Tek po Jugoslaviji, #DAN_7 nazdravimo z domačim višnjevim za prvi teden

 

 

Prespali smo pred hotelom Predejane. Že zvečer smo uspešno vnovčili najdeni tisočak na recepciji, čeprav ga natakar v restavraciji taistega hotela ni hotel sprejet, češ da je umazan.

Zjutraj me pred hotelom pričaka črn pes in ker sem prijazen do njega, česar zelo očitno ni vajen, se mi pridruži na poti do kombija, kasneje pa gre iskat še dva večja kompanjona in ju pripelje do avtodoma, kar ni všeč Niki, še posebej ko začnejo vsi skupaj skakat po njej. Nekako jih odženemo, ampak ne gredo prav daleč.

Zajtrk je danes v moji domeni, naredim nekakšen približek bogatega angleškega zajtrka z umešanimi jajci, kuhanim fižolom in popečenim suhim paradižnikom, da pa je trebuh resnično poln, poskrbi Simon z vrhunskimi smutiji. Ob 11h kreneva na pot polepljena s kinezio trakovi na par novih mestih, Simon si prekrije žulje, jaz na novo ojačam koleno in zavarujem desni nart. Po 10 minutah vidim, da Simon zaostaja, zato upočasnim tempo. Očitno je resno vzel šalo pri zajtrku, da bova morala danes z več razmaka tečt, ker bodo jajca in fižol zagotovo naredili svoje. Razlog je drugje, boli ga tetiva in ne more normalno tečt brez bolečin, zato zaostane še 1x. Sezuje čevlje in poskusi bos, vendar ne gre, zato hitro ostanem brez kompamnjona.

Pred mano je tabla za hotel Džep in razmišljam, da prav velik ne more biti. Še bolj mi je smešno, ko se Džep v resnici reče celotnemu mestu, v katerem ta hotel je.

Na prvi okrepčevalnici Simon zaključi za danes, meni gre do desetega kilometra super, vroče sonce mi spet koristi, temperature so prav za Bojana Ambrožiča, pomislim in pritiskam na plin.

Nekje na dvanajstem kilometru pa tudi mene začne bolet leva noga spredaj, čisto malo nad gležnjem. Očitno je bolečina v mišici, pred katero bežim že cel teden, terjala svoj davek in se preselila malo nižje. Na drugi okrepčevalnici se vsedem in dvignem nogo od tal. Sicer smo bili dogovorjeni za novo strategijo in daljša pavza pride na vrsto šele na tridesetem kilometru, ampak ni šlo po planu. Simon mi je na hitro pregnetel mišico in odšel sem dalje ob reki, ki je v nekem trenutku zavila stran in se kasneje spet vrnila.

Pred menoj je naenkrat visok hrib in malce me zaskrbi, da bom moral zlest čez njega. To bi mi vzelo kar nekaj moči in v tem trenutku še nisem pripravljen na to. Za ovinkom pa tunel, olajšanje. Počutim se, ko da bi odvrgel tisto opeko od včeraj in lažje tečem naprej.

Nad mano krožijo helikopterji in ozračje je hrupno. Verjetno samo nadzirajo območje blizu meje, čeprav je do tja res še vedno dober dan teka. Ampak kar je dan teka, je le dve uri ježe :)

Malce skrajšamo planirano razdaljo med okrepčevalnicami in na dvajsetem kilometru bi se morali ponovno dobit. Ampak že kak kilometer sumim, da je šlo nekaj narobe, ko me je navigacija poslala nazaj in po drugi poti, po desni strani reke Morave.

Na triindvajstem kilometru pokličem in ekipa je zelo hitro pri meni, saj so bili že v pričakovanju klica in navodil, ker me tako dolgo ni bilo.

Fiko tokrat kar na cesti ujaga domačina iz Suve Morave in že se avtodom odpelje na njegovo dvorišče, kjer se dotoči vodo v rezervoar. Seveda ni umanjkalo sikanje z vsemi člani družine na dvorišču. Kamion je seveda član družine :)

Pa ne le to, kasneje v kombiju izvem, da je prijazni gospod nalil še liter domačega višnjevega soka, s katerim smo v cilju nazdravili prvemu tednu. Zanimivo, da se domačin piše enako kot včerajšnji donator vode. Tečem skozi vas in pred trgovino me čaka odrasli moški, 3 odrasle ženske in 5 otrok z zastavicami. Navijajo, želijo mi srečno pot. Glas se je razširil očitno … ah ne, samo Fiko je malo prej v trgovini povedal, da pridem mimo. No, pa vseeno je dobro delo :)

Da bi pozabil na bolečino v gležnju, se pogovrjamo vse mogoče, tudi o tem, kako se oglašajo purani. Le kak kilometer naprej ga srečam in se malo pogovarjava. Zanimivo naklučje. Naklučje? 

 

V tem delu naletim na ogromno kamionov iz časov JNA, verjetno so vsi starejši od mene, zgledajo kot da bodo vsak čas razpadli, ampak vozijo pa se.

Mami je rekla, da se moram vsake toliko javit s poti. Na tej sliki je dokaz, da sem poskusil. Ampak ni in ni se hotelo povezat. Telefon je sicer delal, medtem ko sem se jaz slikal, je pristopil starejši gospod in mencal, ker njemu se je pa očitno res mudilo nekam poklicat. Pustil sem ga samega s telefonom in odbrzel dalje. Odbrzel je evfemizem. :)

Malo pred 30 kilometrom sem začutil, da se mi nekaj zapleta v noge in pod mano je bila psička mešanka. Ustavim se in v trenutku se vržena hrbet in se hoče čohat. Očitno ji ne uspe velikokrat, saj je tako navdušena, ko jo res pobožam, da me ne zapusti naslednjih 15 kilometrov oz vse do cilja.

 

Na okrepčevalnicah tako zdaj poskrbimo še za njeno vodo in celo nekaj mesnatih priboljškov je dobila. Poimenujem jo Knoedl, ker je psička, je pač Die Knoedl :D

 

Družba mi zelo ustreza, ukvarjam se s psičko, jo naganjam s ceste, pa spet spod nog, jo kličem, ko zaostane in pohvalim, o priteče … pri tem pa pozabim na bolečino v nogah, ki jo zaznam spet šele v zadnjem kilometru, ko moram navzdol do bencinske črpalke, kjer smo dogovorjeni. No, resnici je azilni center, še en dokaz, da smo že blizu meje, ampak kmalu smo tudi na bencinski.

 

Die Knoedl čuva svoje nove gospodarje, mi pa se sprašujemo, kako naj se je znebimo, dokler je še dovolj blizu doma, da bo znala nazaj in predvsem pred makedonsko mejo, ki je zagotovo ne bo smela prečkat z nami. Novo prijateljstvo se je tako precej hitro končalo, ampak je bilo pa lepo dokler je trajalo, upam da si bo tudi ona zapomnila današnji tek (in ne samo bobi palčk na koncu) :D

Nazdravimo z domačim višnjevim sokom za uspešno pretečeni prvi teden. Odličen je, bi šel človek kar nazaj po več tega. 

 

Masaža in hrana, ni boljšega zaključka dneva, zdaj pa samo še spat in jutri spet na novo etapo …

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com