Ultra trail vipava valley, 11.5. 2019

Le nekaj dni pred odhodom na epsko popotovanje po državah bivše Jugoslavije, pred 30 dnevi teka od glavnega mesta do glavnega mesta (1500km in 6 standup nastopov za otroke iz projekta botrstvo) sem si zadal eno 100 miljsko preizkušnjo, precej prepričan, da to lahko speljem ... Telo je reklo drugače, poskušalo na vse načine in z bolečim kolenom vendarle nisem štartal na kraljevski, ampak "samo" na 50 kilometrski razdalji.

 

Prijavil sem se že zelo zgodaj, v prvih dneh ko je organizator objavil letošnje razdalje in med njimi letošnjo novost, 100 milj. Ker sem lani s 106 kilometrsko preizkušnjo kr suvereno opravil v 17 urah in 19 minutah (kar nekateri tekači že uvrščajo v kategorijo "prehodil") in ker sem 100 milj že tekel v Istri, je to bilo meni edino logično nadaljevanje.  Ob prijavi je sicer gleženj še bolel, ampak sem vedel, da bo nehal, nisem pa razmišljal, da bo bolelo nekaj drugega, da bo bolelo koleno.

 

Vseeno vztrajam s prijavo, ne odneham v glavi z idejo, da se na to razdaljo podam. Medtem me Anja in Boštjan tudi povabita v UTVV race team, prvi slovenski trail race team, v katerem so poleg mene same petarde in se počutim zares počaščenega, da sem lahko v taki družbi. Ne vem, očitno rabijo kuharja, na srečo noben ni zares mahnjen na francoske sladice :)

 

Tekaške treninge sicer malo zmanjšam, ne tečem vsak dan in dodam vaje za moč, delam predvsem na mišicah, ki objemajo koleno, delam na stabilizaciji in splošni pripravljenosti. Bolečina v kolenu ni neznosna, ampak tekaški treningi in predvsem tek navzdol pokažejo, da ne bo popolnoma ponehala, tudi life on Mars trail na Pagu, ki je kratek in precej raven, mi pokaže zobe pri spustih.

 

Teden dni pred dogodkom sem še vedno odločen, da grem na 100 milj, pa čeprav bi s tem lahko ogrozil svoj projekt, v glavi premlevam možnosti in čakam na zadnji trenutek, da se odločim. V četrtek grem na klasičen Tošč-Grmada trening in obisk je tokrat presenetljivo nizek. Ali pa tudi ne, saj je sredi praznikov, na treningu sva sama z Marjanom in pogovor na spustu s Tošča na Mali Tošč mi dokončno odpre oči - če bi rad tekel dolgo,  teci pametno je nekako bistvo njegovih besed.

 

V četrtek imam standup nastop v kino dvorani v Vipavi v okviru tedna trail teka in pred njim poiščem Boštjana, da mu sporočim svojo odločitev, ki sem jo premleval cel teden in zdaj res ni več časa za zavlačevat. Grem na 50km, milje bodo morale počakat na naslednje leto. Razume in vse je dogovorjeno. Številka ostaja črna in to me ne moti, na progi na trenutke izpade hecno ...

 

V petek grem v Vipavo dovolj zgodaj, da ujamem tekmovalce pred odhodom na start 100km ... Vsi se čudijo, da sem tam, ne na progi, baje so me na startu iskali in klicali. Ampak ni jim treba preveč razlagat, vsi vedo, kam se odpravljam čez le nekaj dni ... Vsi pozdravljajo mojo odločitev, nekateri se celo čudijo, da sploh grem tečt. Ampak moram oddelat to 50ko, moram probat, kako dobro sem pripravljen za dobrodelni tek po Jugi. Počutim se kot Jaka Šraufciger, ki je za stavo spil 10 L vina, preden je stavil, pa je šel probat čez cesto v drugi lokal, če to lahko naredi :)

 

Srečam Gala in ga povabim, da prespiva skupaj v avtodomu, ki mi ga je donirala Hiša na kolesih za moj projek in ga imam na testu. Z veseljem se mi pridruži in prihrani nekaj evrov za prenočevanje ... Noč v hiši na kolesih ni ravno topla, seveda postelj še nisem opremil z odejami, ker je bilo vse na hitro in reši naju maja z dekicami, za katere pravi, da so tenke in tople. Zebe naju in zjutraj lahko potrdiva, da so tenke.

 

Start na 50 kilometrov je ob 8h zjutraj, ampak je treba na avtobus že pred šesto, ker so avtobusi kasneje zasedeni za šolske prevoze. Samo zato, da imamo še mi kaj od tega, da je ta sobota dan za šolo. Greva raje z Galovim avtom na start tik pred osmo in kasneje se bova vrnila skupaj po njega kar z avtodomom. To je bila odlična ideja, ko sva prišla na start, so bili vsi že malce nervozni, voditelj Klemen Bučan pa je ogreval tekače in publiko.

Povem nekaj besed, se pošalim, da bom seveda prehitel favorita in že se začne odštevanje.

 

Z Galom začneva skupaj v nekakšnem zmerno hitrem tempu, precej tekačev se zažene pred nama, že po prvem kilometru je kača raztegnjena daleč pred nama. To je nekaj novega zame, vesel sem, da me ni potegnilo in nisem spet prehitro začel in potem hlastal po zraku že na tretjem ovinku.

