No tags yet.
Dan začnemo z menjavo pnevmatike na Hilluxu. Povozili smo vijak, ne vemo pe kako je dolg, na srečo guma ni spustila in smo se lahko pripeljali do lokacije. Še dobro, da sem to že počel, ker je cela znanost prit do rezervne gume in če imaš avto na blatnem odstavnem mestu ob cesti, si tudi ti kmalu tak :D
Naslednja postaja je mehanik, ki mora preverit ropotanje na Jerryju. Izvemo, da je 4x4 pogon in zdaj nam je jasno, kako je preživel včerajšnjo noč :D. Ampak obnaša se kot otrok pri zobozdravniku, ki ga kar naenkrat nič ne boli. V trenutku, ko mehanik sede v avto, ropotanje poneha. Rešeno. Za vsak slučaj gremo vseeno še k enemu, večjemu serviserju, ki kombi dvigne in skupaj pogledamo. Zaključek je, da smo očitno nekaj povozili in je bilo navito okoli te dolge palice, ki ji rečejo kardan ... In da je padlo dol. Rešeno drugič.
Na start pod Peco zamujamo in poskušam ujeti Nejca, ki naj bi ta dan prišel. On je edini kontakt. Žal si je premislil in pride jutri, zato napišem kar na FB, da bomo zamujali. Ne veliko, ampak čisto, da se ve, da ljudje ne bodo v skrbeh. Potem se Jerry začne čudno obnašat iz Boštjanom se v tem trenutku zaveva edine njegove napake, brez bencina ne gre nikamor. Do zbirnega esta je še 15 minut vožnje, na srečo so Šumi, Lacky in Pevc že tam in pokličeva jih, da nama pridejo na pomoč. Na zbirnem mestu ni nikogar, pravijo, da tudi nobenega avtomobila in očitno se nam ne mudi zelo.
Pevc pride po naju in čez pol ure smo že na poti proti vrhu. Dež, ki se je kazal, je šel mimo nas in obeta se lep vzpon, malce soparen, ampak brez kapelj, ki polzijo po obrazu. Lacky obuje moje stare inov8 superge, da bo lažje lezel v hrib in ker so malo prevelike, “navuče debele čarape” :)
Oprtam si večji nahrbtnik, danes moram nest pijačo in majice na vrh, ker se do lokacije ne da z avtomobilom. Monika bo poskušala prit čimviše, pa ji vseeno nočem naprtiti prevelikega bremena, ker ni ravno navdušena nad vzponom.
Pot je precej strma, ampak nam gre kar dobro, Šumi spet vleče dalje in ostali ne zaostajamo. Danes prvič čutim v nogah neprijetno utrujenost, čeprav so vzponi lažji, Markacija kaže, da moramo strmo v hrib in mi ji sledimo. Pot se konča, spomnim se tega mesta že iz ogledne ture, vem, da je cesta čisto malo nad nami, zato zagrizemo v strmino najprej čez praprot in spominčice, kasneje po vlaki proti podrtim smrekam. Vendarle bodo kaplice danes polzele po obrazu.
Na vrhu popijem tailwind iz nalgene flaške, ponudim še Šumiju, ki mu je všeč učinkovitost napitka. Začne se oviratlon preko podrtih smrek. Spodaj, zgoraj, skozi veje, pa spet zgoraj, spodaj ... Pevc počasi leze proti nam in ko smo mi na koncu smrekove ovire, ga vidimo, kako je obsedel na prvi smreki ... Na vprašanje, če je vse v redu, nam pomaha in čez nekaj trenutkov pride za nami.
Ekipa se počasi sestavi in jaz počakam na Pevca, da vidim, če je res vse OK. Šumi, Lacky in Boštjan potegnejo dalje, do koče je še dobrih 15 minut. Ko vidim, da je s Pevcem vse OK, tudi jaz potegnem dalje in jih pri koči ujamem. Presenečeno ugotovim, da je zgoraj že lepa množica ljudi, ki nas pozdravljajo že zunaj, še več pa jih je not v koči. Glede na pričakovanja na začetku vzpona in najino zamudo na štart, je to res lepo presenečenje.
