Tek po Jugoslaviji, #DAN_16 Dan otrok

 

Danes si privoščimo bogat zajtrk z jajci s čebulo in sirom na žaru kmetije Selinšek. Dejansko skuhamo v kuhinji in jemo v jedilnici kot gospodje. Ker sem pretirano spočit, kuham jaz, nekako pa že čutim, da bodo kasneje težave.

Po obilnem zajtrku Fiko nabere 2 skledi murv na vrtu pred apartmajem, izkoristimo elektriko v kuhinji in naredimo še smoothieje za sabo

 

Že na startu ob 11h je vroče kot v peklu. Izmenjam še par besed z lasnikom in začnem teči. Čez minuto sem že nazaj, saj sem šel v napačno smer :D 

Hitro smo ven iz mesta in nadaljujemo med hribi, sonce pa neusmiljeno pripeka, da sem popolnoma moker že po dveh kilometrih. Ampak paše, trenutno raje tečem po vročini kot mrazu.

Fiko na drugi postojanki založi ključe in začne se iskalna akcija … Gre dejansko prebrskat smeti, ker je mislil, da jih je odvrgel z vrečko, medtem pa Simon malce bolj temeljito pogleda v klopi avtodoma zadaj in jih najde. Avto milahko sledi.

Glede na današnji teren bi lahko ključ iskali še dolgo časa, saj napredujem zelo počasi, zelo kmalu po tem, ko sem za seboj pustil Podgorico, je Črna Gora opravičila svoje ime in šlo je samo še navzgor. In navzgor. Potem je šlo še malo navzgor.

Ko so me spraševali pred začetkom projekta, če to delam iz nostralgije, če sem izbral države bivše Jugoslavije, ker mi je žal za državo, sem odgovarjal, da ne. Ker dejansko sem si vse to zamislil iz drugih razlogov. Jezik govorim, tukaj imam prijatelje komike, ki mi bodo pomagali nasmejat ljudi, to sta glavna dva razloga. Naslednji je zagotovo, da vsaj malo poznam teren (tako sem mislil) in te ceste sva s stricem, kije bil avtoprevoznik prevozila v mojem otroštvu nekajkrat. Ampak nekateri pa so očitno večji jugonostalgiki od mene, eden takih je recimo postavil gostilno Jugoslavija ... 

Prav razjezilo me je, ko sem ugotovil, da je tukaj nacionalni šport metanje čigumijev skozi okno avtomobila, dejansko stopim na prvih 10 kilometrih na 4 in sem pripravljen mahniti od zdaj naprej vsakega drekača, ki odvrže žvečilni na tla. Kar nekaj časa sem porabil, da sem na razbeljenem asfaltu zdrgnil podplate, še nekaj časa sem pobral vsak kamenček, ker so se lepili na žvečilne ... 

 

 Avtomibili so švigali mimo mene, nisem se počutil pretirano varno na tej cesti. Hodil in tekel sem po levi, se umikal nasproti vozečim avtomobilom, ampak vsake toliko je priletel kak od zafdaj, ki je prehiteval in pihnil mimo mene, da sem pobiral kapo po tleh.

Ob cesti je stal fičko, pardon, mičko ... hehe ... no to pa je bil malo nosalgičen spomin na prve vožnje.

Niti za trenutek se ne spusti, kar leze in leze v hrib, danes bomo očitno spali nekje na mont Everestu :D Napredujem temu ustrezno počasi. Leva noga trza, bolečina nad kolenom ne pojenja, danes me boli od petega kilometra dalje.

 Ampak razgledi so lepi, vse to me spominja na Ultra trail Vipava valley, kjer hodiš po enem visokem hribu in gledaš na drugo stran drugega, še bolj mogočnega.

 Dejansko spominja celo na Nanos.

Hiša na kolesih tokrat čaka na parkirišču Kujava in Fikota in Niko sprašujem, zakaj se kujata ... Ker še ni konec, hehe ... Ker moramo zlest še malo više.

 

Dogovorimo se, da se dobimo na naslednji bencinski in tam vržemo sidro. Izkaže se, da je tam tudi MyHotel in da je v glavnem odlična izbira. Simon me zmasira kar pred vrati hotela, ker je avtodom parkiran zelo blizu njih in kmalu postaneva prava atrakcija, opazovana predvsem od hotelskih delavcev. :)

Na mednarodni dan otrok se še posebej veselimo, da lahko delamo tak projekt in upamo, da bomo z njim osrečili čimveč otrok.

 

vedno in še vedno ste dobrodošli z donacijo na:

https://www.adrifund.com/project/view/770

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

NOVOLETNI SLO TRAIL 2020 po dolgem psihičnem okrevanju prva trail medalja

March 24, 2020

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com