#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 31: Kosijev dom na Vogarju

Zdaj sva se pa skoraj že malo udomačila pri Moniki doma, kar je še dobro, saj sem se zbudil zares utrujen. Monika je odšla že včeraj v Ljubljano in je prespala pri Sari, tako da sva imela stanovanje zase. Iz postelje sem se najprej samo prestavil na kavč, nikakor nisem mogel prit k sebi, še 3 vzpone do konca se počutim kot cunja.

 Vstavim si leče in že čez nekaj trenutkov me začnejo rezat, kot da je z očmi nekaj narobe. Pogledam se v ogledalo in vse je krvavo rdeče, zato leče pustim na umivalniku, kar še dodatno upočasni moje delo na računalniku in že vidim, da bom z bloganjem zaostal vsaj še za en dan. Boštjan se je dogovoril z Monikinim očetom, da gresta zjutraj slikat Triglav, ampak vreme je žal pretemno, oblaki pa nekako dolgočasni. Ampak obema zadiši pizza in po nekaj klikih na googlu, se odločiva, da greva v trgovino in si narediva svojo.

Spekla sva pravo bombo na testu, s štirimi siri, bučko, malancanom, fižolom, na koncu pa dodala še svežo rukolo in češnjeve paradižnike. Danes pa mora bit dovolj energije, posebej ker sem vse zalil z red bullom. Ne na pizzi, spil sem ga :D

 Odpeljeva se proti Bohinju in zavijeva do parkirišča, kjer je štart 31. odprave. Preverjava parkomate in v tem trenutku se pripeljeta Toni in Katja s Hani. Zelo se veselim njune družbe in na hitro se objamemo. Priprave so precej počasne, ura je hitro čez napovedano in počasi se ospravimo proti vzponu.

Drugih obiskovalcev na dnu ni bilo in ker je to ponavadi pomenilo, da so nekateri že odšli, drugi pa pridejo kasneje, nismo več čakali, vsi smo bili željni vzpona.

Po kratkem asvaltnem odseku smo zavili levo čez travnik in kmalu v gozd.

 Vreme je bilo fenomenalno za vzpon, dežja ni bilo, sonca pa tudi ne in za nekaj stopinj se je shladilo od zadnjega deževja. Toni mi ponudi malce dodatne teže in takoj sem bil za.

Hani na začetku ni bilo všeč sedeti na drugem hrbtu in je glasno protestirala, ampak ko je videl, da je ne bomodnesel nikamor daleč, se je pomirila. Očitno je bilo treba tudi tempo povečat, saj ni bila navajena hodit tako počasi.

 Noge so hitro začutile dodatnih 12 kilogramov, ne vem če sem potreboval ta dodaten trening, ampak vseeno mi je bilo super nosit Hani na svojem hrbtu, posebej potem ko je začela uživat in je ni več skrbelo, kdo je čudni stric pred njo.

Vseeno nismo prakticirali tega celo pot, mene so boleli gležnji Katko in Tonija pa je hitro zaskrbelo, da jo bom odnesel v kako napačno smer. Preložimo jo nazaj na Tonijev hrbet in nadaljujemo proti vrhuv precej hitrem tempu.

Srečevali smo veliko jadralnih padalcev, ki so se vračali otovorjeni z ogromnimi nahrbtniki. Niso skočili, ker veter ni pravi, severnik je odnesel dež, njim pa vseeno ne paše. Večinoma so bili Čehi, ko sem se pohecal, da so pozabili skočit, Čehinji ni bilo smešno. Verjetno bo njen spremljevalec danes spal na kavču, če jo je prepričal, da bo danes skočila. Z mesta, kjer skačejo je pogled na jezero v obliki srčka. Za trenutek obstanemo ob romantiki. Pogrešam!

 

Na vrhu nas že čakajo Monika, Kaja in Jan, pripravljeni na nastop, žal pa zaenkrat ni nič več ljudi.

