Restonica ultra trail, Korzika

Mislim, da me je na korziški trail prvi opozoril X, ko sem lansko leto še z Nino planiral oditi tja na dopust, tisti pravi, ki ga jaz nimam najrajši, z ležanjem na plažah in praženjem na soncu. Dopust je šel po gobe, ker sem tek postavil pred zvezo, ki naju ni več osrečevala. Kasneje sem čisto slučajno ugotovil, da je trail na moj rojstni dan in se prijavil, ko sem datum rojstva omenil organizatorju, mi je ta podaril štartnino in nič ni bilo treba več planirat, vedel sem, kje bom preživel svojo 42ko.

 

Naše potovanje se začne 4. julija, ko že tradicionalno svojo tekaško norost delim s čimštevilčnejšo podporno ekipo. Oskar je že tako imel plan, da odpelje otroke na Korziko in ker sta se datuma poklopila, sva hitro seštela ena in ena in se dogovorila za spremstvo, kak teden pred odhodom pa se mi je v ekipo pridružila še Nika, da v živo doživi mojo norost in da me osreči in mi vlije novih moči, vsakič ko jo vidim na poti. Sama verjetno nikoli ni dajala tolike vrednosti svoji prisotnosti in čeprav se je kasneje zgodilo, da smo se premalokrat srečali, mi je misel na njeno bližino vseeno dajala občutek moči tudi ko sem bil čisto sesut.


Pot do Livorna je mučna, ker smo izbrali jutranji trajekt in posledično potujemo ponoči, jaz pa itak nisem spal že noč prej, pakiral v zadnji minuti in ko sem se vendarle ulegel, je bilo pričakovanje preveliko.

 

V Livorno prideva prezgodaj. Upoštevala sva navodila, da je treba bit 2 uri prej in ko sva prispela, se je osebje ravno zbiralo. Sva druga v vrsti in zdaj lahko malce zadremava. Noup, premaknita se tjale. Preverjanje kart. Premik naprej. Spet malo zadremava, pa se že spet premikava. OK, zdaj sva na pravem mestu. Kliče Oskar, ki je čisto blizu za nama, ker so tako postavljene vrste. Najdemo se in pade malce evforična debata o prihajočem dopustu. Končno se vkrcamo na moby trajekt in si najdemo prostor na palubi s čimlepšim razgledom. Za naju z Niko ta ne pride tako zelo prav, saj se čez nekaj trenutkov nasloniva drug na drugega in že spiva kot ubita.

Prebudi me dež, ki ga veter nosi tudi na klopi pod streho in treba se bo premaknit v notranjost. Hočeva do avtomobila po hrano in razočarano ugotoviva, da to zaradi varnosti ni mogoče. Mislim, saj je jasno, ampak midva vseeno poskušava prit do hrane in pijače. Nika naju spravi v boljšo voljo z vročo čokolado. Še kar sva utrujena, zato poiščeva prosto mesto na tepihu ob oknu in prespiva še preostanek poti. Med prvimi gor in med zadnjimi dol. Midva sva res dobila več časa na trajektu za enak denar. Dobra naložba.

 

Oskar medtem že najde parking, kjer pustimo avtomobile in gremo v lov za kavo. Ne najdemo je, najdemo pa lepo plažo, polno raznobarvnih kamenčkov. V vodo lezem počasi zaradi še vedno bolečega gležnja, zgledam pa kot dedek, ki se boji mrzle vode. In ta sploh ni tako mrzla.

Sledi ogled Bastije po poti, ki jo priporoča X-ova knjiga. Razočara me Napoleonov kip, na katerem je oblečen v rimske cunje in si sploh ni podoben, je pa toliko lepša palača na vrhu hriba, navduši pa me tudi staro pristanišče z dvema svetilnikoma in predvsem pogled z zgornjega dela na mestece.

Čas je za premik v Corte, kjer sva z Niko najela apartma za 3 noči. Oskar in otroci naj bi spali v svojem šotoru na avtu, ampak se je izkazalo, da je v apartmaju dovolj prostora za vse in premaknejo se k nama. Corte so start in cilj Restonica Ultra traila in apartma sva po naklučju dejansko dobila čisto blizu, dokler nismo našli štarta, nismo vedeli, kako blizu smo.

Pred spanjem pojem veliko količino makaronov s paradižnikovo omako in paradižnikovo solato. Nimam palčk, to mi ni všeč, ampak lakota je itak lakota. Jutro začnemo z obilnim zajtrkom, umešana jajca s sirom in kruh, potem gremo v lov za štartno številko. Policaj nas usmeri v pravo smer, ampak nikjer ni nobenih tabel, zato ne najdemo, najdemo pa šotore, ki izgledajo precej športni in tip nam v francoščini razloži, da smo prezgodnji in z roko nekam kaže, zdi se nam da na sosednji šotor in ko ga vprašamo potrdi. OK, se gremo pa malo kopat v bližnjo reko, da bo čas hitreje minil in da ne bom samo živčno čakal na štart.

 

Z Oskarjem se odpraviva nazaj do šotorov, za katere še vedno verjameva, da so prevzemno mesto za štartne številke. Še vedno nikogar, samo tisti tip od prej. Na srečo pride njegov kolega in ker se v jeziku ne moremo sporazumet, naju naloži v avto in zapelje do prave lokacije, kjer pobereva številko, pokaže pa nama tudi, kje se dobi vrečko s stvarmi, saj se je tokratni organizator odločil, da bo lokaciji dal v dve različni stavbi, kakih 500 metrov narazen. Nekaj ur pred štartom mi res ni bilo do sprehajanja po razbeljenjem asvaltu, tudi tolažba, da morajo to storit vsi tekmovalci, je bila bolj jalova, saj tokrat res nisem prišel tekmovat z ostalimi, ampak zares in izključno s samim sabo. Pri vrečkah je bila prva oseba, ki je znala angleško, s športno postavo ultra tekačice bi jo pričakoval bolj na štartu kot med prostovoljci, ampak vloge se včasih morajo tudi zamenjat.

