No tags yet.
Nika gleda v svoj telefon “Kakoooo? Včeraj je kazalo 48.” Pogledam še jaz … Pred mano je najdaljši dan, pred mano je 60 kilometrov. Pri čemer imam nos popolnoma zamašen že tretji dan in ne gre na bolje in danes tudi kašljam kot star kadilec. Veter je naredil svoje in hladne noči, ki se jih ves pregret od teka po soncu ne zavedam. Leva noga boli nad gležnjem, oteklina je postala čez noč samo še večja in bolj rdeča, na otip je noga vroča. Očitno bo danes grozen dan, če tega preživim, bom vesel ...
Simon mi polepi gleženj, da bo vsaj malo opore, jaz pa se bašem s čokoladicami iz Lidla, potem pa se kar naenkrat izstrelim iz kombija in začnem tečt. Čimmanj razmišljat, samo tečt. To si hotel, to imaš, kaj pa je 60 kilometrov v primerjavi z ekvatorjem.
Simon se mi bo kasneje pridružil na kolesu, zdaj sem sam. Če odmislim gleženj, me ne boli, če pozabim na dolžino, je ni, če bom dovolj jedel in pil, bo šlo z lahkoto do konca. To si govorim prva 2 kilometra, ko vsak dotik tal zapeče v predelu nad gležnjem in ko vsak drugi korak začnem kašljat, kot da sem zadnjih par noči prespal v ljubljanski cukrarni.
Seveda je lažje rečt kot narest, ne moreš kar odmislit bolečine, če ta kljuva pri vsakem koraku, kljuva ko dvigneš nogo in kljuva ko jo spustiš na tla. Noga nezavedno postavlja korak v drugačno pozicijo in jaz jo skušam zavestno postavljati prav. Skleneva kompromis, gre nekje vmes med pravilno in manj bolečo ...
Izpljuvam nekaj sluza in dihalne poti se počasi odprejo in tudi bolečina v gležnju počasi izginja. Glava je na mestu, ne skrbijo me kilometri, ne skrbi me bolečina, skrbi pa me zid, ki se je postavil pred menoj. Zid, ki ga moram prehodit, cesta ki gre strmo navzgor. Začelo se je.
Na desni koze pasejo pastirico, ki nezainteresirano zre v svoj pametni telefon. Časi se spreminjajo, nekoč so pastirji imeli piščal, danes imajo pametni telefon. Mogoče pa ima smo note zapisane, si mislim in oddrvim dalje. Kolikor pač dopušča klanec, menjam hitro hojo in počasen tek, delam dolge korake med hojo in stopicljam, ko tečem
Gledam po zemljevidu in vidim, da cesta zavija. To je dober znak, lahko bom sekal ovinke. Kar sicer pomeni, da strmi klanec naredim še bolj strm, ampak pomeni tudi, da bom šel dol s ceste za nekaj trenutkov. Malo više me čaka Simon brez kolesa in pravi, da je prišel naravnost čez gozd od kombija. Toooo. Zaženeva se v klanec po travi in skozi nizko drevje naravnost v hrib. Kot bi mignil sva pri avtodomu. Poraja se vprašanje, če Nika hoče, da jaz v Skopju končam svojo pot. 60 kilometrov in takole v hrib ...
Gremo dalje, vidim da se je avtodom ustavil veliko pred dogovorjeno razdaljo, nekaj delajo na cesti ... Seveda, polagajo mi nov asvalt, izvedeli so, da prihajam in so položili novo plast. Malce so se ušteli, prehiter sem bil za njih in asvalt je seveda prevroč, da bi lahko hodil po njem ... Medtem je tudi začelo rahlo deževati in iz asvalta se kadi. Avtomobili so se morali ustavit, ker polagajo asvalt čez oba pasova, jaz pa nadaljujem ob strani in tudi Simon s kolesom nekako pride mimo in že čez nekaj 100 metrov je asvalt dovolj hladen, da lahko Simon zažene kolo v dolino, jaz pa nadaljujem kar ob robu in poskušam stopat po travi, če se le da. Sorry, bom naslednjič sprobal novi asvalt, danes mi bolj paše po travi.
Malo nižje vidim Simona, ki se je ustavil in mi maha, naj pridem nekaj pogledat. Tega res nisem pričakoval, ogromna želva, ki mu je presekala pot zdaj leze s ceste proti grmovju. Nisem vedel, da želve živijo tukaj v teh hribih. In tako velike. Zakon. Simon počaka na avtodom, da še Niki in Fiku pokaže najdbo, jaz pa se že zapodim naprej po travi. Vesčas mi oko uhaja na cesto daleč naprej, da vidim, kje bi lahko presekal kak ovinek. Pod mano je strmo pobočje, ampak upanje umre zadnje. Če so ovinki, jih bom sekal, to sem trdno odločen.
