top of page

KNAP TRAIL 2022; ni vedno fajn, uvodna tekma sezone napoveduje malo manj lahkotne čase


Začetek januarja, čas ko preverimo, koliko energije nam je ostalo od lanskega leta in koliko bomo morali delat, da bomo sploh lahko tekli še kako malo daljšo tekmo. Januarja resnejši tekači že vedo, kako bo izgledal njihov letni tekaški koledar in ko gredo na prvo tekmo, so ostale že poklikane in načrtovane, verjetno tudi že plačane.

Ko sta Ici in Anja objavila novo tekmo, ki je v resnici le prebujena januarska zgodba, sem takoj kliknil na prijavo, denarnico pa sicer pustil še zaprto, saj nisem bil prepričan, če bom v začetku januarja premogel dovolj moči za hitro trail tekmovanje z 51 kilometri in 2600 višinskimi metri. V glavi sem se toliko ukvarjal s tem, če sem pripravljen na 60 kilometrov, da sem bil še teden pred dogodkom prepričan, da je to dolžina in ko me je Frenk, sicer v svoji cinično-sarkastični maniri opomnil, da naj ne dodajam nepretečenih kilometrov, sem si oddahnil in bil prepričan, da toliko pa že zmorem, tudi v povsem razsutem stanju, z napihnjenim trebuhom, konstantnimi želodčnimi težavami in neprespanim decembrom, ki je letos prvič pustil posledice. Ker me je pred tem še klical Ici osebno in me opomnil na zadnje minute za plačilo, saj je vrsta prepozno prijavljenih kar dolga, je želja bila toliko večja.


Uspe mi odspat nekaj regeneracijskih ur in že sem v avtu proti Trbovljam, kjer uro pred startom naletim na prvi izziv - ni dovolj parkingov. Ampak se hitro znajdemo in malo nepravilno, v upanju na razumevanje s strani redarstva, poparkiramo rob stranske ceste proti bližnji cerkvici, vseeno malce nejevoljno pa gledamo v ograjen prazen parking zavarovcalnice poleg startno ciljnega prostora.


Ekipa je že zbrana, Marjan in Frenk pripravljena na start, Beli išče še zadnje poživitvene odmerke za na progo, na drugi strani ceste parkira Peter, v svojem lahkotnem slogu priskaklja Žiga Maraž in hitro si povemo, koliko je kdo pripravljen. Priteče kraljica slovenske cestne ultramaraton scene, Nataša Robnik, ki jo je v zadnjem času večkrat moč videti na trail tekmovanjih in tu je tudi Ivi, ki ga letni časi ne ganejo in je bolj kot na mraz, mislil na aerodinamiko. Očitno uspešno, saj je prekratkohlačnik v cilj pritekel 10 minut pred prvim zasledovalcem in kar 4 ure pred mano ... Ja skoraj enkrat hitreje ...


Sploh ne vem, kdaj je minila ura in že sva z Reo na startu, tokrat grem namerno bolj zadaj, da se Rea ne zaplete med noge ljudem, ampak na koncu se zgodi prav to, saj je startna linija ozka in smo en čez drugega. Uradni napovedovalec Žiga X, ki bi ga mnogi raje videli na startu in potem z nami na stezicah, ob podpori glasne glasbe iz Red Bullovega Krpana požene dobrih 70 ljudi v neznano, najprej na kratko po cesti, pa v hrib mimo cerkve in že smo v gozdu. Lučka je obvezna, pa vendar jo na glavi nosimo le nekateri, meni ustreza, da imam pot pred seboj res svetlo.


Startal sem tokrat precej manj eksplozivno, kot sem vajen, nekje v drugi tretjini tekačev in ujel sem ritem z Marjanom, ampak le v začetku, kasneje nisem mogel niti slutiti, koliko pred mano je.


Proga je bila dobro označena, pa vendar že na samem začetku zgrešimo odcep v desno in nekaj časa tečemo v napačno smer, dokler tik pred mano ne zavpije Frenk: "Narobe, obračaj" ... nato pa doda še svetopisemski izrek o prvih in zadnjih, preden jo skupaj udarimo v pravo smer in upamo, da bo takih odklonov od idealne poti čimmanj. "A sem rekel, da jih bo 60," pripomnim in zasmejiva se v prihajajoče jutro.


