No tags yet.
Zjutraj nas zbudi toplo sonce, povsem nekaj drugega kot večerni dež, v katerem sem se stlačil v kombi. Izkoristim in takoj razprostrem včerajšnja oblačila po škarpi, ki ločuje parking hotela Eko Piva od ceste.
Malo so nas že grdo gledali, ko smo dejansko izigravali največje Balkance, zato smo se kar hitro pobrali in začeli še eno lepo tekaško etapo
Že včeraj smo prišli v kanjon Piva, ki ga je med skale urezala reka Piva in prav prijetno je teči med mogočnimi skalnatimi stenami, ki se dvigujejo visoko nad mano.
Danes se odločim, da oblečem barve svoje prve tekaške ekipe, teama grmada, ker sem že včeraj razmišljal o njih, mogoče mi bo pomagala čez mejo in potem naprej po Republiki Srbski.
Reka se je razširila ogromno Pivsko jezero, ki ponuja številne možnosti za turizem, na daleč vidim številne ladje, ki so zasidrane v pristaniščih, na obalah so narejene skakalnice, v vodi so zasidrani splavi, na katerih se ljudje lahko sončijo. Ampak ne še danes. Sicer je sončno, ampak jezero je za družinsko kopanje še prehladno.
Za jezero je kriv umetni jez, ki so ga postavili za elektrarno in je ogromen. Tukaj nad njim me tudi ujame prvi dež. Sonca že nekaj časa ne vidim in v oblačnem vremenu je bil kar užitek teči, zdaj pa bo še malo močilo.
Dan je spet v znamenju tunelov in moram priznat, da sem hvaležen tistemu, ki si jih je izmislil, saj bi drugače moja pot po Jugoslaviji bila še precej daljša in bolj razgibana … Tuneli in mostovi, ti mi krajšajo pot, v avtomobilu marsikdaj sploh ne pomislimo, kako pomembni so za nas. Tuneli pa me danes še ščitijo pred dežjem, čeprav je hecno, da na eni strani dežuje, na drugi je sonce in to se ponovi večkrat v tem dnevu.
Kak tunel ni najbolj varen, ampak domačinov to ne zanima. Verjetno tudi jaz v avtu tega ne bi opazil, peš pa vidiš več :)
Grem okoli tunela, kadar je to mogoče, malo zaradi varnosti, malo ker je zunaj vedno lepše kot v temačni luknji. Ustavim se za še eno sliko kanjona pod sabo in med noge se mi zapodi divji zajec. Dobro, da se nisem bolj ustrašil, bi lahko še v jamo padel :D
Pridemo na mejo in črnogorski carinik je navdušen nad mojim projektom. Pravi, da tudi sam teče, ampak da bi tekel toliko vsak dan, to se mu ne zdi možno. Kasneje je še ekipo v avtodomu spraševal, kaj vse jem in s čim se drogiram :D
Grem čez most in se snemam in slišim, da se nekdo dere name … “Na meji se ne sme snemat.” Upsi, malo sem res pozabil na to … Oziroma nisem računal na to, da je most že v tej prepovedani coni. Ampak bosanski carinik je vseeno bil zelo prijazen in me je v smehu spustil dalje.
Že nekaj dni gledam lepe zelene kuščarje, ampak nikoli mi nobenega ne uspe ujet na kamero, vedno jo prehitro ucvrejo v grmovje. Zgleda bom res slikal samo polže, oni ne gredo nikamor.
Na bosanski strani je ogromno zanimivih bungalov naselij, ki so verjetno polna v sezoni raftinga. Glede na to, da okoli gradijo številne nove, mora biti dober biznis.
Malo pred zadnjo okrepčevalnico se ustavim in naberem pest gozdnih jagod. Ne bodo zame, za mojo ljubezen bodo, ki me čaka vsakih 6 kilometrov in upa, da me ne bo kak kamion odnesel s seboj. In pripravi mi, kar rabim. Tudi če sem vmes kdaj malo siten ...
Pritečem v vas in pozdravim v odzdrav pa dobim: “Koga si ti izgubio momak?” Verjetno res hecno izpade, ko nekdo v tem kislem vremenu s kapuco na glavi teče mimo ljudi, ki so hoteli nekaj delat, pa jim dež prav nič ne paše.
Pred mano je mesto Foča, kjer bomo vrgli sidro danes. Par kilometrov prej na srečo vidimo tablo za Sarajevo in se malo za njo ustavimo. Še enkrat pogledamo karte in seveda bomo šli tako kot kaže tabla in s tem skrajšali načrtovano pot še za kak kilometer. Krajšanjeeee :)
Če sem včeraj malo razmišljal o grmadarjih, sem danes, očitno tudi zaradi majice, prav vsakemu posvetil par kilometrov. Matr, naslednjič bom razmišljal o kaki manjši ekipi :D... Hvala krdelo, ker ste in ker ste v dveh letih iz kavč krompirja naredili ultra tekača, ni se zgodilo drugje, zgodilo se je na Grmadi in z vami ...
Donirajte za otroke na https://www.adrifund.com/project/view/770