Oskrbnik takoj postreže s čajem in jabolčnim zavitkom, oba z oskrbnico izgledata zelo zadovoljna, da smo prišli. Do danes smo z vsemi oskrbniki imeli na lokaciji super izkušnje, vedno nas zelo lepo sprejmejo in naredijo projekt s tem veliko bolj vzdržen in prijeten.
Šumi začne s stand-up nastopom in spet so navdušeni nad njegovimi šalami. V tem času se je spremenil že v pravega hribovca in tudi nastopi v kočah, brez mikrofona, so mu kot pisani na kožo.
Pevcu nastopanje brez mikrofona ni tako všeč, ampak je v publiki njegov prijatelj iz kroga odbojkaških sodnikov, nekaj šal usmeri nanj in sproži smeh na njegov račun, potem pa tudi nastop lepo steče.
Med nastopom prvih dveh komikov si grizem nohte, saj lahko ponudim stalnim obiskovalcev, ki jih je tukaj na Koroškem precej, le eno nepoznano šalo. Ampak možgani začnejo delat in do mojega nastopa je teh šal že kar nekaj, med nastopom še malo improviziram in izvedem povsem svež nastop, v katerega vključim veliko šal na Šumija in nekaj na odgovorno pitje piva.
Monika je nekje zgrešila pot že z avtom in ni ji uspelo prit do koče pred nastopom, ko se nama končno uspe dobit v tem hribu brez signala, se dogovoriva, da nas počaka spodaj na bencinski črpalki, kamor bomo zagotovo mogli prit. Stalni obiskovalci so pogrešili Moniko in po nastopu jim povem, da je ostala nekje na pol poti in da morajo zato kupit še več majic, ki sem jih na ramah prinesel na vrh. Prodamo toliko majic, da bom ubral Šumijevo tehniko z jokanjem za čokolado pred Emono in večkrat izgubil Moniko nekje na poti.
Oskrbnika nas kar nočeta spustit in čeprav smo že pripravljeni na odhod, na mizo pride še nekaj hrane, pripravljene za vegetarijance. Medtem se okoli koče megla vedno bolj gosti in malce nas skrbi, kako bomo videli pot v dolino. Večina obiskovalcev je pobegnila ostala sta le še Janez in Ivan, ki nam ponudita prevoz do avtomobila in do bencinske črpalke. Pevc ostane kar v koči, bo tukaj prespal in se vidimo jutri na Plešivcu.
Spustimo se do njunega avta na zgornjem parkirišču in z Janezom nadaljujeva peš, Lacky, Šumi in Boštjan pa gredo do bencinske črpalke, kjer nalijejo bencin za Jerryja v kantico, ki jo je nekje izbrskal oskrbnik koče pod Peco. Tam najdejo Moniko, ki odpelje Šumija in Lackyja v Ljubljano, Boštjan pa pripelje tekoče zlato za najinega Jerryja.
Nalijemo in seveda ne gre, avto moramo najprej obrniti okoli, da bencin steče v suho mašino. Ni tolk lahek tale aš Jerry, ampak nekako nam uspe, da ga porinemo v hrib in potem spustimo vzvratno do prvega križišča, kjer ga potem obrnemo in brum, brum ... vžge ... Jupiiii ... hvala Janez in Ivan za vso pomoč.
Še dobro, da smo pred odhodom pojedli obilno kosilo iz pečenega mladega krompirja s čebulo in šparglji, ker zdaj lahko samo še padeva v posteljo ...
Se vidimo na Ivarčkem jezeru ob 17h. Baje bo zanimiva udeležba in danes bom oblečen povsem drugače, za dobre stare čase.