Zelo hitro ugotovim, da bova danes z Reo skrbela bolj za to, da ne bodo tekmovalci na progi ostajali predaleč od glavnine, nikakor ne morem pritisniti na gas in od samega začetka so noge težke, kasneje pa se pojavi še bolečina v mečih, koleno se presenetljivo dobro drži. Očitno se bom za naslednji tek moral pogovorit še z ostalimi deli telesa, saj je tokrat pogovor s kolenom koristil in me ni pustil na cedilu.

Zdani se, lučke romajo v torbe in žepe, prav nihče si ne želi, da bi jo moral nadeti še 1x, moral bi iti res prepočasi. Pozdravi nas bledo sonce in temperatura v zraku ni prav nič zimska. Jaz vseeno vztrajam v toplejši vetrovki, ki kasneje pride zelo prav.


Za trenutek se ustavim, da pritisnem sliko, v naravi je mnogo mnogo lepša kot na telefonu, pa jo vendar pošljem Maji, da bo videla, da smo lepo startali. Nisem niti dobro pogledal slike, dokler ne dobim od nje odgovora: "Trboveljsko pač" ... :D


Rea si je našla prijatelja in ta nas je spremljal kar kakih 10 kilometrov, potem pa izginil, upam, da je našel pot nazaj domov in nisva sprožila kake nepotrebne iskalne akcije.


Prva okrepčevalnica ponudi mlačen čaj in čisto prehitro se prileže tudi požirek kokakole, ki jo ponavadi pijem šele v zadnjih etapah tekme, da mi pomaga priti v cilj. Trša hrana ne gre dobro po grlu in košček čokolade izzove silovit kašelj, ki se ga otepam že tri tedne, v prvih kilometrih pa mi je prizanesel.

Dom na Mrzlici je zaprt, še dobro, da smo se okrepčali že na drugi strani hriba. Oz. to je bila prva stran hriba, če smo bili najprej tam. Kaj pa vem, mogoče ne preveč razmišljat v tem delu, raje utišat otroka v sebi in nadaljevat.

Traktor reže brazde ob poti in v modro oblečeni mladenič nas gleda spod čela. Vem, kaj si misli ... "A nimajo kej drugega za delat, kot da se tu po gmajni preganjajo." Kaj čmo, vsakemu svoje.


Drugo, manjšo okrepčevalnico bolj ko ne preskočim, imajo le pijačo in v mojih bidonih se od starta ni kaj dosti spremenilo, hladna pijača mi ne gre po grlu, kar je vidno tudi danes, dva dni po tekmi, ko v WC spuščam vse preveč oranžno tekočino.


Prehiti me kratkohlačnik in takoj mi je jasno, da gre za tekmovalca s krajše razdalje, saj ima čisto preveč energije, ko švigne mimo mene. Kmalu mu sledita še dva in me pustita za sabo z besedami vzpodbude.


Presenečen sem, da je Timotej Bečan šele četrti v tej družbi, posebej razdalja za prvim tekmovalcem se mi zdi nenadomestljiva, ko pa ga kasneje srečam v cilju z zlatom okoli vratu, je jasno, da so se na tem mestu srečale kar 3 razdalje in je na 16km on vodil celo progo. Pred okrepčevalnico skok v fotoaparat in navdušenje fotografa, pogled na pokopališče pod mano pa mi izzove nasmeh, saj pomislim, da bi lahko tak skok danes na tem mestu končal kar tam in ne bi me rabili daleč vozit.

Topla juha je pravi balzam, lepo pogreje želodec in za nekaj trenutkov tudi premaga mrzli veter, ki je popolnoma spremenil temperaturo na progi in dal tekmovanju povsem drugo dimenzijo. Razmišljam, kako bi bilo, če bi padel obljubljeni sneg, ampak dajmo rečt, da bi se v tem primeru na mraz bolje pripravil in ne bi razmišljal, s katero neorokavičeno roko naj primem palici, kadar sta pri teku navzdol nepotrebni in le hladita dlani do zanohtanja.


Kmalu po okrepčevalnici obe krajši progi zavijeta v levo, mi pa nadaljujemo na najtežji del preizkušnje, dolgi vzpon na Čemšeniško planino. Še nekaj tekmovalcev me prehiti v tem, najtežjem delu, skušam držati korak z nekaterimi, v telesu pa ne čutim drugega kot slabost in nezainteresiranost.


