No tags yet.
X je 2 dni pred tekmo potrdil startno številko in z Nino sva s odpeljala v Moščeniško Drago.
Mal sem imel že treme na startu, čutil sem adrenalin, poznal sem nekatere tekače, ampak pojma nisem imel, kaj se bo zgodilo. Precej drugačen občutek kot na mojem prvem trailu na Pohorju, čeprav še vedno čisto neizkušen in srkajoč energijo sotekačev okoli mene.
X je šel na tadolgo, maratonsko razdaljo, ampak na startu sva stala skupaj in svetoval mi je, naj se po ravnini na začetku le zaženem, da si izborim pozicijo za v štenge, kjer se res ne da prehitevat, ampak potem pa naj se umirim in upočasnim, da bom zdržal do konca … Poslušal sem ga, ampak le pol, na začetku sem se skupaj z množico pognal po ravnini ob plaži, kot je rekel, vendar sem se tudi po štengah kar gnal. Pa saj nisem vedel … šele na koncu sem zares vedel, kaj je mislil.
Pridem na vojaka, full lepo, ampak na tekmi ni dosti časa, urežem jo mimo in naprej po progi.
Na prvi okrepčevalnici sem presenečen, ustavim se in se dobro napojim. Ne vem, zakaj sem nosil svoje gele s seboj, ampak OK, saj niso tako težki.
Pridem na cesto par km pred ciljem in že slišim glasno glasbo in napovedovalca iz doline. Imam občutek, da sem že čisto blizu in ker gre samo še navzdol, se poženem in prehitevam tekmovalce pred sabo, po strugi in skozi tunelček prehitim 2 in potem sem že na plaži, ki me vodi do startno ciljne arene, kjer me čaka tudi Nina in nekaj hrane, ki jo bašem vase kot za stavo.
Greva do avta in usedem se na tla. Napaka. Kdo me bo zdaj dvignil. Nekako se zbašem v kopalke in zlezem do morja. Hladna morska voda odlično vpliva na razbolele mišice in sklepe in ko greva po pol ure ven, ne čutim več bolečin in korak je spet lahek.
Priteče X in pozdravim ga z glasnim navijaškim pozdravom. Danes mu ni šlo tako dobro, ampak vseeno izgleda zadovoljen. V cilju je tudi Beli, on je povsem skrušen. Narobe je zavil, ker je tekmovalec ob njem nosil napačno barvo startne številke in dobra uvrstitev je splavala po vodi, saj je ugotovil šele veliko kasneje. Udarilo mu je na psiho in namesto naprej, je šel nazaj in se vrnil v startno ciljno območje z nedokončano progo.
Za mano je drugi trail. Srednja razdalja Učke, lahko bi šel tudi na krajšo, 15 km dolgo, ampak se mi je zdel korak nazaj. Hočem še tega, fajn je. Tudi v Indoneziji bom tekel, pa kaj če grem na dopust, tek je dopust, tek je lep, vedno raje te imam. Tek. Dober tek :)