No tags yet.
Ko napišeš post več kot teden po dogodku, ne zanima več toliko ljudi in okleval sem, če se sploh še lotim. Ampak če ne drugega je prav, da napišem, ker je slovenska tekma, ker nas bi naslednje leto lahko bilo več in če lahko kakorkoli pripomorem, evo ga moj zapis ...
Četrtek je in sedimo Pr' Andrejc, kot vsak četrtek po grmadarsko toščarskem treningu, ko se snidemo na kupu vsi, ki smo se zagnali v hrib po eni od treh poti in modrujemo o tem in onem, tokrat največ o temni strani Lune.
"V nedeljo greš na Burjo?" pade vprašanje, nanašajoč se na obmejni slovensko italijanski "Tek z burjo" oz "Corsa della Bora".
"Jaz grem na Ečota," odgovori Peter in tokrat sproži moje zanimanje. Že prej na progi je rekel, da gre na tek, ki ga organizira naš sotekač Srečo Deželak - Volk, pa nisem bil tako pozoren, ker sem bil prepričan, da je na soboto, ko so v planu neke druge stvari. Malo sva se pogovarjala, ampak glava je vseeno bolj spremljala korake. "Štart je ob sedmih, gre se na en gorski maraton in sigurno bo lušno. Pa Srečo je fajn, moramo ga podpret."
V nedeljo bi pa šlo, si mislim. Seveda so prijave že zaključene in na vrsto pride gnjavaža. Tisto, ko človeka po eni strani greš podpret, po drugi strani te ima poln kufer, ker si se spomnil 2 dni pred tekmo in zdaj ga gnjaviš, ko ima on milijon pomembnejših stvari za narest. Ampak sva se hitro zmenila, natipkam podatke in potrdim prejem slabše založene darilne vrečke, v primeru, da bo zmanjkalo artiklov. Ne gre za vrečko, za tek gre.
V soboto sem ostal na Muljavi in spravljal drva, vse kar sem imel v glavi, je bilo spanje okoli 22h, saj je bilo treba ob 4h vstat. Seveda mi ni uspelo, pa še potem sem se celo noč premetaval. Na levi me nekaj žge v kolku od ne vem česa, na desni me žge v kolku od padca s skejtom zaradi glupih italijanskih turistov ...
Ob štirih zvoni budilka in navkljub premetavanju po postelji sem precej naspan. Jajca na ponev za zajtrk in med tem druga v gate. Šele ko jem prava lahko z gotovostjo trdim, da sem zbujen in pripravljen na podvig. Oblečen za tek se poskušam pogret v avtu in preden mi zares uspe, sem že pri hotelu Rakov Škocjan, kjer me pričakuje manjša skupinica tekačev in skoraj enaka prostovoljcev za okrepčevalnice in merjenje časov na progi. Uredim prijavne obveznosti z zelo prijaznima najstnikoma in se zavlečem v temni del hotela, kjer pripravim še zadnje detajle pred startom (vazelin pomešan z B Panthenom, preverjanje lučke, mešanje tailwinda.
Lučko na glavo, prvih pet kilometrov jo bomo potrebovali, saj je zjutraj še tema. Srečo nas pozdravi v imenu organizatorjev, društva slovenske steze, Slo trail in nam nameni nekaj besed o progi, zdi se, da ga noben ne posluša, nemir nam skupaj z mrazom leze pod kožo. 25 nas je na startu in zdaj sem spet vesel, da sem gnjavil. Bom naslednje leto bolj priden in se bom prijavil v roku, obljubim.
Deset, devet, osem ... tri dva ena ... gremo. Nekje v prvi deseterici se poženem proti makedamski cesti. Prvi tekač jo udari naravnost in ko že hočemo za njim, se nekdo dere z leve: "Heeej, seeem, tukaj je prav!" In že sledimo rdečim zastavicam ob cesti, ki nas kmalu potegnejo za sabo v gozd in v prvi krajši klanec. Ker je tema, se ne oziramo veliko okoli, z lučjo skušamo poiskat naslednjo rdečo zastavico ob poti, hkrati pa iščemo najboljše mesto za naslednji korak. Obul sem visoke Inov-8, ker v gležnje še vedno nisem najbolj prepričan, pod njimi pa sem polepil kinezio trakove, da držijo skupaj, kar je lani razpadlo.
