Tek po Jugoslaviji, #DAN_10 gostoljubno Skopje 2, pozen start in tek v noč

Lepo se je zbudit v hotelski sobi včisti posteljnini in it še 1x pod tuš in potem te na viberju že čaka mesiđ, da bi te organizatorji radi odpeljali še na zajtrk. Čez pol ure bodite pripravljeni, v resnici ni bilo nekaj izbire, treba je it. Marija in Vladimir sta bila res super gostitelja do zadnje sekunde. 

 

V hotelu 7 se še podpišem šefici za v okvir in zahvalim za prijaznost, potem pa že nenačrtovan ogled mesta, ker je seveda nedelja in iskanje restavracije za zajtrk ni bilo najlažja stvar na svetu. No, tudi zato, ker Marija ni bila z vsem zadovoljna, hotela nas je pred odhodom še nahraniti z najboljšim zajtrkom. 

To ji je tudi uspelo, pred tem pa smo videli še rojstno hišo Matere Tereze in par zanimivosti, tudi kip skopske "šmizle", s katerim se seveda moram slikat. Kasneje jih nejdem po mestu še nekaj.

 

Ura je 17:17, čas ko je v šestedesetih Jugoslavijo stresel hud potres in tale železniška postaja je ostala cela.

 

 

 

Ne vem, če je bila hrana res tako dobra ali pa smo bili vsi že tako zelo lačni in naveličani vedno iste izbire v avtodomu, ampak lahko bi še malo ostal in pojedel še tega. Ampak je bilo treba naprej, zamujamo že, ne moremo startat ob 11h, če smo ob pol dvanajstih še v restavraciji na zajtrku in kavi. Marija me pomiri, pravi, da makedonski čas teče drugače in da imamo še vsaj pol ure časa.

 

Hitro spakiramo stvari in avtodom in že sem na cesti in tečem skozi park, kjer se otroci ingrajo in starši pazijo nanje, prvi se ne zmenijo zame, drugi me malce čudno gledajo, ko dvim mimo njih. Otrok opazi, da nosim različni INOV8 supergi in gruča otrok teče za menoj, da vidijo to čudo … 

 

Park je ogromen, nadaljuje se v tekaško pot ob reki, vse do mosta kjer zavijem in nadaljujem v rahel klanec.

 

Medtem, ko jaz tečem in sem sam s sabo in svojimi mislimi, Fiko išče nove lokacije za dotočit vodo v 100 literski rezervoar, danes je bil še posebej uspešen, poleg vode je pred štabom SDS dobil še češnje. Ne vem, če so vedeli, ampak slovenska različica na ta način ni dobila našega glasu :)

 

 

Cesta je vijugasta, široka za 3, ampak vozniki vozijo precej divje, zato se danes prvič ne počutim najbolj varno na cesti. Stečem po vzporedni makedamski cesti in se veselim spremembe, veselje pa se kmalu sfiži, saj se makadam konča v koprivah in robidovju, jaz pa že lezem nazaj na prvotno cesto.

Poskusim še enkrat in cesta se zdaj prebije do železnice. Imam dve možnosti, nadaljujem po železniških tirih ali se vrnem na cesto daleč nazaj. Seveda ne bom šel nazaj in že preskakujem lesene plohe med tiri. Kak kilometer grem tako, potem pa se vrnem na cesto in se odločim, da ne bom več poskušal bližnjic, smo pa tudi že blizu meje in ne bi bilo dobro, da me kje v koprivah najde kaka obmejna patrulja in me zamenja z ilegalcnim prehodnikom navidezne črte. 

Tip vleče kravo in tele ob cesti, ampak se ne data in kar naenkrat sta sredi ceste, levo in desno pa črni BMWji, ki ne morejo mimo. Tip se je dobesedno skril za grmovje, da ne bi vedeli, da je krava njegova in šele ko so se avtomobili nekako prebili mimo, je spet prišel ven in capljal za kravo, ki je zmagala, ona namreč hodi po desni strani ceste.

 

Pritečem do meje in zdaj že suvereno krenem preko nje, tukaj dejansko imajo celo poseben pas za pešce. Vseeno me čudno gledajo, s kom sem prišel in ko jim povem, da bom pretekel celotno Jugoslavijo, me carinik poduči, da Jugoslavije ni več. Uf, še dobro … meni pa je bilo čudno, kaj so te meje. 

 

Avtodom ni šel tako zlahka preko, za Kosovo je potrebno kupit čisto posebno zeleno karto, saj na tisti iz Slovenije njihova država ni označena. Povejo jim še, da naj se jaz ustavim na pumpi in si nalijem malo bencina, da bo lažje in hitreje tekel … Smešno, ni kaj, mogoče bi pa morali na Kosovem začet s stand-up komedijo, talenti so povsod :)

 

Na bencinski kak kilometer za mejo jih vseeno čakam, ker ne vem točno kam naprej, zemljevid in realnost se ne ujemata najbolje … 

 

Pogledujem navzdol na avtocesto, ki je povsem pripravljena, ni pa še v uporabi … Lahko bi jaz tekel po njej, nikogar ne bi motil in nihče ne bi motil mene … Bi pa bilo sitno in enolično za znoret.

Pred meno je par tunelov in prva dva pretečem, potem pa ugotovim, da imajo vsi tudi možnost, da jih obideš po peš poti okoli.

Pričaka me ogromno krdelo potepuških psičkov, ki so začudeni in krmežljavo mižikajo v sonce, ko stečem mimo. Ko sem že daleč, lajajo za menoj. Verjetno mi želijo srečno pot ali pa mi predlagajo, naj naslednjič denar zbiram za njih. Ne vem, v čudnem dialektu so govorili.

 

Zadnja dnevna etapa je mučenje. Bolita me oba gležnja, eden je konkretno otečen in noče sodelovat z mano. Ampak ne dam se, tečem počasi in nekako pridem do dnevnega cilja, ki je par kilometrom pred planom, ampak za nadaljevanje je to bila edina prava odločitev. Zaspimo pred Villo z mnogobarvno razsvetljavo :)

 

 

vedno ste dobrodošli z donacijo na:

https://www.adrifund.com/project/view/770

 

 

Please reload

Our Recent Posts

PRED SONČNIM VZHODOM vzpon na Triglav, zahod, dva vzhoda, svetlobna aura ... in peklenski mraz

July 14, 2020

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com