No tags yet.
Vsega je kriv Jane. Že spet.
Ker je rekel, da nas je vse prijavil pravočasno. Ampak potem se je nekaj zataknilo in smo padli iz igre. In sem samo na en način lahko prišel na to tekmo. Ker sem se napalil. In sem imel v glavi, da grem. Na 21km S1H. Najdemo punco, ki proda svojo štartno številko, ker je zbolela. Urejeno. Teden dni pred tekmo razmišljam o 21km traila z burjo. Ampak 3 dni pred startom ugotovim, da sem na startni listi za čisto malo daljšo razdaljo, niti ne 3x toliko. Kličem, pišem, poskušam spremenit, baje se bo dalo na startu v Sesljanu, kjer dobim številko.
Ob 4h zjutraj je gretje v avtu le stežka premagovalo -12, da se mi je vsaj tukaj zdelo, da ne bomo vsi zmrznili na progi. Poberem številko in seveda organizatorja, ki edini lahko dovoli, da grem na 21km (zaradi varnosti nas na nobeni trasi ne sme biti preveč) ni tukaj, je na startu v Pesku, do katerega gremo z avtobusom. Zelo očitno grem na 57km dolgo progo z 2500m višinske razlike. Avtobus je poln in odpelje, mi pa čakamo naslednjega. Veliko nas je še tukaj. Mraz reže do kosti.
50 minut kasneje.
“Halo”
“Ciao, Mariana je. Samo zanima nas, kdaj bo prišel avtobus, ki nas bo odpeljal do starta.”
“O Mariana, lepo govoriš italijansko, si se učila v šoli?”
“Ne. Italijanka sem.”
“A res? Ammmm, a niso samo Slovenci tam?”
“Ne, ne. Vsaj 30 Italijanov in mogoče 10 Slovencev in še nekaj Avstrijcev, Čehov … “
“Cazzo. Pride avtobus po vas. 10 minut.”
(zapisan telefonski pogovor temelji na mojem poznavanju italijanskega jezika in tem, da sem dejansko slišal samo njo in videl njene odzive, ostalo pa je delo domišlije). Avtobus pride. Zamujamo na start. Peljemo se pol ure. Tam nas čaka druga polovica, zdaj so dejansko oni bolj prezebli od nas. Skočim iz avtobusa in vsi ploskajo. Ne morem verjet, da je moja prepoznavnost dejansko segla vse do sem. No saj ni, ploskajo ker jih zebe in bi radi štartali. Ampak za trenutek je fajn. Kot na Wings for life, ko so okoli mene skakali fotografi in kamermani. Nasmeh do ušes in poza za medije. Dokler ne ugotovim, da snemajo predsednika Pahorja, ki stoji čisto zraven mene na startni črti.
“Ne štartaj prehitro, ne zaženi se, boš na koncu dodal plin, če boš imel še kaj moči.” mi je svetoval X. Ampak, če je tako prekleto mraz. Treba je ogret mašino. In vsi so se pognali, ne bom zdaj jaz edini stopicljal po poti.
Na 7km je bilo že topleje. Verjetno zunaj še vedno dvomestna minus temperatura, ampak mašina je bila ogreta. En del proge gre po slovenskem ozemlju, večina po italijanskem. Na obeh straneh slišimo slovenske in italijanske pozdrave in vzpodbude. Vsakič, ko me v Italiji nekdo pozdravi po slovensko, vem da je zamejski Slovenec. Vsakič ko me v Sloveniji nekdo pozdravi Italijansko, vem da je Slovenec, ki se trudi ugajat. Spuščamo se po izredno strmem melišču. Gorski reševalci nas opazujejo, namestili so nam varovalne vrvi, da se lahko primemo za njih. Ampak ona ne upošteva športnega duha. Ker navzdol se da. Skače in sproža plazove, preseka pot in prileti naravnost v moje gležnje. Naj ji bo. Obdrživa se na nogah in greva dalje. Do prvega nežnega vzpona, kjer jo prehitim nazaj. Do prvega resnega spusta, kjer spet skoči pred mene in me zrine s proge. Do naslednjega vzpona. In tako nekajkrat. Vse kar hočem na današnjem teku, je, da prehitim to Italijanko in na cilj pridem pred njo. Mislim da ji ni uspelo prit niti do cilja.
Le nekaj metrov za Italijanko me na melišču ujame naslednji tekmovalec. Vsaj mislim tako. Res pridrvi in se ga kar ustrašim ter odskočim, da mu dam prostor. Ker nihče ne gre mimo mene, pogledam nazaj. Zdaj se šele ustrašim. Na srečo se mi na teh tekih navzdol črevesje zaveže, drugače bi imel veselje v hlačah. Ogromn kozorog z ogromnim rogovjem mi diha v obraz na 15 cm. To hočm slikat. Ampak telefon je nekje zadaj v nahrbtniku. In kozorog se ustraši naslednje skupinice in se umakne za skale. Jaz pa nadaljujem pot po melišču. Ena super iznajdba je “camel back”, meh iz katerega piješ po cevki med postojankami. Pozabil pa sem na temperature, verjetno zato kamele ne živijo v Alpah, ker bi jim zmrznile grbe. Namesto da bi pil vodo, mi je ledena kocka hladila hrbet. Ker to sem res rabil v tej vročini.