Do prve okrepčevalnice tečeva skoraj skupaj, le malo prej mi pobegne in ostanem sam s svojimi problemi. Koleno medtem sier neha bolet, ampak telo ni pravo

 

Najem se kruha z nutello in počutim malo bolje, krila pa mi da nekaj lepih besed Čipke, ki jo vidim šele ob odhodu iz okrepčevalnice. "Se vidimo v cilju," so njene besede in nimaš kej, treba bo prit v cilj :)

Zanimivo je gledat pare ob progi, ki navijajo ... najprej vedno ženske ker one gledajo master šefa, potem vedno še moški, ker oni vedo, kaj se v master šefu dogaja, saj jim je ona povedala in niso od daleč prepoznali Teškyja :)

Vreme nam sicer ni zagodlo z kakšnim hujšim dežjem, napoved je na srečo prehitevala, na nekaterih delih pa je vseeno blato bilo tako globoko in spolzko, da smo šli s težavo v hrib. Izkazalo se je, da greš hitreje, če hodiš kot če poskušaš teči, tukaj bi mi palice prvič prav prišle.

 

Na asvaltu smo odvrgli dodatno reme, ki se nam je prilepilo na podplate čevljev in že smo drveli dalje.

 

V Štjaku letos ni bilo tečnega modela, ki je lani skazil vsesplošno prijaznost, tako da je bilo samo še bolje. Napokal sem se vseh mogočih sladkih in slanih zadev, juhe, nutelle, napil kokakole in že je šlo dalje po cesti proti Socerbu. 

 

Rinem v klanec in temni se mi pred očmi, že od daleč pa slišim fante, kako navijajo in nas bodrijo z vsemi mogočimi ropotali. Na vrhu mi ponujajo pivo, ki so ga moji sopotniki veseli, jaz pa sežem po nekem sladkem soku in že šibam dalje. Spodaj v dolini je naslednja okrepčevalnica, uradna in tam bom napolnil bidone in postal kako minuto dlje, če bo potrebno.

 

nekdo me prehiti in pravi: "uau vedno sem želel prehitet Teškyja" ... ne vem, zakaj bi to bil uspeh, sem se pa spomnil na mojo prvo nočno desetko, kjer sem prehitel Jureta Koširja in sem se šel zato slikat z njim z besedami, da bom seveda to pod sliko zapisal. "Seveda, samo ne rečt, da si boljši smučar. Zdej bi najraje rekel temu, samo ne rečt, da si boljši komik ... Sam kaj pa če je :D

v Podnanos pritečem skupaj z dvema tekačicama, ki sem ju že večkrat prehitel pri spustih, v hrib pa sta mi vedno dali vetra. Gospodična na uri je navdušena, pravi, da sem drugi, takoj za Ivijem. Razočaram jo, ko ji povem, da sem zamenjal dolžino proge in bo morala še malo počakati na drugouvrščenega miljaša. Naložimo zaloge in že gremo skozi šolo proti igrišču na drugi strani. Zunaj izmenjamo nekaj besed in poskušam ju prepričat, da je do konca manj kot štiri ure, z njunim tempom zagotovo. Nadaljevanje poti iz okrepčevalnice proti "blagemu" vzponu, so nam prijazno kazali lokalni mulčki in nas vzpodbujali.
Nekaj časa držim korak z njima, ampak sta z mojo tokratno pripravljenost kmalu premočni v hrib, zato ju spustim mimo.  

Nanos je bil tokrat prekleto nesramen do mene. Nad nami se je temnilo in vreme je težko pritiskalo, na trenutke sem imel občutek, da me nekdo drži za noge in vsak korak je bil težji od prejšnjega. V tem trenutku bi bil povsem vesel, če bi začelo deževat in malo razbilo to soparo, ki je pritiskala na nas. Neuslišana prošnja.

Vsi so bili maksimalno prijazni do nas, stregli so nas od spredaj in zadaj kot se reče. Pošalimo se, da je dobro vse kar je zastonj, si naložimo žepe in dlani, potem pa gasa v dolino. V daljavi je klical Abram in spomnil sem se kako sem lani tam pojedel ježka, ki me je skoraj zadavil. Verjetno ker je bil namenjen drugemu Andreju, ki ga je kasneje zaman čakal :D

 

Punce so me tudi letos pričakale z navdušenjem in še predno sem se obrnil, je že bil pod mano stol in hlačnice zavihane, noge pa zmasirane.

Na spustu sem sicer prehitel kar veliko tekačev, ampak to vseeno ni bil spust v mojem stilu, z lahkotnimi poskoki in z mislijo na vse kaj drugega. Danes sem previdno stopal in iskal primerna mesta za stopit, da bi kar najmanj obremenil koleno.

 

Teren je bil oster, vsak korak sem posebej premislil

 

Prehiti me Max Selinšek in pade še en selfi za Boštjana in ko pridem v cilj me že čaka sporočilo "vsi Selinški so te prehiteli" :D

 

Cilj je bil olajšanje, vzdušje odlično, jaz pa vseeno uničen bolj kot da bi pretekel 100 milj

 

 

Takole sva se na okrepčevalnici objela z Alenko, oba vesela, da se vidiva. In kako taki objemi pomenijo vse na trail tekmah, ko res rabimo vzpodbudo ... 

 

 

ne pozabite, da se jutri začne moja epopeja po bivši Jugoslaviji in da vi lahko pomagate že danes
https://www.adrifund.com/project/view/770

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com