Tek po Jugoslaviji, #DAN_14 Albanija

Ko smo zvečer prispeli pred hotel River, so nas lepo sprejeli, lastnica je celo ponudila gratis sobe, ampak smo se zadovoljili smao z WCji in parkingom, kjer lahko prenočimo v svoji hiši na kolesih.

 

Zjutraj so nas zbudili delavci, ki so urejali okolico in po obilnem zajtrku, smo jo mahnili preko albanske meje. Imeli smo različne podatke o tem, v kakem stanju je cesta in mislim, da nas je malo grabila paranoja po prehodu iz Kosova v Črno Goro, ampak delavci so rekli, da se tukaj vozijo s kamionom in temu smo nazadnje verjeli in akcija ...

Prehod meje ni bil problematičen, levo in desno so nas pozdravljali vkopani bunkerji s strelnimi linami, ki so na srečo vsi bili zapuščeni, ljudje pa prijazni kot okolica.

Pot je šla najprej po kanjonu Bashkimit Vermosha, kjer so me navduševale oblike, ki jih je v skale izdolbla reka, še bolj pa dejstvo, da sem lahko vsake toliko zapustil asvaltirano cesto in se pognal ob reki navzgor. 

 

Tukaj bi lahko ostal cel dan in se zabaval ob rečni strugi, metal kamenčke v tolmune in ležal na skalah, ampak pot je šla dalje. V hrib. Precej strmov hrib, ovinek za ovinkom ...

Ampak kar gre v hrib, gre tudi nazaj v dolino, tokrat se je ta sprememba zgodila precej hitreje kot včeraj in že se je tempo povečal in spuščanje je bilo zabavno. Čeprav tudi v dolino ne tečem več tako hitro kot bi si želel, mišica nad kolenom na levi nogi začne bolet, takoj ko jo malo preveč obremnim in tudi desna tetiva ni najbolj srečna, če mora s hitrostjo prileteti ob asvaltna tla. 

Ekipa me pričakuje pri 17 letnem Kristjanu, ki bo dvotedenskem učenju precej dobro govori angleško. Rad bi odšel od tukaj in si našel službo v ZDA. Srečno Kristjan! Jaz odtečem naprej oni pa še malo ostanejo s Kristjanom, ki bi rad kupil Simonovo kolo in konverzacija je šla nekako takole:

 

K: Prodaš kolo?

S: Lahko. 3 ovce za kolo.

K: Hej, ena ovca je 100€

S: Dobro kolo!

K: Dobra ovca!

Tečem navzdol in stiskam zobe, če odmislim, za nekaj trenutkov neha bolet in gre lažje dalje. Najlažje je odmislit, če so ob cesti zanimive stvari. In tukaj so vesčas neke zanimive stvari. Narava ponuja odlične razglede, ljudje gradijo zanimive hiše, ovce na cesti, koze na cesti, krave, konji ... dokler ni volkov, je vse OK :)

Z vseh strani priteka voda, na vsak kilometer vidim vsaj 5 slapov, pa ne kakih malih, takih ogromnih, primerljivih s Peričnikom, celo Savico.

 

 

Tukaj je ovčjereja očitno glavni vir prihodka, srečujem jih na vsakem ovinku, čudno me gledajo, verjetno si mislijo enako kot njihovi lastniki: "Kaj pa temu ni jasno? A nima kaj drugega za delat?"

 kratkodlake, dolgodlake ... 

Opazujem otroke, ki se igrajo z žogo. Ne moti jih strmina, eden brcne, drugi teče in potem se menjajo. 

Malo nižje 2 otroka poskušata zajahati preveliko kolo. Ne eden po eden, oba naenkrat. Veselita se majhnih zmag, veselita se vsakega metra, ki ga uspeta premagat s kolesom. Tudi jaz se v tem trenutku veselim vsakega metra, ampak ne popuščam. Leva, desna, leva, desna, au, leva au, desna, leva, desna, au ...

2 fanta neseta slamo čez cesto, starejši jo naloži v prtljažnik mercedesa in odpelje mimo mene. Potrobi mi v pozdrav in drugi dvigne pogled. Dvignem roko in pomaham obema. Čez nekaj 100 metrov se mercedes vrne in spet potrobi. Za mano obrne, se ustavi ob meni in spusti šipo: "Where you go?"

"To Podgorica."

Dvigne roko in gleda v prste ... Palec, kazalec, sredinec, prstanec, mezinec: "Fifty kilometri." Njegove oči, ki jih je ob tem sestavil, so bile neprecenjljive.

"ja, fifty," mu odvrnem in se počasi premikam dalje, on pa leze ob meni ... 

Spet gleda v prste in potem v mene, razmišlja in končno pokaže s prstom na moje noge: "With this you go?"

"Yes, running."

"wouuu," dvigne šipo in odpelje dalje. 

Pri prvi hiši se ustavi in čaka na dvorišču. 

"I live here, you drink coffee." 

Prijazno se zahvalim in nadaljujem pot, kmalu pred seboj zagledam našo hišo na kolesih.

Na zadnji okrepčevalnici me najprej pozdravijo prašički, ki mi jih mama svinja pripelje pokazat. Pasejo se med kamenjem in vidi se, da so udomačeni, saj kar rinejo pod noge. Potem jih nekaj prestraši in preden se uspem slikat z njimi, oddrvijo po svoje in naprej muljijo travico med kamenjem.

Z ekipo sedi pastir, ki pase svojih 100 koz, tako da jim žvižga čez cesto. Razlaga o življenju tukaj in zgleda zelo zadovoljen. On in 100 koz, dva otroka, ki mu pri tem pomagata in nič denarja. Denarja ne rabi, zgleda srečnejši kot veliko takih, ki imajo več od njega ... 

Oblečem si vetrovko, ker je postalo mraz in nadaljujem proti meji, ki je že blizu. Plan je tak, da prečkamo mejo in potem na prvem možnem mestu vržemo sidro ... 

 Hotel čez mejo ima parkirišče za kamione in tam se lahko ustavimo za to noč. 

 

vedno in še vedno ste dobrodošli z donacijo na:

https://www.adrifund.com/project/view/770

 

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com