No tags yet.
Dobro spanje in zgodnje vstajanje, to je kar ključnega pomena za to turnejo. In seveda je bolj ko ne redkost. To noč je uspelo, postelja je bila prava, v zakotni ulici Čobaniji je bilo mirno in lahko sem se dobro naspal. Prišel je Fiko, da izkoristi elektriko pred odhodom na avtobus. Zajtrk in in še en tuš, potem pa pred Kolosej, da začnemo nov tekaški dan.
Z Niko sva v lovu na zeljanico prišla pred Coloseum že ob 10h. Včerajšnjemu razočaranju, da se v tem delu mesta vse zapira že ob 17h, sledi jutranje razočaranje, ko buregdžinica ni odprta niti zjutraj, čeprav so ure na vratih govorile drugače. Ker sva zgodnja, greva na hitro še do radia, kjer sem včeraj videl eno in juhej, odprta je, ampak imajo natanko še eno zeljanico. Jo bova pač razdelila, za okus pa bo in da ne bom odšel iz Sarajeva brez dobre zeljanice. Je bila dobra, vsaj to ...
Medtem varnostniki iz Coloseuma so malce živčni, ker Simon skače okoli avtodoma brez majice, vidijo ga na kamerah in se jim kravžljajo gladko obrite glave. Ampak bodo že potrpeli še teh nekaj minut.
Kmalu sva bila nazaj in popolnoma pripravljen že ob 10:30 čakam pred avtodomom, po moje prvič, da nisem lovil zadnjih minut.
Malo pred enajsto prideta Sanja Kavaz, organizatorka Jahorina Ultra Trail in tehnični vodja tekmovanja, Miroslav. Super bo teči v družbi nekoga, ki ni del ekipe, ki je prišel podpret tekaški del projekta. Naredimo še obvezne selfije in storyje in smo ready to go ...
Prve kilometre prepustim domačinoma, ker bomo tako tekli kje drugje kot po golem asfaltu. Seveda je potrebno nekaj komukacije z ekipo v avtodomu, da najdemo primerne stične točke, kjer se lahko srečamo. Pa naj bo prva na bencinski črpalki čez 10 kilometrov.
Peljeta me najprej ob reki Miljački, kjer je lepo sprehajališče in mesto za joggerje, ki jih srečamo kar nekaj, čeprav je glavnina že odtekla pred vročim soncem. Tempo je kar hiter (5.3), ampak vseeno se veliko pogovarjamo.
Tečemo mimo stavbe bosanske televizije, ki v osnovi zgleda podobna RTV Slovenija stavbi, ampak precej bolj bedno in zapuščeno.
Nekje na šestih kilometrih, ko pridemo na cesto in asfalt podvoji sončno vročino, pa besede vseeno zamrejo in naš pogovor je omejen bolj na enozložne besede tipa "Tu?", "Da.", "OK?", "Da".
Zavijemo čez tržnico in v oči pade prodajalna čevljev. Naslednjih 20 minut si pojem naslovno temo risanke iz otroštva. Malo v hrvaščini, malo v angleščini in vmes oponašam Čarlija.
Ni bil namen, da ubijemo organizatorko bosanskega ultra traila, ampak ko smo prišli na prvo okrepčevalnico, je skoraj tako izgledalo.
Vmes mi ni izgledalo, da smo prehitri, ampak Sanja pravi, da nikoli ne teče po vročini.
Naslednjih 5 kilometrov greva z Miroslavom sama in pelje me čez znameniti rimski most čez reko Bosno in pove, da malo više je izvir te reke.
Potem se pogovarjava o znameniti bitki na Ignanu in pokaže mi, kje so partizani lezli v hrib v popolni bojni opremi. Ni jim bilo težko, pa dvomim, da je imel kdo od njih trail opremo in zmerjeno kilažo, da ne bi nesel kakega grama preveč do naslednje okrepčevalnice.
Medtem je Sanja izkoristila trenutek in odpeljala ekipo do izvira Bosne, da bo vsaj nekdo užil lepote tega konca. V parku je vstopnina, ampak že nekaj časa nazaj so se tekači dogovorili, da oni lahko vstopijo zastonj, ker tečejo tukaj vsak dan. Danes so vsi člani ekipe bili tekači :)
Potem se nama je sanja spet pridružila, da smo skupaj odtekli do prvega pol maratona pri trgovini in džamiji, kjer je Miroslav pustil svoj avtomobil, predno je zjutraj prišel na startno mesto.
Tekli smo mimi geometrijskega središča Jugoslavije. Danes je tukaj samo še prazna hiša, pred vojno je bila restavracija Srediče Jugoslavije. Kamen je le nekaj metrov stran, ampak ga nismo iskali, ne vemo točno, če sploh še je. Torej sem zdaj uradno na sredini, na srečo ne poti.
Poslovimo se s sladoledom, ki ga časti Sanja in gremo dalje v drugačni tekaški zasedbi. Nekaj časa tečeva spet sama s Simonom in za volan prime Boštjan. Sem vedel, da ga bo premamila vožnja velikega avtomobila, lani je praktično cel čas on vozil Balkan campers Jerryja in Jago Babo.
Greva mimo pravne fakultete v Travniku in zanimivo mi je, kako so Bosanci ostavili svoje fakultete, vse nekam na rob mesta, nikoli v center, kot je to v navadi pri nas.
Termometer pred fakulteto pokaže, da je v zraku 38 stopinj. Tako nekako se tudi počutim, ampak dokler nisem vedel, mi ni bilo tako vroče :D
Predzadnja okrepčevalnica je v lokalu, kjer je prepovedano nositi orožje. Ko vidiš tako nalepko, prav pomisliš, kaj se je dogajalo pred tem. In predvsem, koliko ljudi to nalepko upošteva. :)
V zadnjem delu poti se nam pridružita Roger in Davorin in zdaj tečemo v tej zasedbi.
Davorin je najprej na kolesu, zadnje kilometre pa se tudi on opogumi in zdrvimo po klancu navzdol.
Večerjo si pripravimo na vrhu hriba, danes bomo brez interneta, zabavali se bomo raje ob ognju. Boštjan kuha. Škoda, da so prišli samo za 3 dni. Mogoče ga pa prepričam :D
Polovica ekipe odide iskat izvir kiseljaka, s katerim se danes tudi tuširamo, saj smo ga nalili na eni od črpalk iz pipe, ostali počivamo ob avtodomu.
Pride skupina Arabcev s kombijem in nas lepo pozdravijo, potem pa slikajo okolico in vsake toliko še nas. Le nekaj minut po nihovem odhodu pride lastnikov brat, da vidi, kdo smo in kaj delamo na njegovi parceli. Ko mu razložim celotno zgodbo, ki jo pišemo po Jugoslaviji, je navdušen in nam želi lepo bivanje in srečno pot naprej.
Večer zaključimo ob tabornem ognju, ki ga pripravi Simon.
Ker oči kar same lezejo skupaj, ne pričakam konca, kolegi tekači pa ne kitare, ki ostaja zakopana nekje spodaj v boxu hiše na kolesih.
mi smo za več donacij za otroke na https://www.adrifund.com/project/view/770 ... ajde :)