No kolikor lahko je sploh še lahhko po vseh teh kilometrih.
Začetek dneva skoraj v celoti tečem po avtocesti, ampak ko si vozni pas delim tudi s konjsko vprego, traktorji in kolesarji, ki vozijo v nasprotno smer, se mi zdi, da je vse v redu. Če je le možno tečem po travi kak meter od roba, saj se tako počutim varneje, pa tudi noge so hvaležne, če ni treba nabijat asvalta.
Ogromni spomeniki spominjajo na vojno, ki se je še pred kratkim dogajala tukaj, mladi fantje so upodobljeni v naravni velikosti, večinoma imajo v rokah puške, nad njimi pa vihrajo albanske in kosovske zastave.
Zanimiva so mi pokopališča ob cesti v gozdičkih, tu res ne zgubljajo časa s planiranjem. Tukaj je prostora za 10 ljudi pokopat, tukaj bomo naredili pokopališče. Presenečen sem, da so na vseh nagrobnikih krščanski simboli, prepričan sem bil, da je Kosovo muslimanska država. Na tej poti se bom očitno naučil še kaj novega tudi o tem.
Iščem poti, ki me peljejo stran od avtoceste in čeprav vsak tak ovinek pomeni dodatne korake, tudi dodatno višino, se raje zaženem skozi nizko grmičevje in za trenutek užijem zelenje.
Nekaj kilometrov pred ciljem se cesta spet razširi in na desni strani je nekakšno skladišče, kjer nalagajo tovornjake, dvorišče pa čuva deseterica precej velikih psov. Ker ni nobene ograje so ti psi kar naenkrat blizu mene, lajajo, renčijo in se zaganjajo vame, ko pridejo preblizu, nimam druge kot da skočim na cesto in jim pobegnem na drugo stran. Na srečo me je voznik avtomobila opazil, kajti jaz njega nisem in zgodba bi se lahko tudi drugače končala. Psi so bili z iztekom zadovoljni, zleknili so se na pločnih in se praskali, mene pa je adrenalin nesel nekaj kilometrov, vse dokler nisem tik pred dogovorjenim mestom srečanja skoraj popolnoma omagal.
Sicer za ograjo, ampak pritekle so tudi gosi in kokoši, ki so verjetno pričakovale, da jih bom nahranil ali pa jih je zmotila kakšna barva na meni, drle so se, kot da bi jih prosil ...
Zadišalo je po kavi, ki so jo pražili nekje v bližini, v oči pa je padla ogromna pivovarna Peja.
Za pivovarno gledam visiko goro, po njeni sredini je jasno vidna cesta. Nekako se zavem, da bom po tej cesti jutri tekel, ne vem pa kako visoko in koliko energije mi bo to pobralo. V krožnem križišču me čakata Fiko in Nika in me pospremita do avtodoma, kjer se današnja etapa konča.
Dan zaključimo z večerjo in sladico iz Burger kinga, ki mi ni dala miru odkar sem pritekel v mesto in od daleč videl njihov logotip.