Vrneva se v apartma, kjer je mirno. Odprem štartni paket, katerega vsebina ni preveč zame, pivo in suha salama razveselita Oskarja, steklenico korziškega vina podam Niki, piškote in bonbone pa dam otrokom. Ostane mi majica, v tem trenutku še ne vem, kakšne spomine mi bo zbujala vsakič, ko jo bom kasneje oblekel. Nika medtem skuha novo porcijo makaronov in sledi filanje z ogljikovimi hidrati do bolečin in malo počitka do štarta, čeprav bolj v obliki premetavanja po postelji.

To je bila najtežja tekma vseh časov, 38 ur in pol sem rabil za 110 kilometrov in 7500 višincev. OK, zmagovalec je bil natanko 1x hitrejši, pa je imel obe zdravi nogi, kar potem ni tako slabo :). Predstavljaj si, da greš na Triglav v času 4 srčnih mož. Nobenega klina, zajle, usekane stopnice. In greš trikrat. Aja pa Čehi so in kamni letijo okoli glave kot v igrici za ZX spektrum in ti nimaš čelade, ker organizator ni omenil, da bi to bilo pametno, kaj šele del obvezne opreme za tekmovalce.

 

Lepo po vrsti.

 

Pred odhodom sem spakiral opremo za tekmo. Na srečo Oskar, tudi ko ne gre tečt, vzame vse stvari. Pri hitrem pakiranju sem doma namreč pozabil svoje inov8 bidone, kar je pomenilo, da je tudi moj nahrbtnik neuporaben. Privajanje na drugačno obliko mi sicer ne bo ustrezalo, ampak nahrbtnik je nahrbtnik in voda bo v tej vročini še kako pomembna. Jasno mi je, da na štartu te tekme nihče ne bo preverjal obvezne opreme, nikjer tudi nisem zasledil, kaj naj bi ta bila, zato sem bil toliko bolj skrben, saj ne pakiram za kontrolo ampak zase. Veliki bidoni za vodo, plastičen kozarček za pijačo na okrepčevalnicah, nekaj tablic hrane, medexove gvarane,  osnovna prva pomoč, astro folija, naglavna svetilka, piščalka, dodatna craft majica, spodnjice in nogavice, nepremočljiva vetrovka, mislim da imam vse. Pritrdim dolgočasno roza štartno številko na elastični pas in pripravim vodo in redbull za štart.

 

Povijem gleženj, najprej kineo trak nad gležnjem, ki bo držal vezi in hobotnica iz petih ozkih trakov, ki bo na zunanji strani delovala kot nadomestek za natrgane vezi v gležnju, nato pa še elastični povoj, dovolj močno, da bo držal nogo skupaj, ampak še vedno dopustil malo premikanja in predvsem pretok krvi do prstov. Še vedno govorim, da si bom na štartu premislil, če bolečina ne bo ponehala, da bom odstopil, če se ne bo dalo naprej, ampak vsi trije vemo, da tega ne bom naredil, ker jaz zelo težko odstopim.

 

Veliko pijem, spil sem verjetno že 2 litra vode v času pakiranja, upam, da mi bo uspelo it še na WC, ker sem poln vsega. 

 

Okoli desetih se končno premaknemo proti štartu v centru mesta, kjer se že zbirajo tekmovalci in njihovi spremljevalci, vedno več pa je tudi navijačev. Moderator dviguje atmosfero, dobro mu gre, njegova velika napaka pa je, da niti besede ne nameni mednarodnim tekmovalcem, vesčas namreč govori v francoščini. Prepričan sem, da ne govori ničesar pomembnega, da gre le za vzpodbujanje navijačev in tekmovalcev, ampak vseeno, vsaj beseda dobrodošlice v angleškem jeziku v imenu organizatorjev, ki so ponosni na mednarodno udeležbo, ne bi škodila.

 

Misli pošiljam v gleženj, ki le rahlo skeli, sedam na rob pločnika, pa spet vztajam, se raztegujem, končno uporabim WC, da se znebim odvečnega bremena in da izdatno namažem mednožje s kombinacijo vazelina in B-pantena+.

20minut pred štartom spijem red bull, ampak pravo energijo pred štartom mi da Nikin poljub, ki ga še dolgo čutim na ustnicah, občutek tople elektrike, ki je šla po telesu ob tem, pa me spremlja vse do naslednjega srečanja ob progi. Dolgo zrem v njene oči, v katerih bi se zlahka utopil, se nasmehnem in obrnem proti štartu.

 

Še enkrat na hitro preverim vsebino nahrbtnika, pograbim palice in se zrinem med tekmovalce. Ne želim biti povsem v prvi vrsti, ker so izkušnje pokazale zobe, vseeno pa ne v zadnjih vrstah, to mi ne leži, raje imam družbo hitrih tekmovalcev v prvem delu tekme, raje diham njihov zrak in čutim njihovo vznemirjenje, ki je povsem druge vrste kot tisto v ozadju.

 

Odštevamo, seveda v francoščini, publika ob straneh je zelo glasna, prižgejo se prskalice in zapojejo piščalke, organizator je obljubljal ognjemet in vesel sem, da je to letelo le na "ročne izvedbe raket", vzdušje je bilo izjemno, vzpodbujanje v prvih metrih proge neverjetno. Pot nas vodi ulici do stopnic in vzpnemo se proti najvišjemu delu mesta, le malo pred vrhom nas oznake usmerijo desno in potem naprej v divjino, na kamnito kozjo stezo.

 

Prvi koraki so zelo težavni, vsakič ko stopim na tla z desno nogo, me v gležnju zapeče in vsak korak skušam nogo obrniti mlo drugače, da bi ujel najboljšo pozicijo, pri kateri bi bila bolečina manjša. Pomagam si s palicami in ujamem nek svoj ritem. Okoli mene je skupina dvajsetih tekmovalcev, polovica gre verjetno proti zmagovalnemu odru, druga polovica bo z mano lovila zadnja mesta ali odstopila. V prvih vrstah je vedno tako in jaz s tem gležnjem dobro vem, da ne morem loviti prve tretjine ali celo desetih procentov tekmovalcev, kar mi uspe v idealnih primerih. 

