#standupmaratonec na Zlatorogovi poti 28: Planina Razor

V Ljubljani pišem nedeljski blog in izgleda kot da mi bo uspelo, ko se na telefonu pokaže opomnik. Saj res, Sokiju sem obljubil, da pridem na njegovo tiskovko ob izdaji notnega zvezka 20 za 20. Zaprem računalnik in že sem na longboardu proti narodnemu muzeju, kjer pozdravim Simono, Sokija in Pop In Tanjo. Seveda se novinarska konferenca začne pol ure kasneje in očitno bom moral odit naprej, tako da sem očitno čisto enakovredno vrnil obisk. Na tem mestu moram še enkrat povedat, da sem res navdušen nad Sokijevim projektom, to sem danes še 1x razmišljal. Če bo od vseh osnovnošolskih skupin, ki so nastale zaradi njegovih glasbil ostalo 5%, bomo imeli dobro glasbo v prihodnosti.

Jaga baba se je počutila domače na Metelkovi med vsemi stavbami in ljudmi. Jo moram iztrgat iz naročja in se odpravit proti Tolminu. Cesta, ki sem jo zaradi Overjam festivala prevozil že neštetokrat in mi nikoli ni bila ljuba, zdaj pa je bila še toliko daljša, ker z Jago babo ne hodimo na avtocesto. V Tolminu naju čaka Monika, da ji predava transparent in škatlo za dobrodelne prispevke, ki sta prišla po malo drugačni poti.

Potem se začne, verjetno najtežji del poti, z avtom je bilo treba prit preko planine Lom na planino Kuk, kjer je bilo izhodišče današnje poti. Na štart sem prišel utrujen, med potjo sem razmišljal samo o tem, kako bomo tokrat povsem sami, saj je tole čisto preveč na kocu sveta ...

Preseneti me Mariša iz Radia Slovenija, ki jo poznam s svojega prvega traila, ko sem naravnost omagal po 22 km, česar se na srečo ne spomni. Na štartu je še njen Blaž in še 2 kolega in zgleda že malce bolje, tako da se dobre volje odpravimo proti vrhu.

Pot mineva zelo hitro. Gremo mimo kmetije, kjer domačini čistijo hleve in nas postrani gledajo, krave ob strani pa cingljajo s svojimi zvončki. Zadiši mi po tolminskem siru, pomislim da bi en kos prav pasalo dat v usta. Ampak zdaj ni čas zato, zdaj je čiščenje hlevov.

Lep pogled na gore pred nami se kazi z megleno kapo, ki se počasi spušča na vrhove. Dokler na nas sije sonce, nas meglena kapa ne skrbi preveč. 

Danes je res lep dan in pravi užitek je končno en popoldan preživeti brez strahu pred mokroto, ki nas spremlja iz dneva v dan. Nismo ujeli najboljših 33 dni v zadnjem desetletju po moje :)

Malo više se nam pridruži Peter, eden od organizatorjev Soča outdoor festivala, kamor sem letos vabljen kot petkov govorec, predstavit svoje projekte. Bom govoril kar o temle zadnjem, zdaj se počasi že nabira material, pa tudi dobre fotografije imam, po zaslugi Boštjana. V soboto bom odtekel dlajšo progo po moje, že lani sem jo hotel, pa se je prekrivala z Gorskim maratonom štirih dolin.

Pot je medtem zavila v gozd in postala prijetnejša za hojo, pa tudi zrak je prijetnejši pod krošnjami dreves. Mehka stezica in senca, to je odlična kombinacija za hojo.

Današnja pot je zelo kratka, zato kmalu ugledamo kočo, pred njo pa kar veliko skupino planincev in Moniko, ki ima že vse pripravjeno. 

Najprej naredi eno sliko s Petrom, da se jo uporabi za reklamo mojega predavanja na festivalu, z Boštjanom poslikava in posnameva še vse ostale vsakodnevne stvari. Se že veselim končnega izdelka.

Današnjih komikov, Jana in Šumija še ni, ampak do nastopa je še nekaj časa, zato najprej pozdravim vse planince. Predsednico zelo dobro poznam, na upravni enoti v Tolminu sem preživel kar nekaj časa pri njej, ko sem prinašal papirologijo za prve edicije festivala Overjam. Danes se mi pokaže v povsem novi luči.

Pripeljeta se Jan in Šumi in lahko začnemo z nastopom. Danes je prvi Jan, Šumi seveda zdravo je in zdaj je nujno jest, po tem naporu, ko je z avtom prišel iz doline.

Jan ima danes odličen, prav za te vrste publiko narejen nastop. Ni toliko črnega, ni preveč sexa, ki gre starejšim težje v uho. Suvereno oddela in požanje lep aplavz, med nastopom pa veliko smeha.