Pred Čemšeniško najprej pogled na Krvavico, ki prebudi spomine na Atrans trek, kjer je prav ta gora požrla samozavest, ko sem se zaplezal v skalah, namesto da bi pot oddelal po makedamski cesti z druge strani, kot vsi ostali ... Nekaj sem se hvalil z orientacijo, v cilj pa prišel kot avtomobil slovenske vojske v Zavrču, pojma nisem imel, kje sem rogovilil.


Tudi matematika mi ne gre in prehitro se veselim, da sem čez polovico, ko mi Aleš, s katerim najdeva skupen tempo od tu, pa skoraj do konca tekme, razloži, da nama vseeno še čisto malo manjka. Nekaj časa se prehitevava, on je malo boljši navzgor, meni bolj leti v dolino in šele v zadnjem spustu proti Trbovljam ga pustim zadaj, čeprav niti tukaj ne morem pritisniti, kot bi si želel.


Okrepčevalnica na Čemšeniški planini spet ponuja toplo juho in za trenutek celo sedem na klop pred kočo. Od strani se približa Aleš iz Cvetličarne, ki mi je nedolgo nazaj uredil novo pisarno, me pozdravi z besedami, naj ne posedam predlgo, ker samo še mene čakajo v cilju. Do cilja je sicer še daleč in upam, da v tam doli še ne razmišljajo preveč o mojem prihodu. OK, ni nam ostalo več prav dosti vzpenjanja, ampak tudi ravnine in spusti bodo vzeli še nekaj časa.

Okrepčevalnice so zdaj malce bolj na gosto, organizator je vedel, da bomo v tem delu mogli bolj pogosto poseči po požirku pijače. Na predzadnji se z Blažem nisva mogla zedinit ali je do konca še 10 ali 9 kilometrov, prostovoljec na okrepčevalnici pa je na vprašanje povsem prepričano odgovoril, da jih je celo še 11. To je pa tako, če vprašaš napačnega.


Blaž je rekel, da mi bo dal malo prednosti, vendar sem se popolnoma odlepil od njega in sva se naslednjič videl šele v cilju. Tako sem težko čakal naslednjo okrepčevalnico, ki bi mi dala pravi odgovor o razdalji do cilja, do nje pa naj bi bilo polovica le te. Ta del se je vseeno malo vlekel, ampak ko sem končno pil še zadnji požirek izotonika in je oko ošvignilo obvestilo malce niže, kjer je pisalo še 3 km, sem skoraj zavriskal in že me niso več videli.

Pogled v dolino, na sive bloke meše dodatno razveseli in zberem zadnje moči, da se zaženem po klancu navzdol, nekaj kar mi ne bi smelo delat nobenih preglavic, me danes vseeno popolnoma uniči in vesel sem, ko zaslišim X-ov glas, ki napove moje ime, predno z Reo odtečeva zadnje metre Trboveljskega asfalta in skočiva čez navidezno črto pod ciljnim lokom.


Ob tekmi, ki mi je dala vetra, razbolela vse mišice in sklepe na mojem telesu, sem se predvsem zamislil. Klasična medicina se zagotovo ne bi strinjala z odhodom na tekmo po treh tednih kašlja, pa vendar je mojim pljučem verjetno hladen hribovski zrak veliko bolje del, kot ležanje na kavču v topli dnevni sobi. Ampak preden grem na naslednjo tekmo, bo treba spet malce poravnat tekaške treninge in tako bo lažje prit v cilj z nasmehom na obrazu, tudi če bo tekma daljša in bolj naporna od te.

Domov sem odšel kar v umazanih cunjah in zavrnil tuširanje v ciljnem prostoru, tudi kosilo sem preskočil, ker sem si želel domov k Maji in Filipu, pa vendar sem porabil čisto preveč časa, predno sem uspel zlesti v avto in se odpeljal, posledica izmozganisti po pretečenih kilometrih.


8 ur in pol nikakor ni dober rezultat, je pa v skladu z mojimi pričakovanji in željami pred startom, ko sem si za cilj zadal predvsem videti lok v startno ciljnem prostoru in obkrožiti traso v manj k ot 9 urah. Bom pa imel naslednje leto lažje delo, ko bom prišel rezultat izboljšat. Ja, drugo leto zagotovo spet pridem, Iztok in Anja sta odlično opravila svoj organizatorski krst in prepričan sem, da bo naslednje leto tekmovanje še boljše in tega nikakor nočem izpustit.


Comments


Single Post: Blog_Single_Post_Widget
bottom of page