Nekaj tekačev zdrvi mimo mene v strmino, malo popustim tempo v ta prvi vzpon, ki kar traja in traja. Gremo naravnost v srce zadeve, prvi vzpon je ubijalski, 1400 višincev v samo 6,2 km, dobrodošlica pa taka. Pod vrhom hriba je prva kontrolna točka, bradati možak, ki popisuje naše številke, da se ne bi kdo izmuznil po svoje in usekal bližnjice naokoli vrha. Odkrevslam mimo njega in nič ne izgleda presenečen. Verjetno ima svoje mnenje o nas tekačih, verjetno mu ena slaba noga ne bo popravila vtisa. Za trenutek se pot zravna in pridemo v neko naselje, v temni noči ni ljudi na cesti, vse dokler pred seboj ne zagledam sotekača, ki naslonjen na kaktus bruha od napora. Ne vem, kako bo prišel do cilja, če ga je uničil že prvi vzpon. Zaradi lastnih težav žal nimam dosti besed zanj, pa tudi psovk za debeluha ob cesti, ki je potegnil ven svoj pametni telefon in snema dogodek njegovega življenja. Verjetno je šel ravno po sendvič, ne vem, kaj bi ga drugače držalo pokonci sredi noči ob cesti. Med hišami in spet na kamnito stezo, ki vodi vse do vrha. Panorama postaja vedno bolj zračna, v temni noči sicer bolj slutimo Monte Rotondo na naši levi z 2622m drugi najvišji vrh Korzike, ki ga izrisujejo veliki kupi snega. Vredno se je ozreti v dolino pod meboj, pogled na Corte kot z neba, z morjem v ozadju, je nepredstavljivo lep.

 

Na vrhu nas čaka prva okrepčevalnica pri ovčjih stajah Padule. Ne moreš je zgrešit, prostovoljci so si zakurili ogromen kres in osvetlili zadnji del poti do njih. Natočim bidone z vodo in spijem deci cole. Skoraj jo pljunem ven, ogabna je, nisem še pil take gazirane scavnice kot je corsica cola, ki jo nudijo na okrepčevalnicah tukaj. Okus popravim s pestjo čipsa, nič drugega mi ne ustreza in že grem naprej v dolino.

 

Nadaljujemo po prelazu Bocca Canaglia, ki ponuja krajši "počitek" za napete mišice v nogah, čeprav meni v resnici ravnina ne ustreza zaradi gležnja. Sledi spust v dolino po stezi polni premikajočih se kamenčkov, ki nas vodi do ovčjih ograd Cogna. Prečkamo makadamsko cesto, pri čemer je treba skočiti kake pol metra in ob sonožnem doskoku se mi zazdi, da je bolečina v gležnju tudi posledica povoja, ki pritiska na manjšo oteklino spredaj, zato sedem na skalo in sezujem čevelj, nogavico, povoj, nato pa v obrnjenem vrstnem redu nazaj. No, brez povoja, seveda, to bi bilo res neumno. Skupina, s katero tečem, me prehiti in se zažene skozi visoko ostro travo čez pašnik, posejan z luknjami. Stisnem povoj pod kompresijsko hlačnico in v drn za njimi. Pred očmi je objem in poljub, elektrika še enkrat potuje vse do stopal. Zamižim in globoko vdihnem, nato pa podaljšam korak in sledim skupini lučk pod seboj. Bolečina pojenja, ampak še vedno sem skrajno previden in zato malce počasnejši. V naslednjem delu sprostim noge na lepi gozdni stezi in ker je bolečina ponehala, začnem izjemno uživat in končno sem v stanju, zaradi katerega se teh stvari lotevam, stanje sreče in odklopa od vsega, kar me mori v Ljubljani, stanje v katerem srkam energije iz okolja in mešam misel nanjo z mislijo na nič. 

 

Tu na tem mestu, v bližini ovčjih hlevov v Bonniacci, so Korzičani pripravili osvoboditev izpod jarma nacizma, že kako leto pred bitko za Normandijo. Ko tečem navzdol, mi je jasno, kako jim je uspelo. Izjemno strm in zelo tehničen padec nas je popeljal do naslednje obnovitve zalog pri žagi in čeprav sem na poti že 3 ure, fenix kaže, da smo pretekli 16km.

 

V glavi zdaj že počasi računam, koliko bom rabil do cilja, vsa predvidevanja pred tekmo bi bila popolnoma neprimerna, saj nisem poznal terena in konfiguracije terena. 30 ur bi moralo zadostovati, si mislim in sporočim odločitev svojemu telesu, da bo pripravljen na vzpone in padce in ne bo presenečenj, ko bo to kar trajalo in trajalo. Še vedno sledim lučkam pred seboj, kar bi lahko bilo zelo nevarno, saj tekma ni zelo dobro označena in če bi se izgubil prvi tekmovalec, bi šli vsi za njim v neznano. Šele kasneje, ko sem se navadil, da je organizator svoje oznake kombiniral kar z markacijami na cesti, sem lahko rekel, da ni tako slabo označeno, ampak prvih 20 kilometrov me je bilo malce strah.

 

Naslednja okrepčevalnica je spet ponujala ogabni gazirani cola napitek, vodo in nekaj malega oreščkov. In sir, korziški sir s preveč močnim okusom, da bi ga upal konzumirati na tekmi. Nobenega izotonika, ki sem ga zdaj že pogrešal. Tailwind mi je pošel in ne vem, kje bom naslednjič srečal Oskarja in Niko, saj zaenkrat izgleda, da so vse okrepčevalnice postavljene na popolnoma odročna in z avtom nedostopna mesta.

