NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

Po tem, ko me je Jugoslavija popolnoma psihično izčrpala, tako zelo, da nisem niti zapisa za zaključek objavil, kaj šele, da bi v teku zares užival, sem poletje preživel festivalsko in se tekaško čistil. Mislil sem, da sem pripravljen na še eno pretežko preizkušnjo in se šel popolnoma uničit v Švico. Pogled nazaj na leto 2019 tako prinaša zelo lepe in tudi zelo grenke tekaške izkušnje.

 

V novo leto želim vstopit z novo energijo, zato moram kar takoj na prvo možno trail tekmo. Prvi plan je bil, da grem spet na Tek z burjo (Corsa de la Bora), ampak se par stvari ni poklopilo in na srečo sem skoraj istočasno dojel, da je Srečotov novoletni SLO trail na isti dan. Podpreti prijateljev trail je tukaj definitivno prevladalo in dejstvo, da je na ta način razmišljalo bolj malo soborcev, me je kasneje razžalostilo ... 

Zgodnje vstajanje mi nikoli ni bilo problem, ampak tokrat sem se težko spravil iz postelje in plani, da bom pred odhodom še pravilno jedel in pil, so se skoraj popolnoma izjalovili. Še dobro, da gre za malce krajše temovanje in se bomo po notranjskih hribčkih in gričkih preganjali le nekaj ur in da bodo prostovoljci ob poti spet poskrbeli za vzdušje in sladke pregrehe. Hitim tako zelo, da se odpeljem do napačnega gasilskega doma, pravi seveda ni v Rakeku, ampak na Uncu in mi to vzame še dodaten čas, ko bi se lahko pripravljal za boljši start. Prostovoljni gasilci me usmerijo na pravo parkirišče in že tečem na toplo, saj mraz v zgodnjih urah hoče zlezt pod kožo vse do kosti.

Na startu nas ni prav dosti, kakih 30, jaz priletim čisto zadnji, preslišim navodila, izpadem ohol in že se zaženem na polno s parkinga proti cesti, slabo spakiran snickers ostane nekje za mano, upam, da ga je nekdo pobral in pomalical. Start je bil eksploziven samo za kamero, pa še to sem narobe zavil in se potem takoj priključil skupini za seboj,  za začetek najhitrejši, potem pa sem počasi izgubljal tempo. To je prvi tek po kar precej časa in ne smem se prekurit, saj me bo potem spet stalo.

 Jutro počasi nastaja in pot ob jezeru je naravnost čarobna.

Prvo okrepčevalnico so Tekači vipavske doline postavili ob pokopališču na Planini. Malo pred tem nas je s ceste v hrib usmerila Pika s svojim novim prijateljčkom avstralskim ovčarjem in nam namenila par toplih besed, ki so v tem ledenem jutru lepo pogrele. Alenka in Iztok mahata že od daleč in me sprašujeta, kako sem. Nisem dobro, v kolenu me špika, odkar sem bil na eni malo drugačni terapiji za gleženj in je tip zarinil prst v sklep. Seveda me to ne bo ustavilo ... Noge so mehke in v trebuhu je stiska. Poskusim s toplim čajem in sladkarijami, to mi bo pomagalo naprej in že se zapodim za predhodnikom, ki me je prehitel brez "postanka v boxu". 

 

Pot me pelje v hrib in zavijem levo proti transformatorju. Seveda je prav desno, ampak kmalu ugotovim svojo zmoto in se vrnem do križišča in usekam navzgor, kjer slišim navijaške glasove. Ker sem pri Srečotu tekel že lani, sem se pripravil na malce slabše označeno progo, pa ne toliko po organizatorjevi zaslugi, kot zaradi neprijaznih ljudi, ki so pobirali oznake s proge. Letos s tem na srečo ni bilo težav, lep plus v malho napredka. V tujini sem se na tekih tudi že naučil, da smo v označevanju pri nas precej razvajeni. Predvsem UTVV je tukaj postavil zelo visoke standarde. Mislim, vedno se da naredit več kot toliko glede označevanja proge in usmerjanja, ampak trail tekači se moramo pač sprijazniti z dejstvom, da trail ni vedno samo tek, temveč tudi iskanje poti in da se na taki tekmi moraš kdaj tudi malo izgubiti za celovito izkušnjo.

