Tek po Jugoslaviji, #DAN_9 gostoljubno Skopje

Do Skopja imam dobrih 35 kilometrov, to bi moralo bit končano zgodaj popoldan. Z optimizmom se poženem na pot roti stand-up nastopu številka 2.

 

Na levi je nogometno igrišče in na njem koze in krave. Zgledajo zelo zainteresirane, kot bi čakale, da jim nekdo vrže žogo. Mora biti zabavno igrat nogomet, ker dvomim, da gredo za črto, ko je čas za veliko potrebo :)

 

Gremo na prvi hrib in razočaranje je očitno. Vrh hriba je namreč eno veliko smetišče. Po tem, ko sem včeraj bil navdušen nad čistočo v okolici meje, je slika tukaj vrh tega hriba povsem drugačna.

 

Domačini so rekli, da do Skopja ni več daleč, samo ceste se moramo držati. Pa sem se je prijel. Ni šlo prav hitro, je šlo pa v pravo smer.

Vsakič se razveselim pogleda na našo hišo na kolesih, v kateri me čaka moja ekipa s priboljški. Oči so že tako izvežbane, da ga vidijo na 2 kilometra, včasih celo prej kot bencinsko postajo na kateri stoji ... 

Pri teku po hribu navzdol naletim na številne grobove, ki so posejani po travnikih in med drevesi, bežim dalje od smetišč, ki jih puščam za seboj, občutek pa imam, da se me vonj zažgane plastike še kar drži.

Na desni je pogled na muslimansko vas z džamijo, na levi je še en hrib proti kateremu tečem. Noge so spet voljne, gredo z mislimi in misli so že v Skopju.

 

Tek v dolino se konča kakih 20 km od Skopja, kjer mi ustavi avto in ponudi prevoz do Skopja, razložim mu, da bom raje tekel, ker jaz pač to počnem. Sicer je začuden, da grem raje peš, ampak zapre vrata in odpelje dalje, jaz pa zagrizem v hrib pred seboj. Nad mano je nekakšnen simbol zmage, mene pa pot pelje stran od njega, še enkrat strmo v klanec.

 

Ko se pot spet obrne s hriba navzdol in ravno začnem dobro tečt, me z mahanjem zaustavi en mulček in mi moli roko. Podam mu svojo in se mu predstavim, on pa pove, da mu je ime Popo. Ponuja mi stol in mi s kretnjami kaže naj se vsedem. Njegov prijatelj mi da banano, ki jo odprem še na stolu, potem pa se zahvalim in oddrvim naprej. Pozabim se slikat z njimi, tolk se mi mudi.

Hrib se konča in pred menoj je samo še ravnina do Skopja. Ustavimo se za nekaj trenutkov in trgovinski center v ozadju me nasmeji. Spomnim se na Nipketa in zdaj mi je jasno o katerem Hollywoodu on poje :)

 

Cesta tik pred Skopjem je varovana od vojaške policije in kar mrgoli tudi navadnih policajev na vseh straneh. Ne zmenijo se zame, ko tečem mimo njih, imajo neko svojo nalogo, nekoga čakajo ali varujejo, vseeno pa je nekaj trenutkov izgledalo precej strašljivo. Avtodom je zaradi tega moral narest krajši ovinek, midva s Simonom, ki zdaj kolesari z mano proti cilju, pa sva pot skrajšala skozi nekakšno carinsko skladišče in na drugi strani iskala luknjo v ograji, na srečo uspešno.

 

Malo pred Skopjem stojimo na bencinski in mimo se pripelje skupina oldtimer fičotov z nalepko: "s Fičom po Balkanu" Takoj pritegnejo mojo pozornost, vendar pa tudi jaz njihovo.

 

Slikamo se in smo navdušeni drug nad drugega akcijo, s tem, da jaz bi s fičkom po Balkanu dejankso šel, nisem pa prepričan, da bi kdorkoli od njih sploh pomislil na to, da bi se pridružil mojemu potovanju.