Pot spet zavije navzgor in naslednja okrepčevalnica v Pinadellu mi spet ne pusti se srečat z Niko in Oskarjem, ki me čakata nekje v nadaljevanju in se verjetno sprašujeta, kje za vraga sem tako dolgo.

 

Ni več tako temno, kar poveča užitek ob sprehodu ob Tavignanu, pod krošnjami mogočnih stoletnih borovcev, za trenutek se ustavim in občudujem 2 veličastna slapa ob poti, potem pa se poženem naprej proti jutru v dolini. Tečem do grebena Bocca Cappizzolu potem pa spet strmo navzdol preden pridem do umetnega jezera Calacuccia, s predolgim delom asvaltne ceste, ki me popelje v Casamaccioli. Vesčas pogledujem na svoj telefon, da bi izmenjal kako sporočilo z oskrbo, ampak nikjer ne najdem signala, zato upam, da bosta nekje spodaj. Na cesti vendarle nekaj signala in sporočilo, da me čakata tik pred mostom ob cesti. Medtem se zdani. Zagledam oskarjev avto s šotorom na strehi in se zaženem proti njemu.

 

Oskar me čaka na mostu in steče pred mano, da zbudi Niko, ki prileze iz avta, otroci spijo na vrhu, tukaj me ne bodo videli očitno. Sesedem se na sprednji sedež avtomobila in pograbim pripravljeni tailwind iz Oskarjevih rok, sezujem Inov8ke da malo sprostim noge in navalim na banane in snickers. Opazim strah v Nikinih očeh in poskušam jo pomirit, z mano je vse v redu, poskušam sestavit čimbolj prepričljiv nasmešek, ampak mi obraz ne pusti. Objame me in mi čestita za rojstni dan. To je moje rojstnodnevno darilo, preživeti dan v tekaških čevljih na korziških hribih z ljudmi, ki mi pomenijo največ. Od trojice teh, manjka le še Seka.

Tekači gredo mimo nas, ampak me ne premamijo, malo moram še ostat tukaj, da si naberem dovolj moči za nadaljevanje. Šele malo čez četrt proge je za mano, jaz pa sem že precej načet. Ampak bo šlo, povem Niki in Oskarju, da se mi zdi 30 ur realen čas za prihod v cilj, ampak bomo to kasneje še potrdili, ko se naslednjič vidimo. 

Vstanem in noge so OK, objamem Niko, da dobim še malo energije in popetkam Oskarja, nato pa se prilepim na par, ki ravno steče mimo. Opazita, da šepam in se čudita moji gotovosti, da pridem s to nogo do cilja. Še nekaj 100 metrov po cesti, potem pa nas usmeritvene table obrnejo levo v hrib, kjer naj bi po Oskarjevih besedah kmalu bila okrepčevalnica Calacuccia. No, ta kmalu je čez 3 kilometre, ampak zdaj imam novo energijo in mi je še ljubše tako. 

Zakoračim v precej globoko vodo, ki se je nabrala zaradi zalivanja vrtov in je nisem opazil. Paše mi, zdaj še ne vem, da bom kasneje čutil posledice premočenih nogavic. Vzamem le pest rozin in nadaljujem mimo nekaj navijačev ob progi, ki me vzpodbujajo, pred mano je najtežji vzpon te tekme, vzpon na masiv Cinta, najvišji vrh otoka, 2706m.

Pot me je najprej pripeljala do kraja Astradella, prehodil sem 6 km in se dvignil za 800 metrov, v nadaljevanju poskušam malo tečt in hkrati uživat ob pogledih na prelepo pokrajino, ampak prehitro mine, pot se začne strmo vzpenjat, celo do te mere, da sem moral uporabit svoje plezalne izkušnje in se potegnit navzgor čez steno in to počet celih 1000m. Prehitel sem kar nekaj tekačev, ki jih je to plezanje očitno presenetilo še bolj kot mene, nato pa so okoli mene začeli frčat kamni. Kriza, nekdo res ne razmišlja, verjetno tekač pred mano, ki hoče premagat to goro kar najhitreje. Ujamem skupino čeških pohodnikov pred menoj in vse mi je jasno. V opankah, z belimi nogavicami se je pater familias za vsako ceno skušal pred svojo družino pokazat, kako mu gre. Izgledalo je bolj, kot da hoče goro spodkopat, ne pa splezat na njen vrh. Nič ne rečem, samo na palico se malo močneje uprem in poženem mimo, da bom izven nevarnosti. Sledim malo večjim rumenim muholovcem, ki v tem delu proge označujejo pot in Čehi me še enkrat prehitijo, ker gredo po bližnjicah, saj niso na tekmi. Spet se vrtijo kamni v dolino in zdaj sem že zelo jezen. Poskušam jim nekaj dopovedat, pa samo srtmijo vame kot tele v nova vrata, zato spet pobegnem naprej.

Okrepčevalnica je čisto malo pod vrhom, veter jim razmetava hrano naokoli, ampak so prijazni in čeprav že štartam s pritoževanjem nad zadnjim delom proge, kjer bi čelada mogla biti obvezna, me hitro pomirijo in me oskrbijo, čeprav razočarani, ker nočem vzet smrdljive korziške suhe klobase, polne energije  dv obliki debelih koščkov špeha.

 

Skok na vrh, na streho Korzike, hiter 360° panoramski pogled na morje nekje spodaj v nižinah pa na Alpe na severu s lutno Mont Blanca v daljavi. Ampak ne vzamem si časa, za mano je prvi maraton, še skoraj 2 imam do cilja.

 

Začne se klanje po melišču, ki ga sestavljajo najostrejše kamnite plošče, kar sem jih kdaj videl, stavil bi, da gre za valirijsko jeklo in če se mi ne bi mudilo naprej, bi si nabral nekaj kosov za morebiten napad hodcev v prihodnosti.