Simon me prehiti in malo za njim še Nika in Fiko v avtodomu. Fiko mi maha in se dere: "a veš, da smo vidli želvo," potem pa že izgine za ovinkom. Pod seboj vidim cesto in to je to, to je moj moj trenutek, navdušen prvič presekam ovinek in noge kar zletijo skozi gozd, vse dokler tla ne postanejo tako strma, da se moram prijet za veje, da obstanem. Do ceste se spustim po strmem pobočju, prijemajoč se za ostre akacijeve veje, malo gre po nogah, malo po riti, obrnem se okoli in zdrsnem do asvalta. Za trenutek pomislim, da tole ni bilo najbolj pametno, potem pa že gledam čez naslednji rob asvalta in že se drsam proti naslednjem odseku ceste spodaj pod mano in tako ponovim še dvakrat.
Občodujem table ob poti, ki prepovedujejo metanje smeti in še bolj občodujem, da na tem delu države dejansko upoštevajo te table in da je to prvi odsek, kjer ni smeti.
Na levi strani je samostan, pod menoj je rečica, mene pa nič od tega trenutno ne zanima, noge so se odločile, da so danes za stvar in letimo mimo naravnih in nenaravnih znamenitosti. No pa saj se da slikat tudi med tekom ...
Ampak ko pa ob cesti zagledaš hišico od ata smrka, jurčka v katerem nekdo očitno ima svoj vikend, to pa ustavi še tako hitre noge :)
Meja je le še kak kilometer naprej in pri samostanu se mi spet pridružita dva štirinožna prijatelja, ki tečeta z mano in me vzpodbujata. Varovano spremstvo v zadnjih kilometrih Srbije.
Nismo čisto prepričani, če lahko grem peš čez mejo, Fiko pravi, da njega enkrat nekje niso pustili, ampak jaz ne vidim razloga, zakaj bi me na takem mejnem prehodu ustavili, saj tukaj ljudje hodijo peš čez mejo zagotovo. V resnici nisem niti za trenutek podvomil, vseeno pa smo za backup imeli avtodom blizu :)
Ampak tip na meji je bil dobesedno navdušen, da smo prišli, vse ga je zanimalo. Celo fotografiranje objektov na meji nam je pustil, čeprav je to strogo prepovedano. Mene je seveda najbolj od vsega zanimal fičo na trdi pogon, ki je stal parkiran ob njegovi stavbi.
Še slika ob mejni tabli in že smo v novi državi. Sonce sveti drugače na makedonski strani. Cesta gre navzdol in pred mano je še polovica današnje poti, jaz pa se počutim odlično.
Tečem mimo spominskega centra Asiom na desni, cvetje je pobelilo tla in resnično izgleda kot da smo sredi vojne zime, ki je vihrala tukaj.
Zadnja okrepčevalnica je 7 kilometrov pred ciljem in Fiko končno uspe dobit solato po ugodni ceni in veliko mlade čebule zastonj, gospodinja pa takoj pristavi še za kavo. Solato je tukaj dejansko težko dobit, to je blo kar presenečenje. Papriko, čebulo in paradižnik mečejo za nami, zelena solata pa je kot zlato, če jo kdo že ima, jo drži popolnoma zase.
Medtem iz avtodoma opazujem popolnoma porjavele fantiče, ki nabijajo žogo na gol. Gol je evtobusna postaja na eni strani ceste, točka za strel pa seveda na drugi strani ceste, avtomobili tukaj nimajo prednosti pred otroško igro. Ne grem na vrt, kjer se pije kava, ozračje se je že precej shladilo, zato bi mi dodatno zadrževanje preveč zakrčilo. Moram naprej. Verjetno bodo melce užaljeni, ampak saj jim bodo razložili mojo situacijo. Kolikor jo bodo pač lahko v tej mešanici jezikov.
Tempo se dvigne, letim, če je le možno grem s ceste in tečem po travi ob njej, tako na levi naletim na okrepčevalnico za živino, ki pa ima tudi aluminijasto posodo za pitje. Nagnem in pijem z velikimi požirki, kot da bi vedel, da od tu do cilja ne bo več časa za pijačo.
Pot gre desno čez polje in noge skačejo po rahlo razmočeni zemlji levo in desno. To ni več tek, to je ples, v ušesih je Skrilex s Korni, ki mi daje ritem in pred mano je današnji cilj etape. Pogledam na uro. 6 kilometrov je še in tempo 4 (15 km/h). Upam to držat do konca? Lahko poskusim. Jutri bodo posledice, jutri bo bolelo. Ampak jutri je krajši dan, jutri je standup, jutri je hotel, jutri je JUTRI ... LETIMOOOOOOOO.
Avtodom gre naokoli in ko sva s Simonom v cilju, jih še ni. Crkne mi telefon in nisem prepričan, če bi morala biti par 100 metrov više ali niže ... Vsedem se na ograjo mosta in pošljem Simona v izvidnico. Hitro se najdejo, ampak Fiko je že v paniki ... Mene pa nič ne vrže več iz tira. Hrana, spanje ... samo še to in dan je najlepši. Kako je to letelo, to je bilo res uživanje. Ampak jutri bo bolelo. Skoraj zagotovo.
Na koncu pa je tudi Fiko vesel in pomirjen, saj je med prodajalci sadja in zelenjave našel svojega malega soimenjaka.
gledam v adrifund in nisem najbolj srečen ... denar se ne zbira pol tako hitro kot bi si želel ... :(
https://www.adrifund.com/project/view/770