Šumi je medtem pojedel in lahko nadaljuje. Danes je malce boljše volje, ni prišel direktno z žurke in tudi pri nastopu se to pozna. Publika je res uživala, pri njegovi šali na psa in brata se je nekaterim zaletelo od smeha.

Medtem je megla prekrila naravo okoli nas in zelo se je shladilo. Naredil sem popolnoma začetniško napako in zaradi vročega sonca na štartu nisem vzel dolgih rokavov na tokratni vzpon. Ne vem zakaj nimam ene dolge oprave vesčas pri Moniki v avtu, jutri moram to napako popravit ... Danes me je Monika rešila z dekco, da se nisem čisto prehladil.

Odvržem dekco in grem na "oder" skupaj z meglo. Izgleda kot da sem naročil posebne efekte, kot da sem roker. Samo še light show, pa smo. Če komika pred mano dobro opravita svoje delo, je vse veliko lažje, pa tudi jaz sem bil danes od začetka dobre volje, brez strahov, da bom vse pozabil.

Zgodba zdaj že res lepo teče, anekdote mešam z onelinerji, vse je lepo povezano. Na koncu moram narest en ta show še v Ljubljani. Pa dat spet škatlo okoli. Dodat v botrstvo še to, zakaj pa ne. Ali pa zaštartat nove projekte z zgodbo o tem. 

Nasmejim ljudi, to mi je nabolj važno, zabavamo se, pa čeprav nas megla liže z vseh strani. Malce bomo rosni, mogoče nas kasneje ujame tudi dež, ampak v tem trenutku ne razmišljamo o tem.

Končamo in spet je na vrsti škatla. počasi se približujemo koncu in veseli nas lep izkupiček. Ampak seveda še zdaleč nismo končali, še slab teden donacij na lokaciji in z smsi, veselim pa se tudi lepih nakazil na naš tekoči račun.

Že si nadenem svoj INOV8 tekaški nahrbtnik in primem za palice, ko nas predsednica vse povabi v hišo. Ne moremo oddit brez štrukljev, baje so tukaj pa res najboljši. In priptravljeni so že. Samo za nas. Z drobtinicami zabeljeni. No prav, vdamo se. Pojem dve porciji, res so me morali silit ;)

V dolino gremo z enako ekipo kot smo prišli na vrh in odpre se veliko debat. O Deželakovem projektu Deželak = junak, ki ga je oddelal časovno v sredini mojega in kako lažje je, če imaš za sabo medijski stroj. Potožim nad nerazumevanjem urednice na moji strani. Res je moj projekt medijsko čisto preveč zahtevno spremljat, ker je predolg in ker si ljudje danes ne morejo vzet toliko časa za samo enega človeka. 

Ampak tudi jaz ta projekt jemljem drugače. Vesel sem za vsakega od vas, ki je prišel z mano, vesel bom vsakega evra, ki ga bomo zbrali za lepše življenje otrok. Hvaležen za vsako pomoč.

Pot navzdol je minila še veliko hitreje in že smo pri avtomobilih. Poslovimo se in upam, da se kmalu spet vidimo. Ampak že nekaj metrov naprej moram avto ustavit, fantje in dekleta pijejo na moje zdravje, ne spustijo me mimo :)

Nebo medtem spreminja barve in ko se peljem v Tolmin, se moram zaustavit, da se še malce nagledam. Ta projekt mi daje veliko energije, več kot je v resnici potrošim.

Vožnja proti Tolminu je še en preizkus. Boštjan in Monika sta šla naprej in čakata me na pol poti, potem jo skupaj urežemo proti festivalskemu območju, kjer bom čez dober mesec poslušal reggae glasbo na Overjam reggae festivalu. Malo manj poslušal, malo več se ukvarjal z njenimi izvajalci, ampak vseeno. Parkiramo in obsedimo pred avtomobili, še en lep dan je za nami.

Zaspim s telefonom v roki, le kaj se dogaja medtem ... Kasneje opazim, da so me povabili na pijačo malce više, ampak zdaj je že pozno, treba je telo dat v horizontalo in se pripravit za jutri.

 Se vidimo na Dobrči.

 

 

 

 

Please reload

Our Recent Posts

SWISSPEAKS TRAIL od ledenika do halucinacij ob jezeru

September 20, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_27 Višnje

June 16, 2019

Tek po Jugoslaviji, #DAN_26 KOMARJI

June 14, 2019

1/1
Please reload

Tags

Please reload

 

Slovenia

©2018 by #standupmaratonec. Proudly created with Wix.com