No tags yet.
Še enkrat se zbudiva pri Moniki doma in najprej pogledam svoj gleženj. Odvijem povoj in odvržem izžete čebulne kolobarje, ki so dejansko potegnili precejšen del otekline vase. Vseeno je prvi poskus dviga z desno nogo precej klavern, zato moram, pa četudi nočem, vstati z levo nogo.
Boštjan in Monikin oče sta odšla slikat Triglav, jaz pa sem razgibaval gleženj, masiral nogo in mazal z različnimi hladilnimi geli ter konopljino mastjo. Vse sem kombiniral z elektrošoki. Niti do mize se nisem premaknil, da bi stipkal blog, zato ta prihaja s precejšnjo zamudo.
Ko se je vrnil Boštjan, je pripravil kosilo, jaz sem se sam sebi zdel tako prekleto neuporaben, krevsljal sem po sobi in razmišljal, kako zajezit bolečino. Tablete seveda niso prišle v poštev, to sem pustil za skrajno možnost, šele ko se bomo začeli vzpenjat in če slučajno ne bi šlo.
Kosilo mi da dodatne moči in spravim se v Jago babo. Malo naprej od Tržiča zazvoni telefon. Pižama je že tam in je nestrpen. Zraven sta še Dule, ki bo danes nastopal na vrhu in Leja, ki je prišla na 2 vzpona v kompletu, ker prej ni imela časa. Vesel sem je. Iz kombija najprej skočim v njen objem. No, ni ravno skok, ne gre zelo hitro, Pižama posname moje nestabilne korake in prestraši javnost na spletu, da ne bom zmogel.
Gležn sem močno povil in obul visoke INOV8ke, v roke pa prijel palice. Pipravljen sem, če bodo šli prvi koraki, bo vse OK, samo da se noga malo segreje.
Pridružil se nam je eden od dveh bratov, ki piše za hribi.net. Prepričan sem bil, da je to večja ekipa ljudi, ker je zapisov res ogromno in vsi so v živo preverjeni. Bravo fanta.
Tu so tudi predsednik planinskega društva Tržič in par njegovih prijateljev, dobra družba za vzpon. Takoj steče pogovor o projektu, kasneje o poti in stvareh na njej. Govorijo o poškodovanih drevesih, ki so jih morali odstranit, pa o smrtnih žrtvah v preteklosti, večina njih zaradi človeške malomarnosti in nepazljivosti.
Pokažejo nam lepi škorenjc, zelo redko rastlino, na katero so zelo ponosni. Ponavadi je ne kažejo radi turistom, saj je res že zelo ogrožena in ljudje znamo bit res kreteni.
Pižami gre dobro, lepo drži tempo z izkušenejšimi planinci, pa čeprav je hribolazenje zanj novo. Moj gleženj se je medtem ogrel in le če res močno obremenim nogo, začutim rezko bolečino v njem. Pomagam si s palicami in gre lažje.
Pot nas vodi po melišču od spodnje postaje žičnice, nato hodimo nekaj časa po cesti, potem usekamo mimo skale in po bolj nogam prijazni poti. Tu je ogromno spominskih tabel preminulim alpinistom smučarjem in spet steče debata o dogodkih. Vsak ima svojo zgodbo.
Pred nami je vrh, zelo hitro smo prišli do njega, manj kot uro smo potrebovali za tale vzpon. Pižama je prišel poponoma brez težav, zelo sem ponosen nanj “BRAVO STARI”.
Na vrhu nas pričakuje kar nekaj ljudi, gluha Maja s fantom in njena sestra Tanja, Maruša in borderkolijka Iza, ki mi je vedno bolj všeč in cel kup neznancev.
Tu sta tudi Miha in Žiga, lastnika Balkan campers avtodomov, ki sta prišla pogledat, kaj se v resnici gremo :)
Za skok izberemo malce dvignjen del nad smučiščem in potem zasedemo kočo, v kateri vlada prijetno vzdušje še preden začnemo s stand-up nastopom.
Monika in Dule sta na vrh prišla z domačim džipom, taka so pravila. Avtomobili ne smejo do koče, čeprav je cesta, samo oskrbnikov "službeni neregistrirani traktor" gre lahko. To se mi zdi prav, jaz bi to pravilo uvedel na vseh slovenskih vrhovih. Zmoti me, ko tik pod vrhom marsikje srečam številne avtomobile. Pa čeprav vem, da bi letos v tem deževnem vremenu imel manjši obisk in se pomirim samo zaradi dejstva, da so te ljudje prišli podpret projekt in darovat v sklad za botrstvo.
Pojem odlične štruklje petih okusov, mislim, da so tudi tile v boju za zmago za najboljšo hrano turneje projekta.
Pižama začne s standupom in ima cel kup novih šal na temo nekdanje debelosti, hujšanja in športnih udejstvovanj, ne gre brez njegovih malce bolj intelektualnih šal, ki gredo odlično.
Nadaljuje Dule in tudi njemu gre odlično. Pakaj če je čistokrvni srbohrvat :D
Prvič se srečamo z nastopom za gluhe, prevajalka z zamikom podaja šale in s še večjim zamikom vsake toliko pride smeh.
Pri Duletovem Al Italia gre malce težje, saj je tam najsmešnjejše ravno to, kako oponaša slabo italijansko govorico, ampak vseeno izpade dobro tudi za Majo in fanta.
Jaz sem popolnoma sproščen, odbijem zdaj že železni set in publika je z mano. Nastop je bilo treba v prvih dneh turneje malce prilagodit, nato oklestit, se ga končno naučit na pamet, zdaj sem pripravljen za finale na Kredarici.
V dolino gre OK, s Pižamo malce zaostaneva, ampak ne toliko da bi naju morali čakat. Vseeno je navzdol predvsem za moj gleženj težje kot prej. Tudi ohladil se je in spet boli za znoret. Seveda ne priznam, niti ne pokažem, vseeno pa ne skakljam po potkah kot ponavadi.
Spodaj se še nekaj časa pogovarjamo z balkan kemperjema, potem pa je treba na novo pot proti jutrišnji lokaciji. Zelo zgodaj začnemo, tako da je treba čimprej spat.
Ampak najt dolino Kot ni bilo pol tako enostavno, kot smo si zamislili. Kar nekajkrat smo zgrešili in že skoraj obupali, ko smo končno zavili na pravo slabo cesto.
Ko vendarle najdemo prostor za spanje, ki je tudi izhodišče naslednjega pohoda, so tam že Uroš, Katarina in Roger. Čas je za eno pijačo pred spanjem in hrano, ki jo je pripravila Katarina.
Zavlečemo se v kombi in stisnemo, da preženemo mraz.