#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 33: Kredarica, Triglav in Planinski muzej

Jutro se začne z budilko ob 5:15 in spalko si potegnem čez glavo. Samo še 5 minut. Ne pritisnem na "dremež", ker vem, da ne bom zaspal, pričakovanje je preveliko. Leja, Katarina in Boštjan so prav tako še negibni, dobro vem, da so zbujeni, verjetno razmišljajo enako kot jaz. 

Prvi glasovi gredo mimo nas ob pol šestih, mi se še nismo spravili iz kombija, napol v spalkah vlečemo nase majice in mižikamo v polmrak.

"Tukaj še vsi spijo. A ga zbudimo?"

"Ubije nas." Prepoznam glas, Nataša iz Postojne. Smeh se počasi oddaljuje od nas, očitno so se odločili kreniti po svoje, v svojem tempu.

Zazvoni telefon, Kaja me kliče, ne prepoznam katera, v mislih imam samo komičarko Kajo, vendar sem prepričan, da ni ona. "Mi smo se izgubili, kam moramo zavit." V tem trenutku se mi posveti, družina Baskovič je z nami. Nekaj so govorili ob štrdudlu in siru, da bodo prišli, ampak nisem jih jemal čisto resno. Tudi sami takrat še niso bili prepričani, neke družinske stvari naj bi imele prednost. Kakorkoli, kako naj povem, kam morajo zavit, če nimam blage veze kje so pa tudi sam si nisem ravno zapomnil poti. Ampak nam uspe in kmalu se nam pridružijo pri kombiju.

Rok Škrlep se nam pridruži nekaj trenutkov kasneje, včeraj ni imel časa, da bi se pridružil predhodnici, zato se je pripeljal na štart. Da bi nam čas pakiranja hitreje mineval, potegne ven svoj ukulele in že se zabava začne.

Jan, Sara in nekaj njenih prijateljev je na vrh prispelo že dan prej. Sporočijo, da je iz Kota precej snega, da bi bilo bolje it iz Krme. Ne moremo več zamenjat smeri, smo jo že enkrat. Prvotna ideja je bila pot iz Pokljuke. Zamenjava se je zgodila predvsem zaradi vrnitve v Mojstrano, na zaključni dogodek v Planinskem muzeju, kamor naj bi prispel čimbolj točno ob 19:30, ko me bodo ljudje pričakovali. Ljudje in neka presenečenja, baje tudi torta.

 

Ob 6h smo na nogah pred kombijem, skoraj pripravljeni za odhod, okoli nas je že kar nekaj ljudi, napovedanih in nenapovedanih, znanih in neznanih obrazov.

 

Pridrvi še zadnji avto, Šumi in Patrik. No vsaj mislimo, da je zadnji oz. je zadnji, ki ga še čakamo v dolini.

Dobrih 20 minut čez 6 vendarle štartamo. Pred tem naredimo eno skupinsko fotografijo, da bomo med potjo lahko šteli, koliko nas manjka. Še enkrat dobro zategnem svoj inov8 čevelj na desni nogi, ki sem jo povil z elastičnim povojem ravno dovolj močno, da bo držala, kri pa bo vseeno tekla do prstov.

Prvih 100 metrov, ko se sprehajamo po ravnini v gozdu, še precej čutim gleženj, kmalu bolečina pojenja, zamoti me prvi vzpon in pogovor z družbo okoli mene. 

No ne vem, kaj me zares zamoti, važno je, da neha bolet in zgleda pot le ne bo tako mučna, kot bi lahko bila. To mi nariše nasmeh na obrazu in še malo hitreje stopim.

Kmalu nas ujame Gal. Tudi on se je izgubljal na poti do štarta, dolina Kot res ni označena, pa je zato zamudil. Ampak je takoj zagrizel v klanec in nas kar hitro ujel. Jeza na zamudo ga ni ustavila, še malo bolj ga je pognala v hrib za nami.

V prvem delu poti hodimo precej skupaj, malce se počakamo, ampak vsekakor zgleda, da bomo imeli res lep skupinski pohod.

Uroš me sprašuje, kako uspem zajeziti bolečino, kako uspem lesti navkreber z zvitim gležnjem. Nimam pravega odgovora, očitno mi res uspe z močjo misli nadzorovati bolečino in glede na oteklino, ki sem jo danes zategnil v visoke INOV8 superge, imam očitno tudi precej visok prag bolečine.

Kmalu po tem pogovoru Uroš zaostane, verjetno zaradi bolečin, ki tudi njega pestijo, si mislim. Kasneje se obrne in vrne v dolino, kriv je podplat na čevlju, ki je odstopil, pa je moral zaradi njega odstopiti tudi Uroš. 

Prve izgube nas ne potarejo toliko, nadaljujemo in čeprav hodimo precej hitro, imamo vseeno možnost opazovati neizmerne lepote alpske narave. Kamnita steza se vije skozi gozd, nato na odprto in pogled obstane na skalovju nad nami. Veličastno.