Za trenutek se ustavim na vrhu in pogled mi počine na cerkniškem jezeru v dolini, enem od simbolov Notranjske, na katerega so tukaj precej ponosni. Na drugem, torej Slivnici, pravzaprav stojim. Za seboj zaslišim glasove in ker tudi navijači ne utihnejo, vem, da mi nekdo sledi, zato malce pritisnem na plin. V resnici bolj poskušam pritisnit na plin, vendar se poskus kmalu izjalovi in spet nadaljujem v svojem tempu. Ujame me prva srnica, kmalu ugotovim, da je Eva in če se še tako trudim, je ne morem dohajat. Trudim se do naslednje okrepčevalnice na ridah, kjer poskušam nadoknaditi izgubljeno energijo. Tekočine vnašam absolutno premalo vase, saj je mraz in ne čutim žeje. Poskušam se prisiliti, tudi prostovoljci mi pri tem pomagajo. Zapletem se v kratek pogovor, vse bi naredil, da preženem slabost, ki se kar ni hotela umakniti iz mene.

Ker vem, da Evi za ovratnik diha Vuko, zagrizem v hrib in mu nekako pobegnem izpred oči. Upam, da bo tudi on porabil čimveč časa na okrepčevalnici. Čeprav sem na to tekmo prišel povsem in samo uživat, brez želje po nekem dobrem rezultatu, črviček v glavi vseeno poriva dalje, noče bit preveč zadaj, ko prideva v cilj.

 

Na soncu pa je bilo izjemno prijetno in temperatura se je dvignila na teku zelo prijaznih 5 stopinj, zato v zadnji tretjini proge začnem končno uživat in izgleda, da bo do cilja letelo. Realnost žal ni takšna, pred menoj je strm spust in po dveh korakih se v koleno vrne bolečina, ki ne neha in tempo moram zmanjšat. Hodim in to mi najeda psiho. Navzdol tako rad spustim in ne razmišljam. Prehiti me Vuko in to me še bolj zamori. Kako mu uspe s to atipično atletsko postavo sploh it na to progo, kaj šele bit hitrejši od mene. Seveda je takšno razmišljanje krivično, v trailih ni veliko suhljatih atletov, daljše kot so razdalje, bolj dela glava.

 

Pod hribom je spet Pika z Orijem in napoveduje okrepčevalnico za prvim ovinkom. Tudi strmine ne bo več, do cilja bo torej šlo lažje. Najprej okrepčevalnica, kjer že od daleč spet vidim znane obraze. Matjaž potegne napitek iz osebnih zalog in končno se tudi trebuh pomiri. Do kosila v cilju bom že dober, lahko bom jedel, jeeeej. Do cilja je še slabih 9 km pravijo, torej kak kilometer manj, kot predvideva moja ura, kar je tudi vedno dobro slišat, hehe.

 

Sicer je bilo lepo vedet, da je cilj blizu, hkrati pa so se vse moje težave ravno končale in z veseljem bi odtekel še nekaj deset kilometrov. Tako sem vsaj imel v glavi, dokler ni v cilju bilo treba spet po stopnicah v prvo nadstropje, kjer sem se sesedel na stol in se zelo počasi preoblekel. Gor je še šlo in samo vonj po makaronih in kruljenje v želodcu me je prepričalo, da se spustim tudi nazaj dol. 

Sonček v cilju in pozitivna atmosfera, ki je vladala na Uncu, sta mi spet dvignila motivacijo in že sem začel razmišljat, na katere traile me bodo letos odnesli moji inov8 tekaški copati. Ko pa so med nami zakrožili rezultati in sem videl, da sem si pritekel tudi svojo prvo trail kolajno (tretje mesto v kategoriji), sem v mislih tudi že treniral.

 

Domov, kjer me je čakala Maja, sem prišel nasmejan in dobre volje, zadovoljen s svojim rezultatom, trmo na progi kljub precej težavam s slabostjo in bolečinami v kolenu, pa tudi z vremenom in predvsem z izvedbo prireditve. 

Novoletni trail sodi med nizkoproračunske teke, podpira ga en sam sponzor, organizatorji, ki jih vodi Srečo Deželak – Ečo, znan po svoji srčnosti in tekaški solidarnosti, pa so se zares potrudili in nam pripravili odlično dirko, tako da že razmišljam, da bi letos jeseni vendarle stopil tudi na pot najstarejšega slovenskega 100 kilometerskega tekmovanja v njihovi režiji, torej SLO 100. Vem da bo zajebano, saj je Srečo znan po tem, da kjer je možno izbrat strme klance, jih bo on izbral in če je več možnosti, bo zagotovo izbral najtežjo. Ampak saj zato to počnemo, ne ... Ker če nas vsaj malo ne boli, nekaj delamo povsem narobe.

 

#standupmaratonec #ultramaratonecnorec #borcinorci

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com