 V Skopju me prvi pozdravi Saško Kocev s plakata, na katerem reklamira pivo. Spomnim se, kako me je na Panču utišal, ko sem ga opozoril na čas: "Ne brini Tešky, od tu dalje ti je vse gratis."

S Simonom pridrviva v mestno jedro ob reki in popolnoma sem prevzet nad podobo mesta. Ko da je nekaj povsem drugega sredi Makedonije, ki smo jo uspeli videti do sedaj. Ogromne zgradbe, mostovi, muzeji ... 

 

 ... celo lokali na nekakšnih polladjah.

 

 

Plan je bil, da pridem v hotel najkasneje ob 16h, da imam vsaj malo časa za počitek pred odhodom v bližnji public room, kjer bo danes nastop. Ampak ko hočem slikat še eno znamenitost, kip Aleksandra Velikega, danes imenovanega “vojak na konju”, ker Grki Makedoncem ne pustijo uporabe imena, saj to ni njihova zgodovina, ugotovim, da je telefon prazen. To je precej sitno, saj bi potrebovala navodila za pot do hotela 7 v katerem spimo. Približno sem si zapomnil, kje naj bi pot šla in na srečo sem si zapomnil ime glavne ulice, ki gre mimo hotela. Malo po spominu, malo s pomočjo polomljene srbske makedonščine, sva z dodatno uro hoje vendarle prispela do avtodoma, ki je stal dve ulici od hotela. Pred tem sva kar precej krožila po ulicah, tako da nisva bila prav nič dobre volje.

 

Tuširanje in hitra priprava na nastop, potem pa je že klicala organizatorka, če smo lačni. Kaj lačni, sestradani smo bili in z veseljem smo sprejeli povabilo na hrano pred nastopom. Simon je sicer vesčas govoril, da ga pri mesu n e rabimo šteti zraven, ampak  ko smo prispeli v Skopje, je sanjal o čevapih. In veselje je bilo neizmerno, ko so se ti pojavili na mizi pred njim.

Čeprav sem odklanjal, je Marija iz organizacije Zlaten Zab naročila veganski pizzi iz pizzerije v sosednji ulici. Nikoli sem namreč omenil, da sanjam pizzo in ni zdaj se ni pustila prepričat, da bom že jedel nekaj iz menija te restavracije. Tudi sama je vegetarijanka in je vzela zelo resno, da z Niko ne jeva mesa.

 

Do nastopa se odpeljemo s taxiji, za danes je bilo dovolj dodatnih kilometrov. Organizatorji niti slišat nočejo, da bi mi karkoli plačali, vse nam dobesedno tlačijo v usta, odlični gostitelji so. 

 

Malo pred deveto smo še malo prestrašeni, ker ni nikogar v Public roomu, Marija razlaga, da je bil včeraj praznik in da so ljudje vzeli podaljšan vikend ... Ampak potem se vendrle nabere in izvedemo super nastop. Začne Nikola Todoroski, ki napove Fikota. Ta se malce zmede, ampak gredo tudi kiksi v njegov prid, publika se kar zabava. Nikole Siljanoskega ne razumem, ampak vidim, da se precej lovi, govori o različnih strahovih ... Potem se vrne Todoroski in čeprav govori makedosnko, točno vem, kaj se dogaja, njegov način govora in kriljenje z rokami, pomagata, da lahko razumem tudi njegove šale v makedonskem jeziku. 

 

Jaz nastopim v srbščini in ljudje nimajo težav z razumevanjem. Lepo gre nastop. Odločil sem se, da nekatere črne šale izpustim, ker so v publiki tudi ljudje iz slovenske ambasade v Skopju. Ampak ko vidim, kako sprejmejo prve črne in da se prav oni najbolj smejijo, grem do konca brez izpusščenih in izkaže se za odlično idejo.

 

Spat gremo pozno, ampak hotelska postelja v hotelu 7 zelo paše ... Lastnice žal nismo spoznali, tudi sama je navdušena ultra tekačica in ravno ta vikend je tekla Ohrid trail. Nekaj za v bodoče, morda jo spoznam tam :)

 

 

 

vedno ste dobrodošli z donacijo na:

https://www.adrifund.com/project/view/770

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com