Na ravnejšem delu spustim Petra naprej in ujame naju še Zdravko, trio ki bo do konca nekje blizu skupaj grizel notranjske stezice. Ko se pot obrne navzdol, se spet poženem naprej in pustim oba za sabo, vendar me imata vesčas na očeh. Iz gozda nas pot pelje čez travnik in lučke lahko ugasnemo, saj je na odprtem že dovolj svetlo.
Pritečemo v Cerknico in pri lokalu Kekec že na daleč slišim dretje. Prostovoljci na okrepčevalnici nas glasno vzpodbujajo z raglami in glasnim vzklikanjem. Maja išče mojo številko, da jo vnese v sistem, jaz pa ji stisnem petko. Že prvič sežem po Coca coli, ponavadi to naredim šele v drugi polovici, danes pa sem nenaspan, usta pa nafilam s čokolado, ki jo potem nekaj časa skušam spraviti po grlu. Pogledam proti stopnicam na desni in dalje proti Slivnici. Tja gor? Nisem nič pogledal GPS tracka, zato mi je vsak podatek na progi nov. Z Urbanom se poženeva po poti, kjer vsako leto 8 ur grizemo v hrib na prireditvi 8 ur Slivnice. Ni prepričan, da gremo res tu, amak zastavice kažejo navzgor.
Ni tako preprosto, malo više nas v križišču pričakuje Gregor in nas usmeri nazaj v dolino.
"A ne gremo do vrha?"
"Greste, ampak po tastrmi. Najprej se morate spustit do Martinjaka. Saj veš, Srečo, hehe."
Delam se, da razumem, šele kasneje mi je jasno, zakaj tisti smeh na koncu.
V dolino gre skoraj prehitro in že je pred mano makadamska cesta. Čas je za praznjenje mehurja. Toni Vencelj bi rekel, da je to dober znak, da se dovolj hidriram, mene je samo strah, da mi bo mrazu odpadel. Spomin na Sibirijo, kjer si ga nismo upali otrest, da ga ne bi odlomili.
V Martinjaku srečam dve gospodični, ki se ravno odpravljata na Slivnico. Čeprav tudi sami v športni opremi, me vseeno debelo pogledata, ko švignem mimo njiju po cesti in zavijem levo v hrib. Kmalu me pozdravijo prve navijaške table. "Kaj mi je to treba" v značilni Srečotovi slovenščini in "dejmo po gasu" ... Občutek imam, da se mi je pot postavila pokonci. Res je izbral najstrmejšo možno pot in kmalu se pozna pomanjkanje pravih gorskotekaških treningov. Še bo treba delat, da me taki klanci ne bodo zdelali.
Prehiti me Tomaž in malo pred vrhom pod seboj zagledam Zdravkota in Petra. Nisem se ju otresel po poti navzdol, še vedno smo čisto skupaj. Dodam malo gasa, da me ne ujameta pred vrhom Slivnice. Srečam Boruta, ki me ujame v objektiv s prelepim ozadjem. Vesel sem, da ga vidim nasmejanega, ampak ga na hitro pozdravim in pobegnem, saj me Macuh lovi :)
Z vrha je minutka do koče in naslednje okrepčevalnice, kjer se napijem čaja in coca cole, nabašem v usta brownije in zagrabim pest rozin. Hvala in nasvidenje po poti v dolino po kar konkretnem makadamskem delu, nato pa desno po ozki poti, prekriti z listjem. Nisem čisto prepričan, zato malo upočasnim korak, celo vrnem se malo nazaj, če sem slučajno spregledal kako zastavico. Pridrvi Zdravko in pravi, da smo v redu, očitno pozna pot. Drvim dalje, spet sem izgubil prigarano prednost in poženem se v dolino.
Okrepčevalnico slišim že od daleč, tekača pred nami so glasno pozdravljali in sledim glasovom. Prostovoljci, sami znani obrazi, opravljajo odlično delo, vsa čast. Zaradi njih kilometri hitreje minejo.
Zdravko me pred vzponom na Špičko dohiti in nekaj časa tečeva skupaj čez pomrznjene potočke in vse do naslednjega strmega vzpona celo izmenjava nekaj besed. Ko se pot spet strmo vzpne, ne morem sledit njegovemu ritmu, tik pod vrhom se odlepi od mene in ko pridem do zastave, je že precej pod mano.
Poženem se z vso močjo, vendar čutim težo v gležnjih, ki so neprožni, utrujeni, ne delajo kot bi bilo treba.
Skozi vas Kožljek še vidim Zdravkota nekje daleč pred sabo, ko pot zavije na medvedovo stezo, mi dokončno pobegne.
