No tags yet.
Pprebudi me dež, ki prasketa po strehi in brez pomisleka se še malo pokrijem čez glavo. Dež bo nehal preden se naslednjič odkrijem Simon je pripravil jajca na oko, Nika pa se ukvarja z aplikacijo, ki kar noče pokazat prave poti proti naslednji destinaciji. Težava je v tem, da v njej ni mape Kosovo po moje, ampak prepustim ukvarjanje s tem ekipi. Vem, da bodo našli najboljšo rešitev, da bomo šli naprej po najkrajši in najboljši poti.
Žal nova aplikacija ni bla najboljša rešitev, vrtela nas je v krogih, po nekaj kilometrih tekanja po ulicah in potem še po makedamskih cestah, se je avtohiša na kolesih ustavila ob nama s Simonom in morali smo se obrnit. Ne vemo čisto dobro, kaj je šlo narobe, ampak po 10 kilometrih teka, smo bili vsak na povsem drugi poti in v meni se je prebujala slaba volja.
Šolski primer neumnosti, vzet novo aplikacijo, ki je bila nepreverjena in nadaljevat pot po njej ... Na daleč se je videlo, da hodimo sem in tja, ko sem v daljavi opazoval bloke, mimo katerih sva tekla pred pol ure, je v meni vrelo ...
Po telefonu skušamo ugotovit, kje se nahajamo in kje bi se lahko srečali. Določimo pokopališče in s Simonom prideva tja veliko pred avtodomom, hladnejše vreme pa ne dopušča prav dosti čakanja, zato poiščem točko na zemljevidu in jo sporočim Niki in Fikotu.
Ko se končno dobimo, sem popolnoma razjarjen. Če bom zaradi ekipe delal dodatne kilometre, mi bo ekipa v škodo ne v pomoč, ne sme se dogajat, poči mi film, okna nad trgovino se začnejo zapirat, zavese se odmikajo in pari radovednih oči kukajo skozi njih.
Simon ostane v avtodomu, jaz pa ostajam sam na cesti. Po jezi, ki sem jo stresel nad ekipo, bi lahko ostal sam do cilja. Tako sem jim tudi rekel. Da lahko odidejo, da se bom že znašel, da ne potrebujem ekipe ... Še dobro, da me niso poslušali ... Ker kdo bi mi potem kuhal in me vodil po pravi poti in kdo bi me čakal na dogovorjenih mestih in mi pripravlja napitke? Dvomim, da bi ovce ob cesti ponudile mleko čisto vsakič, ko bi ga potreboval :)
Dan se je medtem polepšal in spet je toplo. Opazujem hiše ob cesti in avtomobile na njej. Presenečen sem. Prepričan sem bil, da ja Kosovo revna država, da tukaj res ne bom videl ničesar novega. Ampak slika je povsem drugačna kot v Srbiji in Makedoniji. Tukaj so novogradnje končane in med njimi ni razpadajočih hiš, vse je novo in urejeno.
Še policijska postaja je moderna, čeprav se zadaj za hišo pasejo ovce :D Ker skušam jutranjo slabo voljo spremenit nazaj v lepo izkušnji, sem toliko bolj radoveden, opazujem okolico in usmerjam misli drugam.
Pot gre navzgor in navzdol, tečem tako v hrib kot v dolino. Lep pogled zmotijo le smeti, razmetane večinoma v jarkih ob cesti. Kazijo lepe poglede na okolico in samo glasno vzdihnem, ko tečem mi mo njih.
Na zadnji dogovorjeni okrepčevalnici 8 kilometrov pred ciljem je okoli avtodoma zbrana ogromna skupina otrok, nekateri peš, drugi na kolesih, vsi radovedni, kaj se dogaja, kdo živi v tej hiši na kolesih, kdo je ta ki teče. Glasno me pozdravljajo že od daleč, navijajo in ploskajo, ampak ko jih Fiko hoče vzpodbudit, da bi se drli SLO VE NI JA, vsi v en glas začnejo "KOSOVO, KOSOVO ... "
V zadnjih kilometrih nama družbo takodela 5 teh mulčkov na kolesih, ki so glasni v svojem jeziku, na žalost pa le eden slabo govori angleško, tako da se težko kaj dosti pogovarjamo. Seveda poznajo Milića in Dragića, Slovenija se jim zdi cool država, pod pogojem, da se tudi nam Kosovo zdi v redu.
Vesčas nama prigovarjajo, da morava hitreje, zato jih pozoveva, naj tudi oni sestopijo s koles. Nekaj časa res tako tečejo zraven, ampak to jih ne prepriča, da nehajo s "faster, faster," ko spet sedejo nazaj na kolesa.
V enem trenutku se ustavijo in začnejo obračat kolesa, sonce zahaja in čas je, da gredo domov. Oni so iz muslimanskega dela Kosova in v tem trenutku ravno poteka enomesečni post, pri katerem verniki lahko jedo šele po zatonu sonca. Mama jim verjetno že pripravlja nekaj dobrega in tega ne smejo zamudit.
To je bil tudi zame čisto dober timing, le še en ovinek presekava in že sva na Petrolu, kjer bomo danes zaključili dnevno potovanje. Pokažejo nam mesto, kjer lahko parkiramo našo hišo na kolesih in že se prične počitek. Navkljub mojemu dopoldanskemu izpadu, je ekipa še vedno skupaj.
WC je bil danes bolj odprte narave, če si imel srečo, je ravno ko si vstajal, po avtocesti mimo peljal tovornjak z malo več časa in odprl se mu je prelep pogled ...
še vedno ste dobrodošli z donacijo na:
https://www.adrifund.com/project/view/770