Čeprav še vedno čuvam nogo, nadaljujem precej hitro po veliki strmini navzdol, ki je zdaj res tehnično zahtevna. Ampak ker se res močno opiram na palice, ki se zatikajo v špranjah, kmalu ostanem brez ene. Karbon se je namreč vdal, ko sem zataknil palico v luknjo in se naslonil nanjo, nato pa nadaljeval v dolino, in jo potegnil za seboj brez spodnjega dela. Do naslednje okrepčevalnice pridem precej hitro in spet mi ponujajo sir z močnim okusom. Vzamem košček za na pot in ga premetavam po ustih, pri tem pa pomislim na druženje ob sirovi plošči pri prijazni družini Baškovič iz Novega mesta. Misel se razblini in zamenja jo spomin na sirov zajtrk z Niko pri meni doma, ki traja in traja.

Povzpnem se na do Bocca Foggiale  in pridem do, zagotovo najlepšega dela otoka, Capu Tafunatu in Paglia Orba. Z leve sneg in pod njim ledeniška jezera, na meni pa žgoče sonce, ki mi para kožo na rokah. Voda v čutarah izginja z veliko hitrostjo in vesel sem, da so okrepčevalnice tukaj malce bolj gosto posejane, izkoristim pa tudi vsak manjši izvirček, da potopim bidon vanj in izdatno zmočim kapo, da mi voda curlja čez oči.

Prehitevam se skupino treh tekačev in ene tekačice, zdaj ne več tako ostro melišče se sesuva pod nogami. Zdrsnem na rit in tekačica me preskoči v teku, tekač za njo pa z levico prime za majico in postavi pokonci kar med gibanjem in že nadaljujemo. Spet sem pred njima pri naslednjem izviru, kjer se vsi popolnoma zmočimo in že drvimo naprej ob strugi deročega hudournika, ki ga moramo v nekem trenutku preskočit in kar se najprej zdi nemogoče, je za vse nas nepričakovano lahkoten skokec.

Nadaljujemo po dolini Golo vse do ovčjih hlevov Radule, pa v gozd, ki se ne neha in ne neha. Vem, da bom na naslednji kontrolni vendarle videl Niko in Oskarja in si natočil tailwinda, zato se mi toliko bolj vleče. Punca na poti me slika in izreče nekaj vzpodbudnih besed v francoščini, zdi se mi, da je rekla, da je še 30o do letečega cilja. Ampak verjetno sem jo narobe razumel, ker čez 300 ni bilo nič, pa tudi čez 600 ne in ko na svoji desni zaslišim avtomobil, se upanje vendarle vrne. Sicer asvalta še lep čas ne vidim, ampak vem, da sem blizu središča Vergiu, kjer je naslednja resnejša obnova moči. 

Tokrat me pričakujeta Julijan in Kaja in stečeta z mano zadnjih nekaj metrov do Nike, ki je utrujena, ampak vidno navdušena, da me vidi. Ko bi vedela, kako navdušen sem jaz, da jo vidim. Pa ne le danes, vsakič, ko jo vidim. No pa saj ve, še prevečkrat ji povem :) Poskušam jo objet, ampak grem nekako čudno mimo nje in že pristanem v zložljivem stolu, ki ga je Oskar pravkar postavil pred mene. Otopelo gledam v hrano, ki mi jo ponujata in žvečim snickers. Zdi se mi, kot da bi zadnjega pojedel pred pol ure, pa je vmes minil že skoraj cel dan. Pvi tekači so bili tukaj že zjutraj, pri meni sonce že izgublja svojo največjo moč. Zebe me, začnem se trest in Nika me zavije v odejo. Zdaj zebe njo, ampak nimam moči, da bi jo prepričeval, da jo ona rabi bolj od mene. Oskar medtem poišče svoje palice in mi jih porine v roke, da bom lahko nadaljeval pot.

 

 

Nekako vstanem in se premaknem do uradne okrepčevalnice, kjer me popišejo in mi ponudijo vročo juho. Naredim požirek, ampak mi ne paše. pogledam nazaj proti avtu in dvignem roko v pozdrav, čeprav mislim, da me nihče ni opazil.

 

Enostavno pobočje do Cola Saint Pierra (Bocca San Petru), nato pa nekoliko strmejše do Bocca A Rete (1883m), preden se spustimo na žametno obalo Lac du Ninu (1756m), kjer naseljujejo postrvi, Pred naslednjo postajo v Ninu, naletim na divje konje, ki se pasejo na obrobju gozda in strižejo z ušesi, ko tekači drvimo mimo njih.

 

Na dobrih 70 kilometrih je deveta okrepčevalnica in moje noge začnejo čutiti potovanje, vendar se ustavim le za hip, da spregovorim nekaj besed s prostovoljcem, ki je prvi na progi, ki dobro govori angleško. Kasneje sem jezen, da ga nisem vprašal od kod je on, po tem, ko se je tako navdušil nad Slovenijo in mednarodno udeležbo tekačev. Ne bom se vrnil, da ga vprašam, ampak bi bilo sigurno lepše kot da sem ga sarkastično zavrnil z besedami, da je res zelo mednarodna tekma, če je on edini, ki zna angleško.

 

Ujame me naslednja noč. Ponavadi se nočnega teka veselim in tudi na začetku te noči je bilo tako, saj nisem vedel, koliko moči mi bo izpila tokrat in kaj bom prebredel in prelezel. Iz gozda grem na travnate planote in kar dober del poti sem popolnoma sam. Ozrem se v daljavo in zagledam dve zvezdi, ki se zelo počasi premikata visoko nad mano. Zvezde se ne premikajo, to nista zvezdi. Zgrozim se, ko ugotovim, da sta to dva tekača, ki visoko nad menoj rineta v hrib in medtem ko gledam v višino zabredem v močvirje. Drek. Blato mi zalije čevlje z vseh strani. Nimam kaj, grem dalje, do cilja bo blato več kot enkrat imelo možnost zapustiti moje noge, verjetno pa ne morem enako rečt za gobice, ki se počasi naseljujejo med mojimi prsti v mešanici vseh mogočih tekočin.