Naenkrat je pred mano Urban, ki me je prehitel že pred vzponom na Slivnico. Izgubil se je, ne ve kam naprej. Levo pot je preveril kakih 500 metrov, desno le dobrih sto, ampak jaz nekako čutim, da pot pod daljnovodom ni prava, zato grem levo in kar nekaj časa tečeva skupaj, nikjer pa nobene zastavice. Pokličem Srečota in mu razložim kje sva. Občutek me ni varal, nekdo pa je pokradel kak kilometer zastavic, Srečo je bil že obveščen in mi takoj pove, da sem se prav odločil. 50 metrov dalje naletiva na prvo zastavico. Ah ta folk, ne vem, kaj jih tako moti.
Na cesti me prehitita Gregor Urh in fotograf Peter Janjič in se pošalita čez mojo hitrost. Lahko vama v avtu, pi... vama avtoprevozniška. Smejimo se in gremo dalje vsak v svojem tempu, onadva seveda malce hitrejšem.
Na okrepčevalnici v Rakeku dohitiva Tomaža, ki me je prehitel pri vzponu na Slivnico. Imel je težave z želodcem in je zaostal. Na okrepčevalnici so vsi dobre volje in njihov smeh je nalezljiv. Mimo zapelje starejši gospod malo prehitro in dvigne ogromno prahu, kar me razjezi. Na pobudo prostovoljke Mateje zašprintam za njim in izzovem dodatno salvo smeha. Pomaham v pozdrav in kmalu sem sam, malo za mano pa caplja fant v črnem. Upočasnim, da me ujame in spregovoriva nekaj besed. Želodčne težave ga ustavljajo, zdeluje ga slabost. V hrib še nekako gre, v dolino želodec noče dohitevat ostalega telesa in rine proti grlu. Poskušam s pogovorom, to je meni pomagalo v preteklosti, ampak mi ne uspe odvrnit pozornosti.
V zadnji klanec nekako še lezeva skupaj, v dolino pridobivam prednost pred njim.
"Pusti zdaj želodec, se boš na cilju ukvarjal z njim, čisto malo je še," skušam biti duhovit in za trenutek izgleda kot da bo pospešil za mano, ampak ne gre.
Na vrhu me poslika Šajn z dvignjenimi rokami, kasneje me prestreže malo nižje, saj se spušča po krajši poti, kot netekmovalec si to lahko privošči :).
Najlepši del poti nas čaka tik pred koncem. Med debato pritečeva do tolmunčka na levi, nato pa čez most zavijeva do naravne znamenitosti, Malega kranjskega Raka, pri katerem sem za trenutek postal. Le za sekundo, na skali me čaka Nataša in navija, ne pusti, da se ustavljam. Spomin na Istro, kjer je res rešila moj zadnji kilometer, ko me je spremljala v cilj. Ne verjamem ji, ko pravi, da je cilj tukaj za njo, po uri bi moralo bit še dober kilometer. Ampak je Srečo iz strahu pred poledico en ovinek presekal. Hvaležen sem mu bil za vsak meter, čeprav imam še nekaj moči za nadaljevanje.
Zdravko je v cilj prišel nekaj minut pred mano, takoj za mano Tomaž in potem še Peter. Kmalu za tem še prva med dekleti. Verjetno je to prva tekma, na kateri sem prehitel vsa sodelujoča dekleta. Neki je :)
V cilju najprej paše čaj in suha oblačila, nato pa takoj zelenjavna čorba in palačinka.
Razglasitev je bila kratka, tekmovalci so dobili lepe lesene novoletne jelke. Ker drugače so jelke železne, vem, kaj si mislite :)
Po razglasitvi pa še vožnja domov z danskim zmagovalcem Henrikom Westerlinom, ki je bil totalna tekaška faca. Njegove zgodbe so me še dodatno motivirale in komaj čakam naslednjo preizkušnjo.
Odličen dan, prelepa proga, dobra organizacija ... Mogoče kak kilometer ravnine preveč zame, upam, da bo naslednje leto še kak višinski meter več, pa se zagotovo vidimo. V čimvečjem številu! Ni treba vsako leto na vse tekme v tujino, podprimo raje domače organizatorje in si zagotovimo več tekmovanj v bližini. To je moj apel vsem vam stezičarjem.
foto: jaz, uradni in neuradni fotografi novoletnega SLO traila: Peter Janjič, Stanislav Šajn, Jože Opeka, Borut Mraz