Pred nami je snežna zaplata in čeprav ne preveč strma in ne preveč gladka, predstavlja prvo oviro na poti. 

No, ne za vse nas, Šumiju se prvič zatresejo noge. Ampak pregazi prvo zaplato in mogoče ne bo tako hudo. Skupinica se spet sestavi in zaplato prečkamo skupaj. Zagrizemo v mehak moker sneg, ki se lepo vda pod nogami in izgleda, da ne bo večjih težav.

 

Nad nami nekaj zaropota in najprej pomislimo na grmenje. Vremenska napoved je sicer v redu, ampak v gorah nikoli ne veš. Vendar nam dim pod steno pove, da je bil manjši plaz, na srečo dovolj oddaljen, da na našo pot ne vpliva. Naj bo še en, da bo lepša slika, se smejimo in nadaljujemo pot.

Z Galom padeva v debato in za trenutek pobegneva skupini, ampak jih za prvim ovinkom spet počakava, pred nami je druga snežna zaplata.

Tukaj se ustavimo, Šumi ima malo večje težave, višina je naredila svoje in strah pred zdrsom se ne poleže. Patrik se žrtvuje in ga dobesedno vleče za seboj, počasi napredujeta, mi pa sledimo.

Vzpodbujamo ga in mu skušamo na vse načine pomagat, Rok privleče dereze in jih natakne na Šumijeve piščančke. Zaradi žuljev je raje poskusil v njih kot v gojzarjih, ki so se mu zamerili na Pohorju. 

Ekipa se zdaj razdeli, poskušamo najti boljše poti, z manj snega, ampak je početje bolj jalovo. Odločimo se za kratek oddih, da vsi pridemo malo k sebi in sestavimo moči. Vsem paše malo sladkorja. Šumi je na robu. Preobleče majico, ker je prejšnja dobesedno za ožet. 

Rok privleče pizza burek, ne neha nas presenečat s svojo pripravljenostjo na ta pohod.

Naša prva resnejša okrepčevalnica je Staničeva koča. Ko jo zagledamo pred sabo, srce mirneje bije. Tu se bomo lahko za malo dlje ustavili, si nabrali moči in sestavili ekipo nazaj.

Tu nas že  čaka Kristi, ki je že včeraj prišel in prespal pod milim nebom. Ni mu jasno, zakaj smo izbrali to pot, ampak zdaj smo tukaj.

Smejimo se moji in njegovi pripravljenosti na vzpon, jaz pravim, da eni pač razmislimo, drugi pa vse spakirajo za v hribe, kar imajo doma.

No, Kristi je vendarle pripravljen za dvodnevni izlet, spanje v hribih in predvsem je na večjem delu poti sam, odvisen le od sebe, če bi se kaj zgodilo.

Šumi, Patrik in Leja zaostanejo, vmes me že malce zaskrbi, ampak kmalu nas tudi oni dohitijo.

Za njimi pridejo tudi Baskoviči in ekipa je spet zbrana skupaj. Do Kredarice je še urca hoda. Andrej najprej reče, da bo ostal, ampak kasneje sta z ženo prva, ki jo urežeta proti Kredarici, z njima pa še Kaja. 

Malce počivamo, Rok spet privleče ukulele in zapojemo nekaj pesmic. Šumiju predlagam, da nas raje počaka tukaj, saj je do Kredarice še kar nekaj snega in čeprav nerad, sprejme moj predlog. Nazaj grede se vidimo, čez nekaj ur.

Pot do Kredarice ponuja dve možnosti, zgornja je malce strmejša in z manj snega, spodnja zasnežena skoraj vesčas. Izberemo manj snega, nekaj klinov in par metrov jeklenice. To se vsem zdi manjše zlo in kasneje se izkaže, da smo se pravilno odločili.

 Grizemo v kamenje in vsake toliko pogledamo v smer spodnje poti, kjer je snega kar še veliko. 

Malo pred dvanajsto sem na Kredarici in zadovoljno si podajamo roke. Zadovoljni smo s ciljem današnje poti, čeprav meni pogled uhaja gor na vrh. Še nikoli nisem bil na Triglavu, res neumno bi bilo priti do sem, ne pa zlesti do vrha.

 Nahrbtniki se odprejo in čaji se strežejo, navalimo na vse oblike dodajanja energije in tekočine vase.

Točno ob 12h smo zbrani čisto vsi, pred domom nas je pričakovalo že kar nekaj ljudi. Večino poznamo po obrazih ali pa vsaj po majicah, ki so jih kupili na prejšnjih dogodkih.

Izvedemo skok, ko se nabere vsa ekipa, za njim pa še stand-up nastop. 

Sara je dobro razpoložena in že ima pripravljeno škatlo za zbiranje prispevkov, saj uradne škatle ni nosila s seboj na hrib. Malo jo je ožgalo po obrazu, ampak to ni umaknilo nasmeha z njenega obraza.