 

Sledi izjemno strmi vzpon v mineralno kamnino z razpršenimi kopicami snega  naravnost proti vesolju. Za mano je skupina tekačev in ni mi všeč, da sledijo moji lučki in tako lahko veliko hitreje napredujejo. Dohitijo me in prehitijo in zdaj jaz sledim njim, vendar so močnejši od mene in ko se pri iskanju najkrajše poti še zapletem v grmovju jih izgubim. Torej me niso dohiteli samo zaradi lučke, drugače so razporedili moči. Moram se vrnit en kos poti nazaj, tega zdaj res nisem rabil. Izgubim nekaj časa, nekaj fizične moči in ogromno mero psihične energije in če ne bo kmalu vrh, se ne bom sestavil tako zlahka nazaj. Ko se vrnem  na rob grmovja, me ujameta dva para starejših tekmovalcev in z njmi nadaljujem vse do vrha in dalje po zasneženem grebenu oziroma nekaj metrov pod njim. Skačemo s skale na skalo, se drsamo po snegu, preskakujemo luknje, se rinemo skozi kamnita okna, zanimiv del poti, če ne bi bilo za nami že toliko kilometrov trplenja. In ta sneg se kar ne neha, napredujemo izjemno počasi, saj stopamo previdno in se vsake toliko moramo ustavit, ker ne vemo, kako naprej.

Na naslednji okrepčevalnici ponujajo nek zdrob in masažo stopal, fizioterapevtka skače z neko mažo od enega do drugega. Vzamem zdrob in za trenutek zaprem oči, ko mi že dviguje nogo in skuša odvezat vezalke. Ne, ne ... raje ne. Mislim, da se mi bo podplat ločil od noge, če zdaj sezujeva nogavico, ji rečem in čeprav me bolj slabo razume, se zasmeji z mano. 

 

Vstanem in se počasi premikam proti izhodu. "Zdaj ste pretekli 86 kilometrov in večina težav je za vami," razumem francoskega prostovoljca, ki me poskuša bodrit. Še 25 kilometrov. Verjetno ima prav. In na naslednji postaji se spet srečam z Oskarjem in Niko. 

"Hvala in nasvidenje," zavpijem in nadaljujem, avstrijska gospa pa tesno ob meni. Izkaže se, da nista bila dva para, ampak trije Francozi in Avstrijka, ki so jo zdaj pustili samo, ona pa se zelo boji teme. Njena družba mi najprej ne ustreza najbolj, posebej ker mi res zelo tesno sledi. Pri skoku čez potoček in zdru na kamnu pa mi poči še ena palica in me skoraj vrže na rit, pristanem pa dobesedno v njenih rokah in kot da se ni nič zgodilo, nadaljujeva dalje v dolino. 

Pred nama je ena ogromna gladka skala, izgleda kot da bi Zevs zlil beton iz ogromne hruške in ta bi se zgladil na vetru in zdaj moramo tekači prečit čez njega tam kjer je najbolj strm in najbolj gladek. Zdaj bi mi palica res prav prišla, nekako menjam tisto eno iz roke v roko in se trudim, da mi ne bi zdrsnilo. Pomagam tekmovalki čez dva potoka in pred nama je še en zanimiv preizkus. Precej širok hudournik, ki ga je treba prebrest, za pomoč pa je plezalna vrv napeta z ene strani na drugo. Ne paše mi v vodo, iščem drugačno rešitev. Nekako se mi uspe s telesom nagnit čez polovico te vrvi in potem poskusit srečo. Mislim, da sem celo malce zamižal in noga je ujela trdna tla na drugi strani. Avstrijka ni prepričana, zato zavpijem "Do it, it's easy." Res poskusi in prvi del gre dobro, zavihti se z nogami, ampak te ne najdejo oprijema na moji strani reke, ampak se vrne nazaj v izhodišče. "Do it again," zavpijem in jo pričakujem. Ko je njena noga na tej strani, jo zagrabim in vlečem proti sebi, ona pa z rokami nekako sledi vrvi. Ne čakam na zahvalo, poženem se naprej, ona pa za mano. Ujameva nekaj tekmovalcev pred sabo, to prečenje nama je šlo precej dobro in kmalu sva pri naslednji okrepčevalnici, do katere se je dalo prit z avtom. Ampak Nike in Oskarja ni nikjer. Poskušam nalit vodo v bidone. Roke se mi tresejo, malo od napora, bolj od razočaranja, ker ni moje družbe. Verjetno smo se narobe razumeli, verjetno bosta na naslednji okrepčevalnici, zagotovo bosta na naslednji, si ponavljam v mislih, ko nadaljujem pot.

 

Ampak ta naslednja se ne zgodi, kar načne mojo psihično stabilnost in ta kmalu vpliva tudi na fizično stanje. Poskušam poslat sms, ampak ne gre in ne gre, nad mano pa se povsem zdani. Za trenutek sedem ob poti in poiščem naklofene. Moram, v gležnju začne spet špikat. 30 ur je za mano in dogovor s telesom je končan. Sezujem čevlje. Tudi nogavice. Že nekaj časa me skeli med prsti na levi nogi, pričakujem kak manjši žulj, izkaže se, da so trije prsti olupjeni. Naslonim se na skalo in razkrečim roke od telesa, da bi se malo pretegnil. Zaprem oči. slišim neke glasove pod mano, ampak ne reagiram. Še enkrat slišim glasove, tokrat nad mano in odprem oči. Pogledam na uro. Spal sem 40 minut in zunaj je že svetel dan. 

 

Kasneje izvem,  da sta Oskar in Nika spala nekaj metrov od okrepčevalnice ob cesti in me čakala, jaz pa ju v polmraku nisem videl. Ko sta ob devetih vprašala na okrepčevalnici, če sem bil že tam, saj je bil takrat po Oskarjevem spominu limit, me niso našli na seznamu in bila sta prepričana, da sem odstopil in so me verjetno odpeljali v cilj.