Gremo na razgledno točko in vmes srečamo zanimivo tablo, ki obžaluje strgane hlače. No, ali pa ne.

Razgled pod nami je fenomenalen in tokrat tam posnamemo skok, potem pa kar še malo ostanemo.

Slikam se na srčku, najprej s Katjo, potem pa še sam. Slika izgleda precej žalostno :D

 Medtem je oskrbnik pripravil češnjev in jabolčni zavitek in z veseljem planem nanj, še vedno v pričakovanju vsaj dveh ljudi, da bi lahko izvedli nastop.

Tudi gospod, ki je obljubil, da se vrne s prijatelji se ni prikazal, zato smo se morali odpovedatnastopu, nam je pa Kaja pripravila prav posebno točko, ko je padla s klopce in nas ve nasmejala. Po Jonasovi definiciji je tako nastop bil izveden. Smejali smo se, denar smo dobili (za botrstvo).

Hani je medtem izkoristila improvizirano otroško igrišče iz transparenta #standupmaratonec in če nič drugega, se je imela vsaj ona fino. V tem trenutku bi bilo res zanimivo vedet, kaj je ona mislila, zakaj smo dali to zeleno plahto čez klopico. Lej kolk velika postelja. :)

Monika izkoristi čas v leru za krajšo masažo ramen in hrbta, pa sploh ji še nismo povedali, da sem nekaj časa nosil Hani v hrib. Očitno res že zgledam precej kisel, če je sama od sebe poštekala, da bi prijalo malce gnetenja po ramah. Super

Poslovimo se od oskrbnika in počasi krenemo proti dolini, saj nas že malce zebe na svežem zraku.

 Hodit brez leč navzgor ni bila tako slaba ideja, počet enako navzdol, pa je bila velika neumnost. Malce se je že zmračilo, padli smo v debato o rock'n'rollu, za trenutek sem bil nepozoren, stopil na rob kar velike skale in hrsk. Skala se je obrnila, obrnil pa se je tudi moj gleženj. Zabolelo me je od gležnja pa vse tja do kolena, očitno se je vez močno napela. Zavpil sem kar precej naglas, da so se vsi ustrašili. Toni se obrnil nazaj, Katko je skoraj premaknilo s poti, Hani me je debelo gledala.

Za trenutek sem sedel na tla in preverjal škodo. Peklo je za znoret in ni zgledalo, da bom lahko hodil dalje. "Tole je z'lo slabo, tole je z'lo slabo ..." sem ponavljal in masiral nogo okoli bolečega mesta. Potem pa vstal in se počasi premaknil dalje. Na srečo sem imel palice in sem počasi stopal z ene noge na drugo, pri desni sm si zelo pomagal z rokami. Ampak je šlo. Vse do kombija, kjer sem snem čevelj in počasi je noga rasla.

Še malce Tonijevega domačega piva in pogovor o domačem pivovarništvu med njim in Boštjanom, potem pa čimprej domov na hlajenje noge.

 

Dan se je zaključil z ogromno količino ledu na nogi. Najprej sva se z Boštjanom ustavila na bencinski, da nalijeva prepotrebno smrdljivo tekočino, ki poganja Jago babo in ker niso imeli ledu, sva zavila v prvo okrepčevalnico in ga dobila tam. Ogromno vrečo, ki sem jo komaj držal. Noga je zaledenela do doma in bolečine nisem več čutil, ampak vseeno je bil vzpon po stopnicah še en podvig. In seveda sem ravno danes moral 10krat gor in dol.

Gleženj je bil ogromen, rasel je iz trenutka v trenutek, spet sem ga napadel z ledom, da je hitreje mineval čas in da sem na bolečino malce pozabil, sem se miril s piškoti in čokolado. Ravno pravi dan sva z Boštjanom nakupila te razvade.  

Pred spanjem smo narezali čebulne obročke in jih povili na gleženj. Ne vem, kar smrdi, ponavadi pomaga, bomo videli zjutraj, če bo oteklina kaj manjša.

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com