Jan je prvi in dobro ogreje ljudi, ki pričakujejo še zadnji nastop te turneje z navdušenjem.

Rok se razživi in njegov program je kar dolg, ampak ni težav, saj ga radi poslušamo. "Bom zapel še eno, saj imamo čas," nas preseneti, ko bi moral že končat, ampak hej, super je ta o Prevcih.

Jaz sem posledično krajši, nekaj šal namerno izpustim, saj bi rad še videl vrh Triglava. Medtem so se meglice malce razkadile in upanje, da bo na vrhu lepše, je spet nazaj.

Leja in še dve punci štartajo že na začetku mojega nastopa, Rok, Patrik in jaz gremo za njimi in na vrhu se srečamo.

Pred vrhom naletimo na Natašo in dva prijatelja, ki so nas "prebudili" zjutraj še v kombiju. Izmenjamo nekaj besed in nadaljujemo proti Aljaževemu stolpu.

Na vrhu nismo dolgo, hitro fotografiranje in nazaj proti Kredarici. Ostali so medtem že odšli, tudi zato, da Šumi ne bo predolgo sameval. Dogovorimo se, da se srečamo pri koči.

Vmes se slišimo po telefonu, ko so oni že pri Staničevi koči in predlagam, da jo kar mahnejo v dolino, se bomo že srečali spodaj. To se izkaže za super idejo, saj ima Šumi tudi navzdol težave v snegu in z Rokom jih kmalu ujameva.

Z Rokom uživava, smučava in se drsava, tudi po riti, hecno je, da sem na bolečine v gležnju zdaj pa res popolnoma pozabil, malo verjetno pomaga tudi hlad, ki mi s snegom leze v čevlje.

Prehitim Šumija in Patrika, potem še Katarino, Boštjana in Rogerja, na koncu ujamem še Gala. Z njim potegnem v dolino, zdaj je moja misel že pri zaključnem dogodku v dolini, pri Planinskem muzeju v Mojstrani.

 Pot navzdol je hitra, ni počitka, samo hoja in tek.

Lepo je bilo priti spet v gozd, na ravnino, ki je peljala do cilja pri Balkan campers kombiju.

Tu je časa za kratek postanek, spijemo eno pijačo in že rinemo dalje. Ekipa se razbije, meni se žal mudi, ostalim pa tudi vsakemu na svojo stran.

Kamere čakajo, to se ne sme zamujat. Prva je Tanja iz Pop in, čaka pa me tudi Maša, ki je nekje iz ozadja skrbela za akcijo #gremovhribe. 

Tu je ekipa gremo v hribe, ki snema dogodek in z veseljem se nastavim tudi pred njihove objektive. Zdi se mi, da so me nekaj spraševali in verjetno sem odgovarjal nekaj v smislu, da smo videli zlatoroga.

Ker smo ga res, videli smo trop kozorogov, verjetno so bili družinica, mama in nekaj mladičev in en malo bolj mogočen, verjetno nas je prišel pozdravit, ko smo vdrli v njegovo kraljestvo.

Pričakujejo me godba na pihala Laško in njihove maržoretke. Ker nismo najbolje usklajeni, moram prit dvakrat v cilj, hehe. Ni mi težko, čeprav moram priznat, da sem v tem trenutku že precej utrujen. Triglav sem vendarle malce podcenjeval, ne le zaradi višine, tudi zahtevnost terena je precej večja kot pri ostalih hribih in gorah, ki smo jih obiskali v teh 33 dneh.

Vseeno zaplešem z njimi. Avdicija za Zvezde plešejo neuspešna.

Pričaka me kar nekaj ljudi, na improvizirani oder pri bivaku me zvabi moderator Grega in ko odgovorim na nekaj vprašanj, množica zaploska.

Vseeno ne pričakujem, da bo na standup nastopu enako, vendar vseeno izvedem še en nastop, kot planirano. Rok pravi, da bi še 1x nastopil z mano in z veseljem mu prepustim precejšen del svoje časovnice.

Že cel mesec poteka dražba Boštjanov slik in danes vse 3 končno prodava, da bova še tako povečala končni znesek zbranega denarja za projekt botrstvo

Šumi me preseneti še z lepim darilcem, slikco krta, ki je prilezel na Triglav. S krti imam posebno zgodbo, odkar se ukvarjam s show biznisom, me spremlja kot simbolj "undergrounda". Hvala Petra za tole lepo slikico, dobila je posebno mesto v moji hiši.

Zaključek akcije je malce izvodenel, predvsem zaradi utrujenosti, ki se me je vedno bolj lotevala. Z Boštjanom sva krenila proti Ljubljani, ko nama je končno uspelo preložit vse stvari v moj avto. Oba sva že komaj čakala tuš in toplo posteljo in srečanje z osebama, ki ju imava najraje. Čeprav je ta dan ni bilo fizično tukaj, sem jo imel vesčas s seboj, energijo sem posrkal za čas vseh vzponov. Moja sreča in veselje!

 

 

 

 

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com