Pot me pelje še zadnjič v hrib, na še enega, ki sem ga pozabil, mislil sem, da je z vzponi konec. Ampak je bilo konec samo z mano, vročina me ubija.

Prispem na planoto d'Alzu, zelo priljubljeno pašno destinacijo z ogromno kravami, konji, ovcami in zadnjo in najbolj prijazno oskrbovalno postajo z zelo posebnim vzdušjem, zahvaljujoč vsem prostovoljcem, pastirjem in ljubiteljem narave na Korziki. Raglje, trobente, piščali, kaj vem kaj še vse, da bi dvignili tekače za zadnjo desetino poti. Ki ni težka, ampak meni se vleče.

Ne morem več tečt, zdaj gleženj ne neha in ne neha bolet, nič ne pomaga. V gozdu me ujamejo tekmovalci s krajše, 36 kilometrske preizkušnje in na ozki poti se jim umikam, pri čemer sicer izgubljam čas, ampak tudi počivam. Vsi, prav vsi ploskajo, me trepljajo po ramenih, mi izražajo spoštovanje, me vzpodbujajo in tudi to mi nekako pomaga, da se postavim nazaj in poskušam pozabit na bolečino v gležnju. Ker zadnje 3 kilometre se res že vlečem in s takim tempom me bo ujela še ena noč.

 

Nasproti pride mlada pohodnica in v francoščini reče nekaj kot "Bravo, samo še malo, takoj za ne vem čim je okrepčevalnica." Čakaj, torej je še ena? Mogoče pa je Nika tam. In Oskar. In močnejši naklofeni. In doza energije za zadnjih 7 kilometrov. Že ta misel na družbo mi da zagon in preskakujem kamne na poti in grem malce hitreje. Tekači me še kar prehitevajo, vsake toliko je še kak iz moje trase, ne poskušam več tekmovat z njimi, ne morem. Še kar se umikam tekmovalcem. Zdaj se je sonce uprlo v hrib, po katerem se spuščamo in poskušam se umikat na delih, kjer raste kako drevo, da se vsaj malo umaknem v senco.

 

Most. Vidim most. Za mostom je okrepčevalnica, seveda. Veselim se je kot majhen otrok in čeprav me boli, stečem zadnjih 100 metrov proti njej. Pijem in pijem in si nalivam vodo v bidone, z očmi pa iščem Niko. Jasno mi je, da se z avtom ni dalo do sem, to je samo viseči most, do katerega vodi kozja steza z ene in druge strani. Ampak nekako so ti ljudje prinesli vso to kramo na okrepčevalnico. Ki sploh ni uradna okrepčevalnica, gospe so se same odločile in postavile štant.

Ok, ne bom je ugledal, moram it naprej, mogoče so pa malce naprej, mogoče pa cesta nekje prečka to kozjo pot in me čakajo ob poti. Sonce mi žge v glavo, jaz pa s to mislijo grizem proti tej namišljeni cesti. Tekmovalec, senca, kamen na katerem se da sedet, pa spet tekmovalec, senca, kamen za sedet ... 

Končno so Corte na vidiku, čeprav smo precej visoko nad njimi in dobro vem, da ne bo tako lahko kot izgleda. Pot vijuga nad zgornjim mestom in citadelo in ko se mestu preveč približamo, zavije stran od njega. Zmanjka mi vode in pred mano so še 4 kilometri vročine. A bo to šlo. Seveda bo, saj sem že kdaj prehodil 4 kilometre po soncu brez vode. Kljub temu se razveselim izvira na poti, se napijem in napolnim bidone. 

 

Tekmovalec, senca, kamen na katerem se da sedet. Mimo mene gre Francoz z zanimivim pisanim klobučkom, ki sem ga pustil za sabo 40 kilometrov nazaj. Pobral se je in nadaljeval pot, zdaj pa me je v moji zaključni krizi dohitel. Ne morem mu sledit, čeprav poskušam. Zdaj upam, da ne bo ceste z Niko, Oskarjem, Kajo in Julijanom, naj me čakajo v cilju, zdaj nima smisla, ko sem že tako blizu. Čeprav bi bilo fajn samo na hitro. Tolk da vidijo, da sem živ. In da dobim še en poljub, en objem, en stisk, en dotik, nekaj ... Ampak saj me čakajo v cilju, zagotovo me čakajo v cilju, zdaj jih verjetno že zelo skrbi. Ura mi je crknila, ampak mislim, da je 11. Ker sonce ni povsem v zenitu, čisto malo mu manjka do njega. Pred dvanajsto bom v cilju, to je v redu. In tam bo Nika. In šel bom pod tuš. Še en izvir, potopim glavo vanj, natočim pa samo še en bidon, drugega pozabim, grem dalje, hočem že to prekleto križišče, ki se ga spomni z začetka poti. Kjer smo šli desno in sem videl oznake. Dohiti me starejši gospod, ki ima kot jaz roza številko. Bravo. Po moje je to najstarejši udeleženec, zagotovo ima 70 let. Ampak ne morem ga dohajat. Glava bi, tudi večji del telesa bi, ampak gležn ne more.

 

Že nekaj časa gledam pot na drugi strani doline, po njej tečejo tekači, ki so me prehiteli. Tja moram prit in potem bom na križišču. In v cilju. Kjer bom objel Niko in tudi Oskarja. Ampak najprej Niko. Pot spet zavije desno, stran od Cort. In tako še nekajkrat, ko končno prečkam še en potok, kar pomeni, da gremo na drugo stran doline. Ne grem po kamnih, ki predstavljajo most, kar zagazim v hladno vodo. Žuljev zdaj ne čutim, do konca je tako malo, da novi ne bodo nastali zaradi didatne vode v čevljih.