Na 23km me dohitita Primož in Andrej. Sem kar malo vesel, da šele zdaj, čeprav vem, da bosta v cilju veliko pred mano in tole ne pomeni nič. Vzamem kos čokolade in si skoraj zlomim zob. Naslednjič bom raje vzel kar kamen, apnenec je sigurno mehkejši od tega. Nekako ga stlačim v usta in poskusim prežvečit. Narobe. Naslednjih 10km sem se ukvarjal s tem, kako spravit to rjavo gmoto iz zob. Skupaj pritečemo na odprto in v prsa nam udari burja. Na organizatorjevo veselje je le zapihala, saj bo le tako opravičila ime dogodka, na naše veselje ni bila niti približno tako močna kot so napovedovali vremenoslovci. Pod borovci je ni bilo več, kmalu pa tudi mojega spremstva ne, fanta sta jo udarila naprej z malce prehitrim tempom zame. “Če ne prej, vaju ujamem nekje na cilju,” si mislim sam pri sebi.
35km – malo večja okrepčevalnica za nas in start proge za 21km. Tukaj bi lahko začel. Svež in spočit. Ampak ne, jaz sem zdaj prišel sem in v tem trenutku že vem za nekatere nove mišice v telesu. Namesto kamnite čokolade tokrat grizljam pomarančo kristalko. Samo da dam nekaj vase. Noge hočejo dalje, glava razmišlja o štartu 21. Pejmo, dokler noge še hočejo. Namesto čokolade vzamem Isostar tablico za po poti. Nekje do cilja mi jo bo ravno uspelo ogret in pojest. Grizem v hrib in se spomnim na Perico in Murča. Smešno mi je. Bral sem o ultramaratoncih, ki imajo privide na progi od napora, jaz očitno razmišljam o kolegih komikih. Razmišljam o njunem potovanju po Romuniji s kolesom in tem, kako Perica opisuje pot navkreber in srečanje s prehitrim Murčem na vrhu:
Murč: “A ni fajn, k tko rineš v breg in trpiš in ko ne moreš več, še malo stisneš iz sebe”
Perica: “ Ne ni fajn, A veš kaj je fajn, fajn je sedet doma na kavču in gledat ligo prvakov”
V naslednjih kilometrih se vedno manj strinjam z Murčem in vedno bolj s kavčom (bom pa kaj drugega gledal).
Pijača na 41km. Ja, zdaj že malo trpim. Dohiti me par Slovencev. Skupaj ugotovimo, da se napor splača, ker je res le pa proga. Sam pri sebi ugotavljam, da smo butli, ampak nočem rečt naglas. Verjetno oni enako. Glava pravi, da zmorem, noge je ne poslušajo. Potem noge dobijo ritem, glava ne dela. Na srečo mam neusklajen telo in glavo in grizem naprej. Vedno počasnejši sem. Ne rabim na uro gledat, pove mi dejstvo, da me ljudje dohitevajo in prehitevajo. Na naslednji postojanki se nočem ustavt, ker nočem izgubit minute. Ker to se bo pri končnem času res poznalo. Ampak tako pravi glava in noge potegnejo mimo. Dohiti me Italijan, ki odlično govori hrvaško. Ne vem zakaj, ampak tem tujcem se vedno zdi, da mi vsi še vedno govorimo jugoslovansko. Na eni škarpi me prehiti, ker ne morem zlest nanjo. Zdi se zelo visoka. Nikoli ne bom upal it nazaj pogledat, koliko je bila visoka v resnici. Sledi kraj Santa Croce – Križ in gremo točno po križevem potu. Po moje ni naključje, da so traso speljali prav tukaj čez. Še en Slovenec, še dva Italijana, 5 km pred koncem pa odskaklja mimo mene srnica (Ines, to je metaforično!) in ne morem verjet, kako lahkotno po 52 km še vedno poskakuje po skalah. Probam še jaz. Do cilja ji sledim in jo na koncu prehitim.
Nadenejo mi kolajno “Finisher” in sesedem se na prvo stopnico. Končal sem. Prišel sem do konca. Dobrih 8 ur. To je to. Zdaj pa pasta party in tuš in masaže. Ampak pojma nimam, kje je moj avto. Torej samo pasta party. Šele po eni uri druženja z ostalimi ugotovim, da sem ves čas bil samo minutko od avta. Se bom stuširal doma. Maserji pa so itak že odšli.
Res lepa proga, res lepa tekma, odlična organizacija, super. En del možganov mi pravi, da je tole bilo res super noro in naslednjič se moram bolj potrudit in vztrajat pri krajši progi. Ampak drugi del možganov že razmišlja o nadaljevanju. O tem, da do 100 km traila ni več niti pol poti.