 

Neskončna ravna pot , s katere se Cort zdaj ne vidi, so nekje zadaj za tistim drevesom. Za naslednjim mogoče. Navijači ob poti s plastenkami vode. Bolj kot jaz vedo, kako to rabim, zlivajo mi mrzlo vodo na glavo. Končno pridem do prve hiše in mlada gospodična me vzpodbuja. Začne se kamnita pot v stilu rimskih cest in nadaljujem po njej, kmalu zagledam še več hiš in pred mano je križišče. Zdaj je res še čisto malo, zdaj jo bom ugledal in ji padel v objem. Pred ciljem, če bo stala tam, ni važno, zdaj minute niso več pomembne, pa tudi če me še kdo prehiti. Pa saj verjetno ni nikogar več za menoj, ko sem tako pozen. Ljudje ploskajo. Poskušam vsaj malo pospešit korak ob vstopu v mesto in navzdol po stopnicah na trg. Pred sabo vidim cilj. Ljudje ploskajo. 

"A ni to ta komik iz Slovenije," reče punca, fant pa me pozdravi z navdušenjem. Za trenutek se presenečeno ustavim. "Prideva na Panč, čestitava, bravo za tole," ... Verjetno se sploh ne zavedata koliko mi v tem trenutku pomenijo te slovenske besede.

Ciljna črta, vedno več ljudi, sedijo po lokalih ob poti in glasno navijajo. Šepam mimo njih in se trudim držat palice v zrak, s čimer se jim zahvalim za to. Z očmi iščem Niko. In Oskarja. Al pa vsaj otroke. Pridem čez ciljno črto in dobim FINISHER majico. Ni medalje za zbirko, je pa majica. In ovratna tuba, tako imenovani buf. Za tiste, ki ne nosijo pravega buffa. 

 

Sežem po vodi, liter si je zlijem na glavo, tukaj na asvaltu je peklensko. Zdaj mi paše tudi Corsica cola, pojedel bi vse, sam da pridem malo k sebi. In da odmislim žalost, ker smo se spet zgrešili. Kaj se je zgodilo. Kje sta, kje ste. Sesedem se na rob pločnika in si skoraj opečem rit, čeprav je v senci. Prostovoljec prinese kozarček in vodo. Nalije enkrat, nalije dvakrat, potem mu vzamem in si zlijem na glavo.

Telefon mi ne dela, ne morem poklicat, kje so. Zagotovo imajo dober razlog, nekaj se je zgodilo. Fanta poleg mene, tekmovalca s krajše razdalje imata iphone in vidim powerbanke s kabli. Lahko bi mi posodila, da napolnim vsaj za en sms. Ampak onadva rabita, ker delata selfije. Tko, 200 na minuto, grem stavit. Ne, res, ne moreva ti posodit. OK, moram narest drug plan. Vstanem in grem še po liter vode in malo cole. Skoraj zamenjam roki in zlijem colo po glavi.  To bi bilo kar slabo. 

Grem poiskat kak manj vroč del pločnika, da se lahko usedem. Proti meni gre Oskar. Pomencam si oči. Res je on. Mimo gre, sploh me ni pazil, dokler ga nisem pocukal za hlače. 

"Ti si v cilju? Mi te čakamo na drugi strani."

Težko vstanem, ga objamem in grem za njim. On se postavi na Nikino desno stran in se začne pogovarjat z njo, jaz ostanem na levi. V trenutku oba veva, kaj se greva. Kljub izmučenosti, sem še vedno za šalo. Tako stojimo kake 3 minute, Oskar in Nika se pogovarjata in me pričakujeta, Nika se boji, da sem se nekje izgubil. Moram prekinit: "Ej, koga pa mi sploh čakamo?" Obrne se in mi pade v objem. Končno. To sem sanjal zadnjih 30 kilometrov. 

 

Ravno v času, ko sem jaz prišel, so morali it izpraznit apartma. Niso mogli vedet, kdaj bom, po planu sem zamujal 8 ur in pol. Lastnica je privolila, da zapustimo sobo ob 12h, ko sem ji pisal jaz s proge, prepričan, da bom tako ujel vsaj še tuš in potem na 14:00, ko ji je pisala Nika, ki tega ni vedela. Ampak 14:00 mora biti soba res prazna. In ja, ura je bila 13:42, ko sem prispel v cilj. Sonce res ni bilo popolnoma v zenitu, ker je uro nazaj že odpotovalo naprej. 

 

In zdaj sem tako vesel, da smo skupaj, da me sploh ne zanima, samo da smo se našli, samo da lahko spet zrem v te lepe oči. In tudi, da je vsega konec. "Na Korziko ne pridem več tečt," rečem in vsi se strinjamo. Ampak zdaj ko tole pišem, vsi vemo, da ni tako, da ji bom prišel vrnit, da imam z njo neporavnane račune. Samo, da bo noga v redu, to je pogoj. 

 

Hočem na pizzo, ampak tekmi v mestu navkljub imajo Korzičani zdaj siesto, pizzo lahko dobimo šele zvečer. Medtem ko iščemo restavracijo, obsedim pri kipu na trgu. Paradižnik v sendviču je že malce skisan, ampak paše, kako paše jest. In tudi pizza zvečer paše, verjetno bi lahko pojedel še eno. Medtem v cilj še vedno prihajajo tekmovalci, za nekaj ur sem jih prehitel s svojimi težavami

 

Rezultate izvem šele nekaj dni kasneje, ko jih končno objavijo na strani in nisem bil tako slab. 38ur in 42 minut me je postavilo na 145. mesto, prehitel sem 22 tekmovalcev, odstopilo pa jih je 88, glede na podatke pa se jih skoraj 100 ni pojavilo na štartu.

Naslednje dni sva z Niko izkoristila za krajši dopust, ki je večji del bil posvečen mojemu okrevanju, predvsem pa druženju in krepitvi vezi, ki so se stkale med nama. Prekratko je bilo, delo na festivalih me je prehitro potegnilo nazaj v Slovenijo. Nisva videla veliko, opomin, da je naslednjič treba za tak obisk malo več kot teden dni. Za spanje pred in po tekmi, predvsem pa za razvajanje v dvoje.

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com